9.00

Začenjamo v Iraku, kjer je koalicija držav, ki se pod vodstvom ZDA bori proti Islamski državi, na severu države v letalskem napadu ugonobila drugega glavnega moža organizacije Abdula Rahmana Mustafa Mohameda. Ta, sicer bolj znan kot Abu Ala al-Afri, se je v času napada v družbi več deset islamistov nahajal v mošeji v Tal Afarju. Bombardiranja mošeje po izjavah ameriške vojske niso izvedli oni.

Novice nadaljujemo s premikom v afganistansko prestolnico Kabul. V priljubljeno zbirališče tujcev, gostišče v Parku Palace, so vdrli trije oboroženi moški. Ti naj bi napad pričeli s streljanjem na varnostne sile, ki so v tistem času prispele pred gostišče. Točno število morebitnih žrtev še ni znano, niti niso znani odgovorni za streljanje. Po nekaterih informacijah naj bi v napadu življenje izgubilo devet ljudi, med njimi dva Indijca in en Američan, po drugih informacijah naj bi preminulo pet ljudi. Prav tako se diskrepance pojavljajo pri podatkih o trenutnem zdravstvenem stanju napadalcev - po nekaterih podatkih naj bi se mrtvim pridružili vsi trije, po drugih pa le eden od strelcev.

Zaključujemo v demokratični ljudski republiki Severni Koreji. Veliki vodja Kim Jong-un je po podatkih, ki jih je včeraj razkrila Južnokorejska obveščevalna služba, konec aprila skrajšal življenje svojega obrambnega ministra Hyon Yong-chola, ker naj bi ta zaspal na eni od prireditev, na kateri je bil prisoten tudi kralj delavstva. Rahle dvome v zanesljivost informacij sicer vnaša pretirana izvirnost usmrtitve - minister naj bi bil namreč pred več sto gledalci razstreljen s protiletalsko raketo.

10.00

Luč javnosti je ugledalo 127-stransko poročilo organizacije Human Rights Watch z naslovom Surov in krut: Uporaba sile nad mentalno nestabilnimi zaporniki v ječah in zaporih ZDA. Naslov bolj ali manj sugerira, za kaj pri stvari gre.

V več kot 5100 karceralnih ustanovah naj bi bili zaradi faktorjev, kot so manko zaposlenega psihoterapevtskega kadra, neustrezne opredelitve pojma uporaba sile, neizkušene pazniške delovne sile ter nasploh slabega vodstva v odnosu do zaprtih s psihičnimi težavami, splošno sprejeti ali v porastu postopki nasilne regulacije ravnanj.

Statistika zaporniške populacije kaže, da vsak peti zapornik trpi za težavami, kot so shizofrenija, bipolarna motnja in depresija. Približno pet odstotkov zaprtih trpi za psihotičnimi motnjami.

Pazniki naj bi na njih uporabljali boleče kemične spreje, deležni so pretirane rabe močnih elektrošokerjev in večdnevnega onemogočanja gibanja z vezavo na posteljo ali stol. Komunikacija med njimi in zaposlenimi je pogosto zaključena z zlomljenimi kostmi, šivi ter opeklinami. Občasno so uslužbenci dobesedno prijazni za umret.

Vzrok takšnega ravnanja pogosto ni nič drugega kot nerazumevanje ukazov, ki jih izreka redu uslužni paznik, zaradi nizke mentalne kapacitete žrtev.

Paznik je namreč po vseh pravilih zadolžen, da nasilno obračuna z grešniki, katerih karakter je tako ali drugače nestabilne vrste - sem lahko štejemo celo vrsto dejanj, od nasilja pa do preklinjanja, uriniranja po prostorih, ki temu niso namenjeni, masturbiranja ter pritoževanja nad hrano.

Raznovrstna publika - od človekoljubnih skupin, kot je avtorica poročila, predstavnikov psihiatrične znanosti ter določeni javni uslužbenci  - pri tem ni niti približno navdušena. Posledično ponekod prihaja do manjših, a nezadostnih premikov - v Arizoni in Kaliforniji je bila na primer omejena pravica do rabe sprejev.

Na javne ustanove so tako poleg očitno potrebnega dodatnega izobraževanja paznikov naslovljene zahteve po preusmeritvi priliva mentalno nestabilnega prebivalstva, višanju sredstev za medicinsko oskrbo ter poostritve nadzora nad delom skrbnikov reda.