Daleč od obale
Odhajamo v Bolivijo, kjer se zgodovina ne le ponavlja, temveč vztraja. Mednarodno sodišče Združenih narodov je v tem tednu zavrnilo zahtevo Bolivije, ki si prizadeva, da za zagotovitev dostopa do morja za pogajalsko mizo privede sosednjo državo Čile. Bolivija, ki je poleg Paragvaja edina ‘zemljozaprta’ država v Južni Ameriki, je pri svojem dostopu do morja odvisna od dobre volje Čila. Spor glede bolivijskega dostopa do morja sega približno 130 let v zgodovino, vse od petletne vojne za Pacifik med Čilom, Perujem in Bolivijo. Zmaga Čila leta 1884 je Boliviji onemogočila dostop do Pacifika, pri čemer vprašanje dostopa do morja od takrat predstavlja eno izmed osrednjih vprašanj bolivijske politike. Pri tem spomnimo, da je prioritetno vprašanje zagotovitve dostopa do morja celo zapisano v bolivijski ustavi. Po njej sodeč, je vsaka vlada dolžna temu problemu nameniti prioritetno mesto.
John Crabtree z Univerze v Oxfordu poudarja, da je tokratna odločitev sodišča zgolj potrdila, da Čile nima nobene pravne obveze, da se usede za pogajalsko mizo s svojo sosedo.
Kot omeni Crabtree, sodišče, ki je v rezultatu glasovanja z 12 proti 3 zavrnilo zahtevo Bolivije, ni prevprašalo dogovora med Čilom in Bolivijo iz leta 1904. Tako imenovan Dogovor o premirju in prijateljstvu z začetka prejšnjega stoletja, v katerem sta državi določili meje, je Boliviji še formalno zapečatil usodo njenega dostopa do morja.
Glede na dolgo zgodovino mejnega spora med državama sta zabeležili kar nekaj poskusov dogovorov. Najodločilnejši dogovor, ki predstavlja najboljšo ugoditev bolivijskim interesom, je bil sprejet leta 1975. S tem je bil Boliviji omogočen dostop do Pacifika, natančneje preko železnice do pristanišča Arika. Vendar je bil dostop v preteklosti pogosto oviran in trenutno ni omogočen. Vse od leta 1978 pa so Boliviji izraziteje omejili diplomatske odnose. Dodaja Crabtree.
Intenzivnost bolivijskih prizadevanj za zagotovitev suverenega dostopa do morja je pogosto razumljena kot pretirana, prav zato, ker je državi še vedno omogočen transport dobrin do morja brez obdavčitve, poleg tega pa poseduje tudi lastno mornarico. A če pogledamo bližje, postane razvidno, da je bolivijski dostop do morja nestabilen in omejen s številnih vidikov.
Za trenutek se ustavimo še ob bolivijski mornarici. Vendarle je misel na to, da ima država brez morja svojo mornarico, nekoliko zabavna. Ta v zadnjih desetih letih povprečno šteje okrog pet tisoč članov osebja in 173 plovil.
Kot smo že izpostavili, je imelo vprašanje zagotovitve dostopa do morja prioritetno vlogo vsakega bolivijskega predsednika v stoletni zgodovini. Posebnost, ki jo je na tem področju vpeljal Evo Morales, do zdaj najdlje vladajoči demokratično izvoljeni predsednik v zgodovini države, pa je prav v tem, da si prizadeva za razrešitev mejnega vprašanja na mednarodni ravni.
Odgovori predstavništva Čila na pritožbe Bolivije se večinoma nagibajo v smeri, da “gre za stvar preteklosti in da smo v 21. stoletju”. Ob boku tokratne odločitve sodišča in reakcij v Boliviji se v Čilu pogosto pojavljajo očitki, da gre zgolj za prizadevanja, da bi se Morales otresel notranjepolitičnih trenj, ki se v Boliviji stopnjujejo v zadnjih letih. Osrednje vprašanje je vezano prav na možnost ponovne kandidature Eva Moralesa na volitvah v naslednjem letu. Sodeč po ustavi, Moralesu ni omogočena ponovna - tretja - kandidatura na volitvah. V ta namen je bil pred dvema letoma razpisan tudi referendum, ki se je končal neuspešno v prid možnosti dodatne kandidature Moralesa, ki je tako za zagotovitev potencialne ponovne kandidature postavljen pred izziv pridobitve dodatne podpore javnosti.
Kot ocenjuje Crabtree, bo Bolivija brez dvoma nadaljevala s prizadevanji za zagotovitev stalnega dostopa do morja, vendar najverjetneje neuspešno. V najboljšem primeru si lahko obeta določena izboljšanja glede dostopa, vsekakor pa nič ne nakazuje, da je Čile svoji sosedi pripravljen omogočiti večjo stopnjo suverenosti glede dostopa do Pacifika. Vendarle pa se Moralesu morda odpira možnost novega asa v rokavu. V zadnjem letu potekajo dogovarjanja o gradnji železnice iz Santosa v Braziliji do Peruja, ki bi prečkala Bolivijo. S potencialno uresničitvijo gradnje omenjene železniške poti bi se Bolivija znašla v središču poti, ki bi Južno Ameriko povezovala z Atlantskim oceanom in Pacifikom.
Dodaj komentar
Komentiraj