FELA KUTI: Live in Detroit 1986

FELA KUTI: Live in Detroit 1986

Recenzija izdelka
2. 5. 2012 - 0.00

Knitting Factory/Strut, 2012

 

Mario Batelić se je poglobil v še eno živo preizkušnjo Fele Kutija in njegovega opojnega afrobeata.

Nigerijski afrobeat – zmes ganskega highlifea, funka in jazza – gotovo sodi med bolj prepoznavne afriške glasbe, o čemer priča tudi njegova priljubljenost zunaj Nigerije in Afrike. Njegov »oče«, leta 1997 preminuli Fela Kuti še danes ostaja kultna figura, idol in zgled ne le imenitnega muzičista, marveč tudi politične angažiranosti in čuta za pravičnost, ki sta šla z roko v roki z njegovo ritmično razgibano muziko.

Zato ne čudi, da dandanašnji afrobeat ne le poslušajo, temveč tudi igrajo v številnih deželah, o čemer priča nekaj odličnih kompilacij iz zadnjih let, denimo »Contemporary Afro Beat« pri Tramp Records ter dve kompilaciji iz zbirke Rough Guides: »Rough Guide to Afrobeat Revival« in »Rough Guide To Afrobeat Revolution«. Na omenjenih albumih slišimo kopico znanih in manj znanih zasedb, ki nadaljujejo Felino poslanstvo, kot so Antibalas, Kaleta And Zozo Afrobeat, Afromotive, Aphrodesia, Fanga in številne druge. Ob mlajših silah ne smemo pozabiti na glasbenike, povezane s Felo Kutijem, torej na njegova sinova Femija in Seuna ter dolgoletnega bobnarja Tonyja Allena.

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti afrobeata je dolžina komadov; sam Fela je posnel kar nekaj albumov, na katerem sta le dva daljša komada, ki sta se v povprečju končala nekje pri petnajsti minuti. Če pa pogledamo oziroma poslušamo njegove nadaljevalce, ali pa kar oba dejavna glasbena dediča, torej sinova, opažamo, da njihovi komadi redko dosežejo zajetnejšo minutažo. Le-ta pri Feli kajpak ni taka zaradi kake kaprice, marveč ima svoje zelo konkretne razloge v sami strukturi in dinamiki skladb.

Feline dolge skladbe namreč ravno skozi ponavljanje rifov, zankastih ritmičnih obrazcev ter petja v slogu »klica in odgovora« dosežejo svojevrstno hipnotičnost. Še bolj kot na studijskih albumih si je zares daljše kose glasbe privoščil na koncertnih. Danes vam predstavljamo en tak koncertni zapis, pravzaprav prvo uradno objavo albuma »Live in Detroit 1986«. Gre za dvojni album, na katerem je zabeležena prva Felina mednarodna in tudi ameriška turneja s takrat prenovljeno zasedbo Egypt 80. Fela je to turnejo načrtoval že dve leti poprej, a so ga nenehni spopadi z nigerijskim režimom, zaradi katerih je nekaj časa preživel v zaporu, v tem preprečili.

Album bo izšel 8. maja kot dvojni cd in četverni album, če pa povemo, da v dveh urah in dvajsetih minutah slišimo le štiri skladbe, je jasno, da imamo tokrat opravka z zares zagretim Felo in njegovo druščino, ki sta si dala duška v pošteno podaljšanih, dramatsko dodelanih in z okraski bogatih pesmih. V naši oddaji kajpak ne moremo zavrteti celotnega albuma na dveh ploščkih; izpustili bomo skladbi »Just Like That« in »Beast of No Nation«, zavrteli pa »Confusion Break Bones« ter »Teacher Don't Teach Me Nonsense«.

Prva je dolga 40 minut, druga pa se bliža tej minutaži, v nobeni pa ena sama sekunda ne mine zaman. Nasploh se nam zdi »Confusion Break Bones« najboljša na celem albumu. Zaznamujejo jo himničnost vedno bolj žgočih pihal in neusmiljenih ritmov ter vznesenost spremljevalnih ženskih glasov. Komad se v svojih dobrih 40 minutah večkrat zasuka; enkrat je poudarek na umirjenem pregibanju klaviatur, drugič na ubranih spremljevalnih vokalih, proti koncu komada pa uživamo v preigravanju tolkal ob čvrstem in enakomernem ritmu Tonyja Allena.

V času detroitskega koncerta čisto sveža skladba »Teacher Don't Teach Me Nonsense« nas na začetku začara z igrivo in nagajivo trobento, v nadaljevanju pa smo med drugim priča zabavnemu izmenjavanju pronicljivega besedila med Felo in spremljevalnimi pevkami. Mimogrede, Felino spreobračanje »democracy« v »demo-crazy« je, žal, še vedno aktualno, pa ne le za njegovo domovino ali samo države, ki jih našteva v tej pesmi.

Da tema žgočima komadoma ne bi še bolj odžirali prostora, bomo tole spremno besedo sklenili z ugotovitvijo, da sodi »Live in Detroit« v sam vrhunec sicer še kako zajetne Feline diskografije. Dodatno mikavnost ima prav zaradi dolgih komadov, ki zaradi odlične dinamike in modre razporeditve inštrumentov pomenijo pravo malo šolo afrobeata. Za oboževalce Fele je tole obvezno poslušanje, nemara pa tudi odlična začetna točka za tiste, ki ga še ne poznajo.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.