Sezono torkovih lokalnih BritOFFov tokrat zaključujemo kje drugje kot v Celju. Prejšnji teden so se nadaljevala zaslišanja v zadevi Čista gruda, kot bomo poimenovali odškodninsko tožbo, ki jo je proti Cinkarni Celje pred štirimi leti sprožila celjska občina, ki zahteva milijon in 260 tisoč evrov odškodnine. Toliko naj bi knežje mesto stala sanacija 15.000 kubičnih metrov onesnažene zemljine, izkopane med gradnjo komunalne opreme na območju stare cinkarne med letoma 2014 in 2016. Občina je namreč takrat z evropskimi sredstvi gradila kanalizacijo, a odkopane zemlje nato ni smela več zasuti nazaj, ker jo je medtem obiskala okoljska inšpekcija in zahtevala sanacijo izkopane zemlje. Ker je sanacijo leta 2015 določila še sodba evropskega sodišča, so morali poiskati način, kako zemljo sanirati. V Sloveniji odlagališča za nevarne odpadke ni, zato je niso imeli kam odložiti. Primerno rešitev jim je ponudilo šentjursko podjetje Stonex geotehnologija, ki je zemljo predelalo v nenevaren kompozit in občino rešilo evropske sramote.

A vrnimo se na prelom tisočletja, ko je leta 2002 zemljišče, kjer je bila nekoč proizvodnja stare cinkarne, občina prevzela v posest od Cinkarne Celje. Ob primopredaji je Cinkarna Celje izrecno pisno izjavila, da na tem območju ni nevarnih snovi, pri čemer se je podjetje zavezalo, da bo v primeru najdbe nevarnih snovi skupaj z občino sporazumno našlo način njihove odstranitve. 

A zaslišanje prič je pokazalo drugačno sliko. Članica uprave Cinkarne Celje Nikolaja Podgoršek Selič je zatrdila, da o sporazumnem reševanju ni vedela nič oziroma je za to izvedela šele leta 2014 iz medijev, izjava Cinkarne ob primopredaji pa se naj ne bi nanašala na onesnaženo zemljino. Podobno je zatrdil tudi sopodpisnik sklenjenega sporazuma Blaž Črepinšek, nekdanji zaposleni v Cinkarni, ki je zatrdil, citiramo: “Odstraniti je bilo treba svinjarijo, predvsem katranske jame; te je bilo treba očistiti, odpeljati in to smo naredili. Tam je bilo veliko starih stavb, ki so že propadale in niti nisi vedel, kakšni sodi vse se skrivajo notri, ker si včasih moral skozi luknje plezat. O tem je bilo govora. O ničemer drugem se nismo pogovarjali. O nevarnih snoveh v zemlji se nismo pogovarjali, saj vsak ve, da so notri svinec, cink in podobno. To je splošno znanje."

 

Takšno zgodbo je potrdil tudi Janko Trobiš iz občinskega sektorja za gospodarstvo, ki je sestavljal primopredajni zapisnik. V njem naj ne bi bilo povsem točno dorečeno, na katere nevarne snovi se nanaša. Je pa Trobiš potrdil, da so se pogovarjali predvsem o odpadkih, ki bi lahko bili v objektih, ki so jih pripravljali na rušenje. Spomnimo, da so na tem območju kasneje postavili stavbe Tehnopolisa Celje, stare stavbe pa so pompozno razstrelili.

Še manj v prid občini je bilo pričanje strokovne sodelavke na celjski občini Nine Mašat Strle. Potrdila je, da se v tistem času o zemljini ni govorilo, temveč da je bilo treba odstraniti vse iz objektov. Roman Kramer, ki je bil v času gradnje komunalne infrastrukture vodja oddelka za okolje, prostor in komunalo na celjski občini in je bil že v času dogodka najbolj ogorčen nad navodili inšpekcije, je znova poudaril, da je bila sanacija nepotrebna, saj bi lahko zemljino, če bi bili na Krasu, kjer je že po naravni poti več težkih kovin v zemlji,  zasuli nazaj.

Obramba Cinkarne namreč poskuša dokazati, da bi, če bi na občini iskreno verjeli, da je v sporazumu vse to zajeto, ob neljubem dogodku takoj obvestili Cinkarno Celje in že takrat zahtevali soudeležbo pri sanaciji. Tako pa naj bi bil o problematiki takratni predsednik uprave Tomaž Benčina seznanjen šele iz medijev, citiramo: “Pred tožbo s strani občine nismo prejeli nobenega zahtevka, pa je bil župan takrat tudi v nadzornem svetu Cinkarne Celje in tudi tam ni tega nikoli izpostavil." 

Omenjeni se zadnje obravnave, na kateri bi bil zaslišan kot priča, zaradi službenih obveznosti ni mogel udeležiti, naslednja pa bo šele septembra. Sodni spor s Cinkarno Celje pa lahko prav gotovo doleti podobna usoda kot tistega z nekdanjim podjetjem Ceste mostovi Celje, ki je bilo na območju stare cinkarne gradbeni izvajalec v času rušenja stavb. V slednjem je višje sodišče v Celju sledilo inšpekcijskim ugotovitvam iz leta 2009, da je za sanacijo odgovorna občina, ki ob gradnji komunalne opreme ni imela ne načrta gospodarjenja z odpadki ne ocene izkopane zemljine, in celjska občina se je morala obrisati pod nosom.