Iluzije demokracije

Okrogla miza, intervju ali pogovor
16. 7. 2022 - 15.00

Arabska pomlad leta 2011 je za številne severnoafriške in bližnjevzhodne države predstavljala osvoboditev iz okov represije dolgoletnih vladavin samodržcev. Revolucionarni val je sprožil protestni samosežig obupanega tunizijskega uličnega trgovca Mohameda Bouazizija. Tunizija od takrat, vsaj po zahodnem narativu, reprezentira model arabske države, kjer je bil prehod v demokracijo najbolj uspešen. Vendar enajst let po padcu dolgoletnega predsednika Zina Al Abidina Ben Alija v Tuniziji ponovno vlada trdorokec. Predsednik Kais Saied  je pred letom dni po množičnih protivladnih protestih najprej začasno suspendiral in kasneje razpustil parlament, septembra pa je delno suspendiral tudi ustavo. Saied trenutno drži v rokah izvršno in zakonodajno oblast, vedno večji vpliv pa z odstavljanjem sodnikov pridobiva tudi v sodni veji oblasti. Vlada z izdajanjem dekretov. 

Tunizija je zaradi pandemije covida-19 zapadla v hudo krizo, saj je državno gospodarstvo v veliki meri odvisno od turizma. Poleg tega je med pandemijo povsem pogorel tudi zdravstveni sistem, ki ni bil zmožen prenesti tako velikega števila bolnikov. To sta glavna razloga, ki sta Saieda pripeljala do tega, da si je povsem podredil upravljanje z državo. Konec prejšnjega leta je Saied predstavil nov program, ki naj bi služil kot načrt za izhod Tunizije iz vsesplošne krize. Del tega programa je tudi nova ustava, katere osnutek je bil objavljen v začetku tega meseca. 25. julija, točno eno leto potem, ko je Saied suspendiral parlament, bo potekal referendum, na katerem se bodo Tunizijci izrekli o novi ustavi.

Prvi krog predsedniških volitev v Tuniziji
 / 16. 9. 2019

Večina opozicijskih strank je pisanje ustave bojkotirala, zato je ustava bolj kot ne samostojno delo predsednika Saieda. Osnutek ustave jemlje pristojnosti zakonodajni in sodni oblasti in jih daje izvršni, hkrati pa vlado povsem podreja predsedniku. Zdi se, da si Saied s tem pripravlja teren za tako imenovano vladanje po principu »predsednik za vse življenje«, ki ga je prakticiral Ben Ali. V novi ustavi je zapisano tudi, da bo predsednik z dekreti vladal do konca tega leta, ko naj bi potekale parlamentarne volitve. Po mnenju profesorja s pravne fakultete v Tunisu, Salsabila Kliba, nova ustava slabi zakonodajno vejo oblasti, saj predsednik lahko kadarkoli razpusti parlament, hkrati pa ga razdeli na dva domova, pri čemer sploh ni jasno, na kakšen način bodo poslanci izvoljeni. Prav tako po trditvah profesorja nova ustava uvaja institut ljudskega odpoklica poslancev. Kot pojasnjuje Anja Zalta, profesorica sociologije na Filozofski fakulteti, nova ustava služi kot alternativa ustavi, ki jo je leta 2014 uveljavila takrat največja parlamentarna stranka Ennahda.

Izjava

Saied že od začetka politične poti nastopa kot sekularen kandidat, zato mnoge čudi, da je v ustavi zapisano, da Tunizija pripada ummi oziroma muslimanski skupnosti. Sabina Henneberg z washingtonskega inštituta za Bližnji vzhod je mnenja, da to služi podreditvi religije državni oblasti.

Izjava

Raziskava ameriške univerze Princeton, v kateri je sodelovalo 23 tisoč ljudi iz desetih na papirju demokratičnih arabskih držav, je pokazala, da je večina tam živečih ljudi mnenja, da demokratični sistem v njihovih državah ni bil uspešen. Tako imenovana demokracija – dejansko gre za parlamentarni republikanizem – po mnenju sodelujočih v raziskavi ni najustreznejši politični sistem. Kot boljšo rešitev vidijo vladanje močnega posameznika. Če verjamemo raziskavi, je torej v očeh ljudi demokratični parlamentarizem po zahodnem vzoru v zadnjem desetletju v arabskih državah pogorel. 

Poskus državnega udara v Tuniziji
 / 27. 7. 2021

V Tuniziji je 77 odstotkov vprašanih odgovorilo, da na oblasti raje vidijo močnega posameznika, kot da bi pristali na strankarski pluralizem. Če bi sklepali po rezultatih raziskave, Kais Saied v Tuniziji uživa večinsko podporo, kljub temu da so ljudje nekajkrat že protestirali proti njegovi vladavini. Saied je že v predsedniško kampanjo leta 2019 vstopil kot neodvisen kandidat. Prav ta strankarska neobremenjenost je ljudi prepričala, da jih lahko reši iz krize, v kateri se je zaradi koruptivnosti in nesposobnosti političnih strank znašla država. 

Izjava

Kljub občasnim protestom Saied trenutno nima dobro organizirane opozicije. Aprila so se parlamentarne stranke Ennahda, Srce Tunizije, Karama in gibanje Državljani proti državnemu udaru združile v koalicijo pod imenom Nacionalna osvoboditvena fronta. Cilj združitve je skupen boj proti Saiedovi nedemokratični vladavini. Vendar kljub temu Henneberg razlog za šibkost opozicije vidi predvsem v veliki fragmentiranosti opozicijskih skupin.

Izjava

Dolg tunizijske države je najvišji v zgodovini, konec leta 2020 je znašal kar 88 odstotkov bruto domačega proizvoda. Za monetarno suvereno državo sicer dolg sam po sebi ni težava, a Tunizija je zadolžena v ameriških dolarjih, s katerimi pokriva presežek uvoza nad izvozom. Prav zato je pandemija covida-19 tako močno vplivala na tunizijsko gospodarstvo. Velik del tuje valute namreč v državo prinašajo turisti.

Ker se Tunizija zadolžuje v tuji valuti, na katero nima vpliva, država ne more preprosto izdajati obveznic v lastni valuti in tako financirati državne porabe. Zato je zlahka podvržena vplivu zunanjih dejavnosti in akterjev. Kot je nakazala že Sabina Henneberg, je Tunizija pri reševanju krize v veliki meri odvisna od pomoči Mednarodnega denarnega sklada. Ta je kot pogoj za pomoč v višini štirih milijard dolarjev, tako kot ponavadi, postavil stroge omejitve izdatkov države, kar bi vodilo v varčevalne ukrepe na področju javnega sektorja. Sindikat UGTT, ki je tradicionalno zelo vpliven v tunizijski politiki, je te pogoje prejšnji mesec zavrnil, pogajanja s skladom se zato nadaljujejo.

Gospodarska kriza se je zaradi pandemije koronavirusa res močno poglobila in omogočila Saiedu, da je razpustil parlament, vendar je to zgolj zadnji v vrsti vseh problemov, s katerimi se država sooča od arabske pomladi. Parlamentarna demokracija v desetih letih po revoluciji nikoli ni upravičila pričakovanj vstajnikov iz leta 2011. Velika brezposelnost in strankarska korupcija sta državo popeljali v globoko gospodarsko krizo. Kako je potekala tunizijska postrevolucionarna politična tranzicija, pojasni Zalta.

Izjava

Sedem let po Arabski pomladi se Tunizija spopada s tranzicijskimi turbulencami
 / 12. 1. 2018

V obdobju po revoluciji je največjo politično vlogo igrala stranka Ennahda, katere ideologija temelji na tako imenovanem demokratičnem islamu. Ustanovljena je bila leta 1981 pod imenom Gibanje islamske tendence v sklopu islamskih gibanj, ki so po iranski revoluciji leta 1979 dobila močan zagon. Organizacijsko in ideološko se je stranka v začetku zgledovala po egiptovski Muslimanski bratovščini, simpatizirala pa je tudi s političnim islamom, temelječim na napadalnem džihadu, ki ga je utemeljil salafistični teoretik Said Kutb. Zaradi porasta sekularizacije v mišljenju tunizijskih državljanov je bila stranka kasneje prisiljena sprejeti bolj zmerne ideološke postavke, zato je začela zagovarjati, da sta islam in demokracija povsem združljiva in da lahko delujeta z roko v roki. 

Za časa predsednika Ben Alija je bila stranka prepovedana in s tem prisiljena delovati tajno. Na prvih parlamentarnih volitvah po revoluciji in padcu Ben Alija leta 2011 je Ennahda nastopila kot daleč najbolj organizirana stranka, kar ji je prineslo zmago na volitvah. Mnogi kot glavnega krivca za nastalo gospodarsko krizo v Tuniziji vidijo prav stranko Ennhada, ki je sledila šeriatskemu konceptu varovanja zasebne lastnine in prek tega uvajala neoliberalne politike. Podobno se je zgodilo tudi nekdanjemu predsedniku Egipta, Mohamedu Morsiju, ki je kot član Muslimanske bratovščine na oblast prav tako prišel po arabski pomladi. Ker politični islam sam po sebi ni predstavljal [gospodarske] alternative zahodnemu neokolonializmu, je vsaj v Tuniziji in Egiptu v veliki meri prav zaradi tega izgubil oblast. Delovanje stranke Ennahda v obdobju po revoluciji nam bolje pojasni Zalta.

Izjava

Po odstranitvi Ben Alija z oblasti so prek investicij in finančne pomoči zunanji akterji začeli uveljavljati njihove interese v državi. V tunizijsko gospodarstvo in politiko so najbolj vpeti Katar, Turčija in Evropska unija ter Evropska centralna banka. Vendar je večina tega denarja, ki je pritekal v državo, največkrat ostala v rokah strankarskih funkcionarjev in zato ni bil investiran v razvoj države.

Izjava

Tunizijska desetletna večstrankarska epizoda je državo pripeljala do ene večjih gospodarskih kriz, sledil ji je nov političen prelom. Razloge za to bi lahko, če bi sledili orientalističnemu diskurzu, pripisali nepripravljenosti Tunizijcev na demokratično tranzicijo. A je gotovo prej res, da sta glavno vlogo pri propadu parlamentarizma igrala strankarski klientelizem in njegova nezmožnost reševanja gospodarske stiske ljudstva, h kateri prispeva denimo visoka brezposelnost. Razsul gospodarstva je sicer posledica neokolonialne odvisnosti Tunizije od uvoza in tuje valute, a ljudje so se k Saiedu zatekli, ker jim je ponudil sliko boljše prihodnosti, v kateri bo zanje poskrbel lastnoročno – brez strankarskih igric in ljudstvu nepomembnih političnih prerekanj.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness