Celinsko finančno prestolnico Frankfurt, kjer je tudi sedež evropske centralne banke, so zasedli protestniki iz vse Evrope, ki v duhu 15. maja in 15. oktobra zasedajo vozlišča finančne moči. Akcija več kot 40 levičarskih organizacij iz Nemčije deluje pod skupnim geslom - Blockupy Europe. Končna postaja varčevalnih ukrepov je namreč vse bliže, z njo pa prihaja tudi vse bolj jasna podoba prihodnosti. To ni več kritična, tolerantna in demokratična prihodnost, v kateri posamezniki zadovoljujejo svoje potrebe po sreči in znanju, temveč prihodnost v kateri izpolnjuješ ukaze in kjer počneš to kar ekonomija od tebe pričakuje. Če seveda ne želiš pristati na smetišču zgodovine. Slednje marsikdo označuje za razkroj kontinentalnega modela socialne države, ki se je že več desetletij podrejala anglosaksonski logiki kapitala. Denar je namreč sveta vladar, s številkami pa je mogoče upravičiti vse krutosti sodobnega sveta.

Številke so morda racionalne, vsakdanje življenje ljudi pa je obarvano z doživetji in čustvi, ki jih je nemalokrat težko racionalno pojasniti - toliko bolj ko to počnemo na prvo žogo. Kako torej pojasniti čustva in razloge za vse bolj vsakdanjimi blokadami finančnih institucij po Evropi in svetu? Interesi kapitala in desne ideologije protestnike razumejo kot neartikulirane levičarje, ki ne razumejo niti ekonomije niti svojega do nedavna privilegiranega položaja v vlogi državljanov prvega sveta. Sociala je v njihovi retoriki zastonj kosilo, ki pa se vedno plača iz tujega žepa. Ljudje pa naj raje kot filozofirajo in rišejo - študirajo tehnične ter naravoslovne vede in tako ustvarijo produktivni kader, ki bo industrijo iz tretjega sveta vrnil na domače bregove.

Gibanja Occupy po drugi strani bolj ali manj artikulirano izpostavljajo protislovja finančnega kapitalizma in davčne politike, ki je pod vplivom neoliberalne ideologije vse manj obremenjevala bogatejše sloje. Ti so v desni retoriki tako imenovani ustvarjalci delovnih mest, zato se bo manjša davčna obremenitev obrestovala v več delovnih mestih v zasebnem sektorju. Če se ta osvobodi še konkurence javnega sektorja bo nevidna roka trga poskrbela za magičen razcvet tržne ekonomije, ki je ne bodo več dušili redistributivni mehanizmi keynesianske države. Desni odgovor na naše težave je torej deregulacija, privatizacija in krčenje javne porabe - tako to ideologijo kritično povzema doktrina šoka.

Leva stran politične sfere pa še ne popolnoma artikulirano zahteva pravično obdavčitev vseh slojev in ponovno uvedbo finančnih regulacij. Med najbolj izrazitimi je zahteva po Tobinovem davku, ki ga je predlagal nobelov nagrajenec James Tobin. Ta majhen davek enega ali polovice odstotka bi pripojili deviznim špekulacijam in tako zmanjšali dobičke špekulatorjev, kar bi tudi zmanjšalo privlačnost te vprašljive dejavnosti. Del denarja bi se tako vrnil v države katerih devize so tarča kratkoročneih špekulacij. Te države bi tako ponovno pridobile del nadzora nad vrednostjo lastnega denarja in se tako delno osamosvojile diktata finančnih trgov.

Te ideje zagotovo niso nove, vendar se doslej še niso uspele združiti pod skupni imenovalec. Ta obet pa se izrisuje z gibanji Occupy, ki postopno osvajajo tako fizični kot diskurzivni prostor v katerih bi se lahko izvedla njihova artikulacija. V nadaljevanju Kultivatorja objavljamo posnetke pogovorov z aktivisti, ki so odločeni taboriti pred vrati Evropske Centralne Banke vse dokler ne bodo njihove zahteve izražene in prepoznane.

Christoph Kleine, aktivist gibanja Blockupy in intervencijske levice nam razloži razloge za začetek te kampanje:

Izjava je v posnetku oddaje.

Christopha smo vprašali ali lahko izgrede v Grčiji, organizirane proteste v Španiji in upor proti šolninam v Quebecu razumemo kot pojave, ki koreninijo v istih interesih, vendar še niso uspeli ustvariti skupne platforme:

Izjava je v posnetku oddaje.

Iz Frankfurta nam je dogajanje opisal Andrej Kurnik:

Izjava je v posnetku oddaje.

Opisal nam je tudi ravnanje policije, oziroma s čim se morajo protestniki, med njimi tudi Slovenci, soočati.

Izjava je v posnetku oddaje.

Potek dogajanja nam je opisal tudi filozof in akademik Thomas Seibert:

Izjava je v posnetku oddaje.

Obenem je poudaril, da je cilj gibanja uspel, saj so okupirali celotno mesto. Uspeh ne pripisuje le udeležencem, temveč tudi prisotnosti policije, ki je popolnoma porušila mestno infrastrukturo.

Izjava je v posnetku oddaje.

Svojo podporo gibanju je izrazil poslanec parlamentarne stranke Die Linke Andrej Hunke:

Izjava je v posnetku oddaje.

Ozadje politične situacije v Nemčiji nam razloži akademik Thomas Seibert, za katerega je Nemčija velesila v zatonu. Obenem je izrazil tudi kritiko do ravnanja Nemške države glede prepovedi protestov.

Izjava je v posnetku oddaje.

Kritiziral je tudi odločitev stranke zelenih, ki je popolnoma integrirana v trenutno politiko. Proteste je sicer podprl podmladek zelene stranke. Dejstvo pa ostaja, da je stranka podprla vladno stališče, kar bo verjetno povzročilo notranjo debato in nesoglasja.

Izjava je v posnetku oddaje.