Pred skoraj natančno mesecem dni se je v Parizu zaključil podnebni vrh, ki je potekal pod okriljem Združenih narodov in na katerem so se voditelji 195 držav dogovorili, kako bodo reševali problem podnebnih sprememb.

Države so si zastavile cilj, da bodo omejile povišanje temperatur na globalni ravni na 2 stopinji Celzija, skušale pa ga bodo zaustaviti pri 1,5 stopinje. Izpusti emisij naj bi dosegli višek čim prej, enkrat v drugi polovici stoletja pa naj bi se količina izpustov izenačila s ponori onesnažil - akumulacija CO2 v atmosferi bi se s tem ustavila. Sporazum pozdravlja nacionalne cilje za zmanjšanje izpustov, ki jih je predstavilo 187 držav, in spodbuja tiste, ki jih še niso, naj to storijo čim prej. Podpisnice so s sporazumom tudi pozvane, naj vsakih 5 let posodobijo svoje cilje in jih zastavijo ambiciozneje. Da bi prehod v bolj zeleno gospodarstvo olajšali tudi razvijajočim se državam, sporazum podaljšuje delovanje Zelenega podnebnega sklada. V okviru tega naj bi razvite države letno namenile 100 milijard dolarjev pomoči za okolju prijazne projekte v razvijajočih se državah, in sicer do leta 2025, takrat pa naj bi se količina sredstev še zvišala. Povrhu vsega je sporazum pravno zavezujoč.

Voditelji držav in mediji so sporazum z argumenti, ki so bili našteti v prejšnjem odstavku, predstavili kot zgodovinski in ambiciozen. A v resnici je vse prej kot to. V tokratnem Zeitgeistu smo se posvetili seciranju sporazuma in ugotavljanju, zakaj ne bo prinesel rešitve globalnega segrevanja, bo pa ohranil in poglobil obstoječa politično-ekonomska razmerja.

Sogovorci so:

podnebni aktivist Jonathan Neale

znanstvenik pri Mednarodnem inštitutu za uporabno sistemsko analizo Joeri Roglj

aktivist proti programu REDD Alberto Saldamando

Indrajit Bose iz organizacije Third world network

Kushal Yadav iz nevladne organizacije Center for science and environment

Mahendra Kumar iz organizacije Pacific Islands Development Forum