Varovanje biodiverzitete po kohezijsko
V današnji Frequenzi della Scienzi, združeni z oddajo in projektom Govoriš kohezijsko, bomo govorili o ohranjanju biotske raznovrstnosti. Eden od tematskih ciljev, ki jih naslavlja Evropska komisija v okviru evropskih kohezijskih politik, je varstvo okolja in spodbujanje učinkovite rabe virov. V prvem delu oddaje se bomo posvetili stanju okolja in zakaj je skrb zanj sploh potrebna. V drugem delu pa bomo predstavili sveženj projektov, ki se odvijajo v Sloveniji in so podprti s strani kohezijskih skladov.
Že leta 1988 ustanovljeni Medvladni panel za podnebne spremembe je požel veliko zanimanja medijev, saj si je prislužil Nobelovo nagrado za mir, hkrati pa dal svetu vedeti, da moramo ustaviti segrevanje Zemlje. Leta 2018 je Medvladni panel za podnebne spremembe tako izdal tudi poročilo o možni ustavitvi naraščanja temperature za nadaljnje 1,5 stopinje Celzija. To tarčo naj bi dosegli z velikim znižanjem emisij in veliko globalno spremembo družbe ter človekovega načina življenja. O poročilih Medvladnega panela za podnebne spremembe se je v medijih veliko govorilo, bolj malo pa se ve o Medvladni platformi za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah. Medvladna platforma za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemske storitve je bila s strani Združenih narodov ustanovljena leta 2012. Pred mesecem dni je izdala poročilo o globalnem stanju okolja, ki pa je zaskrbljujoče, saj je veliko vrst na robu izumrtja, za kar smo večinoma odgovorni ljudje.
Poročilo zaobjema delo kar 145 raziskovalk in raziskovalcev iz 50 držav, poleg tega pa je sodelovalo še 310 avtorjev in avtoric z različnih področij. Strokovna skupina je na podlagi več kot 1500 znanstvenih člankov in poročil opredelila razlike ter spremembe v okolju v zadnjih petih desetletjih, kar omogoča poglobljeno razumevanje odnosa med ekonomskim razvojem in vplivom slednjega na okolje. Trenutno so kar tri četrtine zemljine površine in dve tretjini morskega okolja pod vplivom človeškega delovanja, zato ni presenetljivo, da se okolje zaradi tega močno spreminja. Kopno v veliki meri služi pridobivanju hrane in je spremenjeno v obdelovalne površine ali pa so ga pogoltnili jezovi. Od leta 1992 so na njem obenem zrasla tudi urbana območja, in sicer se je njihova površina povečala kar dvakrat. Na spreminjanje morskega okolja najbolj vplivajo gojenje rib, plovne poti, podmorski rudniki in podobni projekti. Nič drugače ni z rekami in jezeri. Tudi teh se kar tri četrtine uporablja v namakalne in napajalne namene. Pretirano poseganje in spreminjanje naravnih površin se odraža v ogrožanju obstoja prenekaterih rastlinskih ter živalskih vrst. Kar 500 tisoč jih ima za dolgoročno preživetje neprimerne pogoje in jim zato v nekaj desetletjih grozi izumrtje. Poročilo sklene, da je kar milijon rastlinskih in živalskih vrst na poti v izumrtje v naslednjih nekaj desetletjih, kar je veliko več kot kadarkoli v človeški zgodovini. Težko je oceniti delež žuželk, ki je ogrožen, vendar napovedi kažejo, da je ogroženih okoli deset odstotkov vrst. Natančnejše ocene ogroženosti najdemo pri dvoživkah, saj jih je več kot štirideset odstotkov na poti v izumrtje. V morju je ogroženih skoraj tretjina koral in več kot tretjina morskih sesalcev. Na poti v izumrtje pa so tudi udomačene pasme sesalcev, več kot devet odstotkov udomačenih vrst je izumrlo do leta 2016, več kot tisoč vrst pa je ogroženih. V poročilu so navedeni tudi glavni dejavniki, ki vodijo v spremembe v naravi. To so: spremembe v uporabi zemlje in morja, neposredno izkoriščanje organizmov, podnebne spremembe, onesnaževanje in invazivne vrste. Za vse to pa smo v veliki meri odgovorni ljudje. Kot zanimivost naj navedemo, da se naravi in vrstam, ki jo naseljujejo, najbolje godi na ozemljih, za katere skrbijo lokalne skupnosti ter staroselci. Poročilo Medvladne platforme za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemske storitve kaže torej, da človeško spreminjanje narave ogroža biodiverziteto na našem planetu. Pojem biodiverziteta ali biotska raznovrstnost vključuje tako številčnost različnih vrst kot tudi raznolike ekosisteme, ki jih najdemo na našem planetu. Pri tem je znotraj določene vrste še zlasti pomembna genetska raznolikost znotraj določene vrste kot tudi število različnih vrst.
Na primeru različnih vrst primatov bomo orisali, kako ljudje ogrožamo in krčimo njihovo življenjsko okolje, kako so ti umeščeni v nek ekosistem in zakaj so primati sploh pomembni. Leta 2017 je skupina primatologinj in primatologov v reviji Science objavila članek o krizi izumiranja, ki ogroža različne vrste primatov. Ljudje z našim načinom življenja predvsem na Zahodu izvajamo ogromne pritiske na okolje. Zaradi zahtev trga po hrani in naravnih virih prihaja v okoljih, ki jih poseljujejo različne vrste primatov, do industrializacije kmetijstva, izsekavanja gozdov, rudarjenja, črpanja naravnega plina in gradnje jezov. Da ljudje dostopamo do teh preoblikovanih površin, gradimo cestne povezave in s tem še bolj ogrožamo habitate, poseljene s primati. Poleg tega so primati podvrženi lovu, nelegalnim prekupčevanjem, nekaterim se zdijo primerni tudi kot domače živali. Vsi primati smo podvrženi tudi vse večjim pritiskom podnebnih sprememb, ki so seveda povezane tudi z drugimi že naštetimi dejavniki. Raziskovalna skupina v članku odgovori tudi na vprašanje, zakaj so primati sploh pomembni. Ljudje smo kulturno povezani z naravo, ki nas obdaja, in tako veliko lokalnih skupnosti vključuje primate v njihova življenja. Nekatere skupnosti primate častijo, druge jih uporabljajo kot trajnostni vir prehrane. Poleg tega različne vrst primatov služijo v okolju kot plenilci ali plen in so del prehranjevalnih spletov. Ravno zato vplivajo na celotno strukturo, funkcijo in nenazadnje obstoj določenega ekosistema. Opisali smo primer, kako in zakaj skupina živali, v tem primeru primati, izgubljajo habitate, kar lahko vodi do tega, da posamezna vrsta izgine, in podobno se dogaja tudi drugim rastlinskim ter živalskim vrstam. V naravi vse kroži in že izumrtje ene vrste, pa naj bo še tako majhna in neopazna, lahko sproži kaskado, ki vodi v izumrtje drugih vrst v nekem ekosistemu, kar lahko v daljšem časovnem obdobju vodi do korenite spremembe okolja. Tako lahko namesto zelenih gozdov, polnih življenja, dobimo puščave, kjer sicer najdemo življenje, a je to veliko manj raznovrstno kot v bolj rodovitnih okoljih. Ali pa iz koralnih grebenov, kjer žubori od zaposlenih morskih bitij, nastanejo mrtve cone morja brez kisika. Vse to ima posledice tudi za kakovost življenja ljudi in ne zgolj za rastlinske ter druge živalske vrste, ki se na spreminjanje habitatov ne prilagodijo dovolj hitro in zato izumrejo.
Slovenija je ena izmed točk izjemne raznovrstnosti, zato je nujno, da stremimo k zaščiti naše narave. V okviru evropskih kohezijskih politik je denar, kot smo omenili že v začetku oddaje, namenjen tudi ohranjanju biotske raznovrstnosti. Predvsem v okviru šestega tematskega cilja, in sicer je to varstvo okolja in spodbujanje učinkovite rabe virov. Za doseganje tega cilja so pomembni tako lokalni kot tudi medregijski projekti. V nadaljevanju vam bomo predstavili lokalne projekte VIPava, Gorička krajina, Vrh Julijcev in Za Kras ter medregijska projekta BioGov in Refocus.
V današnji Frequenzi della Scienzi skupaj z oddajo Govoriš kohezijsko predstavljamo pomembnost biotske raznovrstnosti. Kar nekaj slovenskih projektov, ki skrbi za ohranjanje habitatov, črpa denar iz evropskih sredstev za kohezijsko politiko. Začnimo na Primorskem. Projekt VIPava vključuje ukrepe za ohranjanje in izboljšanje stanja ogroženih živalskih vrst ter habitatov v Vipavski dolini. Vrednost projekta je več kot tri milijone evrov, projekt pa je sofinanciran s strani Republike Slovenije in sredstev iz Evropske unije v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj. Glavni nosilec projekta je Zavod za ribištvo Slovenije. Vodjo projekta Nastjo Pajk iz Zavoda za ribištvo Slovenije smo povprašali o projektu VIPava.
Vipavska dolina sodi med območja Nature 2000. Njen namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti, predvsem se osredotoča na varovanje habitatov ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. V Sloveniji je določenih 355 območij, pri čemer jih je 324 določenih na podlagi direktive o habitatih in 31 na podlagi direktive o pticah.
Iz Vipavske doline se selimo na Kras. Z Borutom Kokaljem iz Parka Škocjanske jame smo se pogovarjali o projektu Za Kras. Najprej nam razloži, katera vsa območja zajema ta projekt.
Cilj projekta Za Kras je zagotavljanje primerne rabe kraških travišč in ostenij za ohranjanje izbranih habitatnih tipov in vrst na območju Nature 2000. Projekt je podobno kot ostali projekti predstavljeni v današnji oddaji, sofinanciran s strani Republike Slovenije in Evropske unije iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Vrednost projekta pa presega tri milijone evrov. Vodilni partner projekta Za Kras je Regijski park Škocjanske jame. Kokalj razloži tudi, kaj tovrstni projekti doprinesejo za vrste, ki živijo na varovanih območjih, in kaj tovrstni projekti pomenijo ljudem, ki živijo ali obiskujejo ta območja.
Ponovno pozdravljeni v oddaji Frequenza della Scienza, ki je tokrat združena s projektom in oddajo Govoriš kohezijsko. V začetku smo vam predstavili pomembnost ohranjanja biotske raznovrstnosti in predstavili dva projekta, ki izvajata ukrepe za podporo ohranjanja narave v Sloveniji, in sicer projekta VIPava in Za Kras. S Primorske pa se selimo v Alpe. Projekt Vrh Julijcev stremi k izboljšavi stanja evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov, ki sodijo v Naturo 2000 na območju Triglavskega narodnega parka. Nosilec projekta Vrh Julijcev je javni zavod Triglavski narodni park, projekt pa sofinancirata Republika Slovenija in Evropski sklad za regionalni razvoj. Vrednost projekta je 3,7 milijona evra. O projektu Vrh Julijcev smo se pogovarjali z Andrejem Arihom iz Triglavskega narodnega parka.
Andrej Arih predstavi tudi nekaj konkretnih ukrepov, ki jih bodo izvedli v času projekta.
Iz Alp se selimo v Goričko, ki leži v možganih slovenske “kure”, kjer se med avstrijsko in madžarsko mejo stiska zelena nizkogričevnata pokrajina. Goričko spada med vrstno najbogatejša in krajinsko najpestrejša območja v Sloveniji ter Evropi, zato je za njegovo varstvo vlada leta 2003 ustanovila Krajinski park Goričko. Spreminjanje tamkajšnje pokrajine je zaradi intenzifikacije kmetijstva slabo vplivalo na življenjski prostor številnih, zdaj že ogroženih, živalskih vrst. Do leta 2012 je namreč izginilo kar 800 hektarov različnih tipov travnikov, skrčil se je tudi obseg mejic in visokodebelnih sadovnjakov. Zavoljo varovanja biodiverzitete je bil leto za krajinskim parkom ustanovljen še Javni zavod Krajinski park Goričko, kjer je zaposlen tudi naš sogovornik Gregor Domanjko. Pojasnil je, kakšen je glavni cilj projekta Gorička krajina, ki ga izvajajo na zavodu.
Javni zavod se kot vodilni partner projekta Gorička krajina torej ukvarja z reguliranjem kmetijske krajine v namen vzdrževanja biotske raznolikosti omenjenih živalskih vrst. Gregor Domanjko nam na tej točki razloži, kako se s sodelavci projekta lotevajo v praksi in kako se njihove dejavnosti tičejo tudi prebivalcev Goričkega.
Slišali smo že, da se pri projektu Gorička krajina ne posvečajo le varstvu travniških živalskih vrst, temveč tudi tistim, ki so nekoliko višje. Pozornost namreč namenjajo varovanju treh vrst netopirjev, katerim želijo omogočiti ustrezen življenjski prostor. O tem, kako so se v imenu netopirjev spopadli z delikatnimi cerkvenimi reflektorji, zopet spregovori Gregor Domanjko.
Tako torej delujejo nekateri slovenski projekti, ki skušajo s pomočjo evropskih sredstev izboljšati biodiverziteto na lokalni ravni. Čas je, da si privoščimo glasbeni odmor, po katerem se bomo odpravili še malo onkraj naših meja. Lahko bi rekli, da biodiverziteta ne pozna meja, saj rastlinske, živalske, glivne in druge vrste uspevajo, kjer so pogoji ustrezni, pri tem pa se ne ozirajo ravno na državne meje. Zato takšni izzivi presegajo nacionalne meje in zahtevajo sodelovanje ter skupno ukrepanje več držav. V okviru kohezijske politike v ta namen potekajo programi Interreg oziroma programi evropskega čezmejnega sodelovanja, ki vključujejo vse države članice Evropske unije, poleg tega pa še Norveško in Švico. Njihov namen je spodbujanje skupinskega pristopa k reševanju težav na obmejnem območju. Nacionalni, regionalni in lokalni akterji si med seboj lahko pomagajo predvsem z izmenjavo izkušenj in znanj, finančna sredstva pa tako kot lokalni projekti črpajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Program se med drugim posveča skrbi za okolje in na tem področju so dejavni tudi partnerji iz Slovenije. Na Radiu Študent smo se pogovarjali z doktorico Marjano Westergren z Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko Gozdarskega inštituta Slovenije. Predstavila nam je čezmejni Interreg projekt z imenom BioGov, v katerem sodeluje osem držav, med katerimi je vodilna članica Nizozemska.
Projekt BioGov naj bi trajal štiri leta, zanj so izvajalci dobili 200 tisoč evrov, od tega 85 odstotkov iz evropskih sredstev, ostalo pa je prispeval gozdarski inštitut. Sodelujoče države torej želijo izboljšati politike in njihove priprave z medsebojno izmenjavo informacij, dialogom, deliberacijo in raziskovanjem novih modelov skupnega odločanja. Slišali smo, da se projekt BioGov izvaja na dveh območjih v Sloveniji. Sogovornica Marjana Westergren v nadaljevanju pojasni, zakaj so izbrali ravno ti dve enoti na Gorenjskem, torej gozdnogospodarsko enoto Medvode in Radovljico z levim bregom Save.
Čez meje sega tudi projekt, ki ga bomo kot zadnjega predstavili v današnji oddaji Frequenza della Scienza v sodelovanju z oddajo Govoriš kohezijsko. Prostorsko se navezuje na obrežna območja treh največjih rek, ki se pretakajo znotraj petih držav. Avstrija, Slovenija, Hrvaška, Madžarska in Srbija so leta 2018 uradno postale članice čezmejnega biosfernega območja Mura-Drava-Donava, z vzpostavitvijo katerega se ohranjata biološka pestrost in trajnostni razvoj območja. Tamkajšnji obrežni gozdovi so namreč pomembni ekološki koridorji, ki jih poleg velikega števila bolezni in škodljivcev ogroža tudi nenehna človeška dejavnost, ter pomanjkanje smernic za obvladovanje obrežnih gozdov, še posebej ko njihovo naravno obnavljanje ne uspeva. Triletni projekt, ki se na omenjeno območje navezuje, se imenuje Refocus, kateremu je v celoti namenjenih kar milijon evrov in pol. Njegova vodilna institucija je slovenski gozdarski inštitut, program pa je sestavljen iz petih projektov pri katerih sodeluje šest partnerjev iz držav članic čezmejnega biosfernega območja. S čim se pri projektu ukvarjajo, nam je ponovno razložila doktorica Marjana Westergren z Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije.
Da bi si delovanje programa lažje predstavljali, smo sogovornico povprašali o ukrepih, ki jih v okviru projekta Refocus izvajajo.
Za konec nas je zanimalo, kako bodo čezmejni programi Interreg prispevali k izboljšanju stanja okolja, kaj bo njihova dejavnost prinesla za vrste na tem območju in kakšen pomen imajo za ljudi, ki tam živijo.
Približuje se konec oddaje Frequenza della Scienza, v kateri smo v sodelovanju z oddajo Govoriš kohezijsko predstavili pomembnost ohranjanja biodiverzitete in nekaj evropskih projektov, ki stremijo k ohranjanju habitatov ogroženih rastlinskih ter živalskih vrst tako na lokalni kot tudi čezmejni ravni. V okviru enourne oddaje je težko do potankosti predstaviti toliko projektov, zato smo tokrat iz njih izluščili le nekaj pomembnejših drobcev. Če bi o predstavljenih projektih želeli izvedeti še več, lahko daljšim intervjujem s sogovornicami in sogovorniki iz te oddaje prisluhnete na spletni strani govoris-kohezijsko.si.
Za biotsko pestrost se bova še naprej borili Laura in Zarja.
Urednikovala sta Antun in Arne.
Tehniciral je Blaž.
Brala sva Juš in Špela.
Dodaj komentar
Komentiraj