Ogljični kolonializem
O podjetju Blue Carbon je glede na njegove ambicije znanega precej malo. Staro je dobro leto in ima sedež v Dubaju. Njegov ustanovitelj in neizvršni direktor je šejk Ahmed Dalmuk Al Maktum, ki je član dubajske kraljeve družine Al Maktum in se je pred tem ukvarjal še z uvozom ruskega protikovidnega cepiva Sputnik V v Gano, Gvajano, Libanon in Pakistan. Modra v Blue Carbon se domnevno nanaša na sinje modro barvo Organizacije združenih narodov. Blue Carbon se namreč ukvarja s trgovanjem z meddržavno shemo ogljičnih izravnav, ki jih prinaša Pariški podnebni sporazum. Za ta namen je Blue Carbon podpisal sporazume o nameri za pridobitev pravice do prodaje ogljičnih kuponov na velikih zemljiščih v več afriških in južnoameriških državah. Kje se ta zemljišča nahajajo, ni javno znano, obsegala pa naj bi 20 odstotkov površine Zimbabveja, 10 odstotkov Zambije in Liberije ter 8 odstotkov površine Tanzanije. To je skupaj enako površini Velike Britanije. Spletna stran Blue Carbon je sicer trenutno nedostopna, a iz objav na njihovem Instagramu lahko izvemo, da so v zadnjem času podpisali podobne sporazume še z Bahami in Dominikansko republiko. O tem, kaj in koliko je znanega o projektih Blue Carbon, Washe Kazungu, raziskovalec skupine za zemljiško upravljanje pri nevladni organizaciji TMG Research, ki dela na projektu te raziskovalne skupine v Keniji in Malaviju.
Kazungu
Meddržavne emisijske kupone je leta 1997 uvedla Organizacija združenih narodov, krajše OZN, v okviru Kjotskega protokola, v katerem so se države podpisnice zavezale k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov po najboljših močeh. Kjotski protokol je veljal do leta 2020, zato ga je leta 2015 z nekaj dopolnitvami nasledil Pariški sporazum o podnebnih spremembah.
Ogljične izravnalne sheme oziroma emisijski kuponi, ki se največkrat nanašajo na emisije ogljikovega dioksida, so oblika okoljskega davka. Podjetja, ki v ozračje spuščajo večje količine emisij, morajo za vsako tono izpuščenega ogljikovega dioksida oziroma enakovredno količino drugega toplogrednega plina plačati en emisijski kupon. Emisijski kupon je mogoče pridobiti tudi tako, da se enako količino ogljikovega dioksida iz ozračja odvzame, npr. s pogozdovanjem, pri katerem se ogljik veže v les. Onesnaževalec tako lahko financira dejavnost, ki iz ozračja odstrani enako količino ogljika, in izravna svoj izpust.
Kjotski protokol je državam glede na njihove izpuste določil maksimalno število dodeljenih kuponov, ki so se zmanjševali glede na zastavljene cilje zmanjšanja izpustov. Država, ki preseže dodeljeno število emisijskih kuponov, lahko kupi dodatne kupone od držav, ki jih niso porabile. Število dodeljenih kuponov se vsako leto zmanjša.
Kjotski protokol je uvedel tudi mehanizem čistega razvoja, s pomočjo katerega razvite države vlagajo v projekte, ki zmanjšajo emisije toplogrednih plinov v manj razvitih državah, v zameno pa dobijo emisijske kupone. Nastanek emisijskih kuponov skozi mehanizem čistega razvoja razloži Gilles Dufrasne, vodja delovne skupine o trgih emisijskih kuponov možganskega trusta Carbon Market Watch.
Tako nastali emisijski kuponi se delijo na prostovoljne in potrjene. Slednji imajo potrdilo OZN in se štejejo pri izpolnjevanju ciljev Kjotskega protokola oziroma Pariškega podnebnega sporazuma. Prostovoljni kuponi ne štejejo pri izpolnjevanju ciljev, nimajo potrdil OZN ter se z njimi ne trguje preko vladno vodenih shem, posledično so od desetkrat do stokrat cenejši. Namenjeni so bolj lastnim ambicijam podjetij, ki lahko z imidžem zelenih zavez dobijo nove investitorje.
Med najpogostejšimi načini pridobivanja emisijskih kuponov je financiranje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, predvsem v državah v razvoju. Podjetje lahko vloži denar v projekt, ki na primer zaščiti gozd pred sečnjo ali skrbi za pogozdovanje določenega območja. Na ta način naj bi povečali oziroma obdržali gozdne površine, ki zaradi delovanja fotosinteze služijo za shranjevanje ogljika. Tako se ogljik, ki je bil pred tem shranjen v obliki fosilnih goriv, skladišči v obliki biomase. Težava pri financiranju teh projektov pa je v nadzoru.
Emisijski kuponi so bili ena od glavnih tem na zadnji Konferenci OZN o podnebnih spremembah, ki je konec lanskega leta potekala v Dubaju, predvsem se je govorilo o členih Pariškega sporazuma 6.2 in 6.4. Člen 6.2 omogoča povezovanje več trgov emisijskih kuponov, da lahko na primer kalifornijsko podjetje kupi tudi emisijski kupon s trga Evropske unije. Člen 6.4 bo nadgradil mehanizem čistega razvoja, tako da bodo morali projekti za pridobivanje kuponov dejansko voditi k absolutnemu zmanjšanju emisij, ne zgolj izničiti učinka. Člen predvideva tudi nov organ s pooblastili Konference pogodbenic pariškega sporazuma, ki bi nadziral načrtovanje in izvajanje dejavnosti za blažitev podnebnih sprememb. Člen še ni v veljavi, predvidoma bo sprejet v letošnjem letu, zato, kot razlaga Dufrasne, trenutni sistem temelji na zaupanju.
Časnika The Guardian in Die Zeit ter organizacija SourceMaterial so lanskega januarja razkrili, da 94 odstotkov emisijskih kuponov, ki jih je v okviru projektov gozdnega gospodarjenja izdala ameriška organizacija Verra, največji potrjevalec prostovoljnih kuponov, ne bi smelo biti izdanih, saj projekti niso imeli nobenega pozitivnega vpliva na okolje.
Karbonski kuponi odpirajo nerešena vprašanja ne samo v zvezi s svojimi učinki na okolje, ampak tudi glede pravnih in ekonomskih odnosov, ki jih vzpostavljajo. Obljuba ogljičnih izravnalnih shem je, da naj bi države globalenga juga, ki h globalnemu segrevanju prispevajo najmanj, tako dobile kompenzacijo od najrazvitejših in za okolje najbolj škodljivih delov sveta. V teh državah se mora hkrati zgoditi največji napredek blaginje življenja ljudi, kar naj bi lahko financirala prav prodaja emisijskih kuponov. A te sheme hkrati odrejajo velike spremembe za države in predvsem konkretna zemljišča, kjer naj bi se zgodilo zmanjševanje ogljikovega dioksida v zraku. Če se vrnemo na primer k podjetju Blue Carbon z začetka oddaje, bode v oči, da so te sporazume podpisale vlade omenjenih držav, nikjer pa niso bili v pogovore vključeni ljudje, ki živijo na vključenih območjih. Več Washe Kazungu, ki raziskuje zemljiško upravljanje v Keniji in Malawiju.
Kot nadaljuje Kazungu, je skrivnostnost in sklepanje dogovorov za zaprtimi vrati predvsem v interesu zasebnih investitorjev. V tem primeru je to Blue Carbon, ki prepušča ukvarjanje z lokalnimi prebivalci vladni strani.
Kot smo že omenili, je iz medijskih poročanj znana zgolj približna velikost zemljišč, vključenih v izravnalne sheme, ne pa, kje se nahajajo, za kakšna zemljišča gre in kaj to pomeni za pravice tam živečih ljudi. Predmet sporazuma je samo sposobnost teh zemljišč, da generirajo ogljične kupone. Ne gre torej za nakup zemlje, zgolj nakup pravice do te dobrine, ki jo določeno zemljišče zagotavlja. Podobno je lahko na primer pri zemljiščih, pod katerimi se nahaja nafta. Tam bodo države podelile podjetjem pravico do izkoriščanja nafte.
Dogovor o generiranju ogljičnih kuponov nujno prinaša določene omejitve možne uporabe teh zemljišč. Tipično namreč obstoječe sheme predvidevajo bodisi pogozdovanje ali pa ohranitev obstoječih gozdov. Ker podrobnosti sporazumov niso znane, ni jasno, kakšne posledice bodo sporazumi imeli za lokalne prebivalce.
Shema za ogljične izravnave bo posegla v območja, kjer je upravljanje z zemljišči pogosto urejeno na neformalne in nedokumentirane načine. Kot meni Kazugu, verjetno sheme vključujejo bodisi zemljo v lasti lokalnih skupnosti ali pa neposredno državno zemljo.
Druga možnost je, da so v sheme vključena zemljišča, ki so v lasti države, torej pod neposrednom nadzorom vlade. Med takšnimi so na primer že obstoječi nacionalni parki, a tudi ta območja niso brez prebivalcev.
Vprašanja lastništva in pravic do zemlje bodo tako postala ena glavnih točk pogajanj in od njih bo tudi odvisno, kako bodo razdeljeni prihodki od izravnalnih shem ogljika. Naš sogovornik pravi, da na podlagi izkušenj v drugih primerih tujih investicij na ruralnih zemljiščih v Afriki v preteklosti ne pričakuje, da bo prišlo do izboljšanja upravljanja s temi območji. Meni, da bi bilo treba zaščititi pravice ljudi, ki živijo na teh območjih, kjer so ravno lokalne skupnosti v težkem položaju.
Kot meni Kazungu, so vlade postavljene pred ponudbo, da bodo s temi sporazumi delale dobro za okolje in hkrati za to dobile denar. A pri tem morajo vključiti širok krog deležnikov in mnenja stroke.
Sheme za ogljično izravnavo obljubljajo reševanje podnebne krize, naslavljanje vprašanja pravičnosti v zelenem prehodu med bogatimi državami in državami globalnega juga in hkrati priložnost za nove trge. Omogočajo vsaj občutek, da se problem izpustov lahko naslavlja znotraj običajnih mehanizmov globalne ekonomije. A če naj dosežejo kak učinek, mora biti cena kuponov takšna, da ne bo omogočala le odpustka za obljubljene zmanjšanje izpustov in bodo države, ki izpustov ne povzročajo, za to kompenzirane v znesku, ki bo materialno vplival na blaginjo. Sheme za ogljično izravnavo sicer odpirajo vrata za nove oblike izkoriščanja globalnega juga s strani razvitih centrov globalne ekonomije.
Dodaj komentar
Komentiraj