Ambazonski sen o neodvisnosti
V današnji Južni hemisferi se bomo podali v srednjeafriško državo Kamerun, kjer se zadnja štiri leta močno zaostrujejo oboroženi konflikti med manjšinskim anglofonim prebivalstvom in večinsko frankofono državo. O sporu smo nazadnje obširneje poročali v oddaji februarja 2017. Protesti v dveh anglofonih regijah na zahodu države so takrat izgledali kot zgolj še eden v vrsti obupanih poskusov tam živeče manjšine, da se upre frankofonizaciji pod vodstvom avtokratske oblasti kamerunskega predsednika Paula Biye. Zgolj pol leta kasneje sta se regiji združili v samooklicano federativno republiko Ambazonijo in razglasili neodvisnost. Tokrat se bomo posvetili družbenopolitičnemu ozadju Anglofonske krize, kot spor med Ambazonijo in Kamerunom imenujejo nekateri domači in tuji politični analitiki. Za lažje razumevanje konflikta začnimo z zgodovinskim pregledom nastanka obeh političnih tvorb.
Ozemlje današnjega Kameruna je dobilo ime po reki Vuri, ki so jo portugalski kolonizatorji v 15. stoletju zaradi ogromne populacije rečnih rakov vrste kamerunska kozica, poimenovali Rio dos Camarões. V 16. stoletju je bil Kamerun eden glavnih centrov srednjeafriške trgovine s sužnji. Konec devetnajstega stoletja so ozemlje od adamavskega emirata, ki je poleg današnjega Kameruna obsegal tudi dele današnjega Čada in Srednjeafriške republike, odkupili Nemci in ga preimenovali v Kamerun. Po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni sta si ga razdelili Francija in Velika Britanija. Slednja je dobila petino teritorija, bogatega z rudninami, in nafto ob meji z Nigerijo. Večji, pretežno agrarni del je pripadel Franciji zato, ker si je britanska krona že lastila ogromna teritorija Egipta in Sudana. Prebivalci so nemščino zamenjali s francoščino in angleščino.
Britanski in francoski del sta se razlikovala predvsem v različnih oblikah kolonialne uprave. Britanci so z namenom lažjega upravljanja svoj teritorij razcepili na Severni in Južni Britanski Kamerun. Severni del je administrativno nadzorovala regionalna oblast v mestu Abuja na severu Nigerije, južnega pa centralna oblast v prestolnici Lagos. Britanska vladavina je bila za južni Britanski Kamerun obdobje zanemarjanja, kar je skupaj z dotokom številnih nigerijskih plantažnih delavcev med lokalnim prebivalstvom povzročilo precejšnje zamere. Steber gospodarstva je postala Kamerunska razvojna korporacija, krajše CDC, v kateri so Britanci sčasoma združili vse stare nemške plantaže. Francija je na drugi strani svojo kolonijo upravljala po modelu drugih ozemelj Francoske Ekvatorialne Afrike. Veliko je vlagala v razvoj ekstenzivnega poljedelstva in industrije, ob tem pa vodila močno asimilacijsko politiko. Pred osamosvojitveno vojno leta 1960 je imel Francoski Kamerun veliko višji bruto domači proizvod, bolj razvito infrastrukturo, zdravstvo ter politične inštitucije, tamkajšnje prebivalstvo pa precej višjo izobrazbo.
V obdobju osamosvajanja francoskih kolonij izpod nadvlade kolonialnega gospodarja sta bili v Francoskem Kamerunu glavni vprašanji oblika in intenziteta odnosov s Francijo. Prva nacionalistična stranka, Kamerunska ljudska zveza, je zahtevala popolno prekinitev stikov s Francijo in vzpostavitev socialističnega gospodarstva. Francija, katere podjetja so v državi nadzirala večino gospodarstva je nacionalistične težnje zatrla, kar je privedlo do ostre državljanske vojne in razglasitve neodvisnosti leta 1960. Na volitvah, ki so potekale kmalu zatem, je bil za prvega predsednika Republike Kamerun izvoljen Ahmadou Ahidjo in njegova stranka Kamerunska zveza, ki sta se zavezali, da bosta vzpostavila kapitalistično gospodarstvo in ohranila tesne vezi s Francijo.
Fotografija: Ahmadou Ahidjo, prvi predsednik francoskega Kameruna
Na drugi strani so v južnem Britanskem Kamerunu v 50. letih prejšnjega stoletja začele vznikati politične formacije, ki so si prizadevale za avtonomijo in neodvisnost od britanske krone. Poleg nacionalističnih teženj so bili razlogi za to tudi v nižji stopnji samoupravljanja, kot ga je bil deležen Severni Britanski Kamerun. Leta 1957 so tako lokalni politiki, združeni v stranki Narodna konvencija kamerunskega ljudstva s kolonialnimi oblastmi v Lagosu dosegli dogovor, s katerim je Južni Britanski Kamerun postal avtonomna nigerijska regija z administrativnim sedežem v mestu Buea . Poleg zakonodajne skupščine so ustanovili tudi skupščino poglavarjev, v katero so posamezne plemenske skupnosti volile svoje predstavnike. Prvi predsednik je leta 1958 postal Emmanuel Mbela Endeley, ki pa ga je naslednje leto zamenjal britanski aparatčik John Ngu Foncha.
Fotografija: John Ngu Foncha z britanskimi oblastniki v Lagosu.
Po osamosvojitvi Republike Kamerun je britanska kolonialna oblast 11. februarja 1961 prebivalstvu Južnega in Severnega Britanskega Kameruna ponudila plebiscitarno možnost združitve z Nigerijo ali Republiko Kamerun. Severni del se je odločil priključiti Nigeriji, južni del pa nekdanji francoski koloniji. Tretje možnosti, odcepitve in neodvisnosti, ni bilo. Pri tem je ključno omeniti, da Sidney Phillipson, britanski vršilec dolžnosti komisarja Južnega Britanskega Kameruna odcepitve in neodvisnosti ni smatral kot »ekonomsko izvedljive«. Nanche Billa Robert, profesor antropologije, sociologije in družbenega napredka na kamerunski Univerzi Maroua izpostavlja, da je OZN po predlogu Phillipsona to možnost nato zavrnil. V ozadju naj bi bil predvsem strah pred tem, da bi Emmanuel Endeley, takratni premier južnega Britanskega Kameruna prišel pod sovjetski vpliv in nacionaliziral Kamerunsko razvojno korporacijo, v katero je Velika Britanija vložila dva milijona funtov.
Julija 1961 sta se obe nekdanji koloniji sestali v današnji prestolnici severozahodne angleško govoreče regije Bamenda, kjer sta oblikovali osnutek ustave Federativne republike Kamerun. Osnutek je določal vzpostavitev decentralizirane federativne oblasti z dvodomnim parlamentom in jasno ločnico med pooblastili države in njenimi novimi federativnimi članicami: Vzhodnim in Zahodnim Kamerunom. Kljub obljubam se srečanja niso udeležili predstavniki OZN in Velike Britanije in številčnejša frankofona delegacija je nato zavrnila večino ustavnih predlogov anglofone delegacije. Končni ustavni dokument, ki sta ga v prestolnici Yaounde pol leta kasneje potrdila premier Vzhodnega Kameruna John Ngu Foncha in premier Zahodnega Kameruna Ahmadou Ahidjo je na koncu vzpostavil enodomni parlament, francoščino in angleščino kot uradna jezika, premierja obeh držav pa imenoval za predsednika in podpredsednika federacije. Parlament Zahodnega Kameruna te ustave nikoli ni ratificiral.
Veselje ob ponovni združitvi bratov, stoletja razdeljenih s strani kolonialnih velesil, ni trajalo dolgo. Jeseni istega leta je vojska Vzhodnega Kameruna v koordinirani akciji razorožila policijske in vojaške sile Zahodnega Kameruna ter na ključne obrambne funkcije namestila svoje zastopnike. Federalna avtonomija se je ohranila le okrog 10 let, nato pa je usahnila pod ukrepi nekdanjega predsednika Ahmadouja Ahidjoja, ki je leta 1966 uvedel enopartijsko vladavino. Referendum o ustavi leta 1972 je nato ukinil tudi federalizem in angleški ter francoski Kamerun sta se združila.
Kljub unifikaciji, ki je podelila več moči predsedniku države, so anglofone regije ohranile obliko institucionalne avtonomije z večstrankarskim in zveznim sistemom upravljanja. Drugače je bilo na področju šolstva. Anglofonske šolnike so počasi začeli nadomeščati frankofonski z namenom čim hitrejše asimilacije angleško govorečega prebivalstva v frankofono hemisfero. S tem so se začele pojavljati tudi prve napetosti.
Po vse glasnejših protestih proti progresivni asimilacijski politiki in marginalizaciji angleško govorečega prebivalstva je predsednik Ahmadou Ahidjo odstavil premierja Zahodnega Kameruna Johna Ngu Foncheja in na njegovo mesto imenoval svojega zastopnika. Asimilatorično politiko je vestno nadaljeval trenutni predsednik Paul Biya, ki je Ahidjoja nasledil leta 1984, državo pa z ustavnim amandmajem preimenoval v Republiko Kamerun, kakor se imenuje še danes. Če vštejemo tudi njegov premierski mandat, se je Biya na oblasti obdržal 45 let in trenutno velja za najdlje vladajočega nemonarhičnega državnika na svetu. Upor anglofonskega prebivalstva Zahodnega Kameruna v naslednjih dveh desetletjih pojasnjuje Billa Robert.
Oblast Paula Biye je bila resno ogrožena le na predsedniških volitvah leta 1992, prvih večstrankarskih volitvah, v katere sta predsednika prisilili tako anglofonska kot frankofonska opozicija. John Fru Ndi, kandidat anglofonske opozicijske stranke Socialdemokratska fronta, je osvojil 36 odstotkov glasov, prvouvrščeni Biya pa štiri odstotke več. Opozicija, ki je sporne volitve, na katerih so mednarodni opazovalci zabeležili več nepravilnosti, označila za ukradene, si ni nikoli več opomogla, Biya pa je še trdneje konsolidiral svojo moč.
Leta 2008 so izbruhnili večdnevni protesti proti višanju cen pogonskih goriv, ki pa so bili zgolj izraz nezadovoljstva ob napovedi ponovnih ustavnih sprememb, ki bi predsedniku Biyi omogočili neomejeno število mandatov in doživljenjsko imuniteto pred pregonom. Sicer bi se njegov četrti zaporedni sedemletni mandat iztekel leta 2011. Oblasti so proteste nasilno zatrle, ubitih je bilo več kot 100 ljudi, predvsem mladih. Ob obstrukciji opozicijske socialdemokratske fronte pa so bile ustavne spremembe večinsko potrjene.
Zgodovinski in družbenopolitični dejavniki, ki smo jih do zdaj opisali, so olje v motorju anglofonske krize, kot jo poznamo danes. Po kratkem glasbenem predahu se posvetimo slednji.
Longué Longué - 50 ans au pouvoir
Nadaljujemo z oddajo Južna hemisfera, kjer se ukvarjamo z marginalizacijo angleško govorečih prebivalcev Kameruna. Skladbo z naslovom 50 let na oblasti, ki smo jo pravkar poslušali, je oblast med protesti leta 2008 prepovedala, kamerunski glasbenik Longue Longue pa je za pol leta pristal za zapahi. Poleg kontinuirane marginalizacije anglofonske manjšine na področju šolstva in drugih upravnih institucij je asimilatorična politika frankofonske večine posegla tudi na področje sodstva, kar je sodu izbilo dno.
Anglofonska kriza se je začela oktobra 2016 s protestom združenja anglofonskih odvetnikov, ker se predsednik Biya ni odzval na njihovo pismo pritožb iz leta 2015. Takrat so nasprotovali razkrojevanju tako imenovanega britanskega pravnega sistema, poznanega kot common law, zaradi imenovanja sodnikov, izobraženih v francoskem pravu, ki naj ne bi razumeli precedenčnega prava, na katerem je osnovan sistem, uporabljen v angleško govorečih delih.
Kamerun ima sicer dvopravni sistem, v dveh angleških regijah se uporablja angleški pravni sistem, torej precedenčno pravo, v francoskih regijah pa se uporablja francosko civilno pravo. Sodniki so zahtevali odstavitev neprimernih sodnikov in ponovno vzpostavitev federalizma, ki je bil odpravljen z referendumom leta 1972. Protestom so se kasneje pridružili tudi študentje in profesorji visokošolskega sistema.
Na sicer mirne proteste se je kamerunska vlada ponovno odzvala z nasiljem. Po mnenju Patricea Ngananga, pisatelja in profesorja literarne in kulturne teorije na Univerzi Stony Brook v New Yorku je bil to sprožilni moment za militarizacijo angleško govorečih uporniških gibanj.
V naslednjih nekaj mesecih so se na širšem območju dveh anglofonih regij oblikovale številne oborožene gverilske skupine, ki so se začele spopadati s kamerunsko vojsko. Slike in videi okrutnih pobojev, obglavljanj, posilstev in požigov anglofonskih vasi so začeli krožiti po svetovnem spletu. Centralna kamerunska vlada je tako konec januarja 2017 prepovedala delovanje konzorcija anglofonske civilne družbe ter Nacionalni svet južnih Kameruncev, mirovniško gibanje iz 90. let prejšnjega stoletja, ki se je zavzemalo za odcepitev. Ob tem je aretirala predsednika in generalnega sekretarja konzorcija ter omejila dostop do interneta v angleško govorečih regijah. S tem je želela preprečiti širjenje fotografij in videov nasilnih akcij kamerunske vojske ter posledično mobiliziranje ljudi prek socialnih omrežij.
V naslednjega pol leta so se različna mirovniška gibanja združila v Konzorcij združene fronte južnih Kameruncev Ambazonije in oktobra 2017 na ozemlju obeh anglofonskih regij razglasila neodvisnost Federativne Republike Ambazonije. Konzorcij je oblikoval Začasno vlado Ambazonije, njen vodja pa je postal Sisiku Julius Ayuk Tabe. Ime države je sicer povzeto po zalivu Ambas ob izlivu reke Vuri, kjer je angleški misijonar leta 1858 ustanovil naselje za osvobojene sužnje. V začetku je upor konzorcija potekal po principu »mrtvih mest«, taktike, s katero je ruski maršal Kutuzov ukanil Napoleona. Podjetja in posamezniki so prenehali plačevati davke, ljudje niso več odhajali na delo, promet, trgovina in storitvene dejavnosti so bili zaustavljeni. Kako je na to reagirala centralna vlada, odgovarja Billa Robert.
Četudi je identifikacija z ambazonskim mirovniškim poslanstvom široko razširjena, je ne podpirajo vsi. Vojna napoved predsednika Paula Biye je spodbudila formacijo več kot dvajsetih oboroženih milic pod skupnim imenom Amba Boys. Med njimi so najbolj znani pripadniki Ambazonskih obrambnih sil, vojaške frakcije Ambazonskega vladnega sveta, politične grupacije, sestavljene iz več manjših gibanj za neodvisnost Ambazonije. Slednji je deloval po načelu organiziranega vojaškega odpora in vsaj v začetku politično nasprotoval mirovniški Začasni vladi Ambazonije. Oborožene milice so bile večkrat obtožene obračunavanja s frankofonskimi državnimi uradniki v Ambazoniji, a Billa Robert poudarja, da gre pri teh formacijah predvsem za samoorganizirane "vaške straže".
Medsebojno nasilje je doseglo svoj prvi vrhunec v času predsedniških volitev jeseni 2018, ko je pričakovano spet slavil Paul Biya. V vmesnem času je njegova vlada pridržala Ayuka Tabeja, vodjo začasne vlade Ambazonije in ga skupaj s še devetimi sodelavci obsodila na doživljenjski zapor zaradi terorizma in separatizma. Novi ambazonski premier Samuel Ikome Saku je spremenil taktiko svojega predhodnika in z Ambazonskimi obrambnimi silami dosegel dogovor o skupnem delovanju. Marca leta 2019 se je tako v Washingtonu, kjer prebiva večje število južnokamerunskih političnih azilantov, oblikovala koalicija ambazonskih federalistov in separatistov, imenovana Osvoboditveni svet južnega Kameruna. Pridružil se mu ni zgolj Ambazonski vladni svet. Ta naj bi namreč tesno sodeloval s preostalimi separatističnimi milicami. Sredstva za njihovo delovanje naj bi jim zagotavljala južnokamerunska diaspora po svetu, poudarja Billa.
Po poročanju organizacije Human Rights Watch so bile v letu 2018 najpogostejša tarča vladnih sil tržnice, saj so te glavni vir dohodka podeželskih območij Kameruna. Sicer naj bi kamerunska vojska metodično ustrahovala anglofonsko prebivalstvo s požiganjem njihovih vasi in izvensodnimi poboji. Leta 2019 je kamerunska vlada še vedno zavračala zahteve urada visokega komisarja OZN za človekove pravice za dostop do prizadetih skupnosti za preiskovanje poročil o mednarodnih zločinih. Vlada je dostop do teh skupnosti preprečila tudi medijem, organizacijam za človekove pravice in humanitarnim organizacijam.
Kamerunsko vojsko, ki šteje zgolj 16,000 vojakov, izobražujejo in opremljajo ameriška ter izraelska podjetja. Poleg domačega spora je že več kot šest let vpletena tudi v državljansko vojno v Srednjeafriški republiki in vojno proti gibanju Boko Haram na lastnem ozemlju in v Nigeriji. Več Nganang.
Pozivi mednarodne skupnosti k umiritvi razmer so doslej že večkrat naleteli na gluha ušesa. Evropski parlament je v resoluciji z dne 16. aprila 2019 med drugim izjavil, da, citiramo: »globoko obžaluje represivno ozračje v Kamerunu, s katerim se soočajo opozicijske stranke in podporniki, civilna družba in državljanska gibanja. Vlado Kameruna poziva naj preneha z vsakršnim nadlegovanjem in ustrahovanjem političnih aktivistov, vključno s prepovedjo miroljubnih političnih srečanj, demonstracij in protestov, ter sprejme ukrepe za zatiranje primerov sovražnega govora.«
Tovrstno stališče moramo jemati s precej rezerve. Po mnenju profesorja Ngananga je ravno Francija tista, ki v konfliktu med Ambazonijo in Kamerunom preprečuje posredovanje varnostnega sveta OZN.
Billa se strinja, da vloga Francije ni problematična zgolj z vidika političnega fenomena Francafrique, monetarne podrejenosti domnevno suverenih afriških držav francoski valuti, temveč predvsem zaradi kapitalskih interesov, ki jih ima ta v Kamerunu.
Francija ima še vedno v lasti večino bank. Na drugi strani si ameriška podjetja lastijo večino naftnih vrtin. Dobršen del teh je v zalivskih vodah južnega Kameruna. Kamerunsko gospodarstvo pa je močno odvisno od prodaje nafte. Z okoli 100,000 sodi na dan je Kamerun peta največja proizvajalka nafte v podsaharski Afriki. Nafta je leta 1990 predstavljala polovico celotnega kamerunskega izvoza, pojasnjuje Nganang.
Zaradi padca cen nafte po letu 1990 se je zmanjšal tudi izvoz, vendar nafta še danes ostaja pomemben vir kamerunskih dohodkov. Namera kamerunske vlade po vzpostavitvi trajnega nadzora nad Ambazonijo je odvisna predvsem od gospodarskih interesov Kameruna. Kamerunska vlada si ob vojaški intervenciji aktivno prizadeva tudi za gospodarsko in politično izolacijo Ambazonije. Poslovanje Kamerunske razvojne korporacije, trenutno še vedno največjega delodajalca v Južnem Kamerunu, je zaradi spopadov že štiri leta prekinjeno. Ob tem je več kot 80 odstotkov šol zaprtih.
Trenja med anglofonskimi in frankofonskim prebivalstvom Kameruna izvirajo iz kolonialnih politik, ki so jih britanske in francoske kolonialne elite izvajale več kot pol stoletja. Če je kopenska meja med nekdanjimi kolonijami sprva delovala kot fizična ločnica med različnima jezikovnima skupinama, so desetletja frankofonizacije in aglofonizacije fizično mejo preoblikovala v nekaj globljega. Kulturne razlike med obema skupinama prebivalstva pa so očitno postale prevelika ovira za složno sobivanje. Dominantne družbenopolitične prakse frankofonske skupnosti so zanetile spor, ki se brez podpore mednarodne skupnosti ne bo kar tako končal. Nasilju namreč vedno odgovarja še več nasilja in edina rešitev za njegovo prekinitev je mednarodni dialog, v zaključku ugotavlja Robert Billa.
Nganang pa kljub navidezno brezizhodni situaciji ostaja optimističen.
Oddajo je pripravil Dugi, svoje je pridodal tudi vajenec Vito.
V podlagah smo poslušali kamerunsko himno, Monboulae izvajalke Ute Bella in skladbo Man kalba, glasbene skupine Les Vétérans.
Dodaj komentar
Komentiraj