Demokracija zažiga
Evo Morales je bivši. Po državnem udaru, ko mu je bolivijska vojska odrekla podporo in ga pozvala k odstopu, je odstopil, njegovi potezi pa so sledili odstopi preostalih visoko rangiranih predstavnikov ljudstva. Morales je azil našel v Mehiki, v La Pazu pa je ostal le vakuum.
V tem vakuumu se je tako rodilo še eno južnoameriško samooklicano predsedništvo, ki se naslanja na ameriške zaveznike. Samooklicana predsednica Bolivije Jeanine Áñez je sledila vzoru venezuelskega opozicionarja Juana Guaidója in v nekaj dneh po puču prešla s položaja podpredsednice in nato predsednice senata vse do mesta predsednice države. To ji - vsaj po njeni interpretaciji zakonov - omogoča ustava. Ob imenovanju seveda ni pozabila niti na svojo megalomansko Biblijo. Áñez, zavezana demokraciji, Bogu, ustavi in desničarskim državnim udarom, je povedala, da želi »ponovno stabilnost« v državi in je podpornike predsednika Eva Moralesa obtožila prisvojitve oblasti. Áñez je ob tem še napovedala, da bo soborca proti socializmu Guaidója priznala za predsednika Venezuele. Kot pravi Steve Striffler z Univerze v Massachusettsu, je bila predsednica do nedavnega precej neznana bolivijskemu ljudstvu.
Branko Marčetić, novinar spletnega portala in revije Jacobin, pravi, da gre za skrajno desno usmerjeno novo predsednico, ki se te dni aktivno ukvarja tudi z brisanjem rasističnih tvitov s svojega profila.
Sedaj že bivši predsednik Morales je odstopil minulo nedeljo zvečer. Na novinarski konferenci je obrazložil, da odstopa s tega položaja »zaradi dobrobiti Bolivije«, potem ko je poveljnik oboroženih sil Williams Kaliman dodal svoj prispevek k demokratičnemu procesu in z željo po ohranitvi »miru v državi« »pozval« Moralesa, naj zapusti položaj. Striffler vidi določene podobnosti s spremembami političnih sistemov, ki so se že odvile v Latinski Ameriki.
Odstop je bil zgolj kulminacija dlje časa trajajočih protestov, ki so v tednih in dneh pred pučem prevzeli bolj nasilno naravo. Opozicija, navdušena nad vzponom desnih politikov v okolici, je kot povod za demonstracije izkoristila volitve, ki so se zgodile 20. oktobra, kjer je Morales prepričljivo slavil, čemur so nasprotnik seveda oporekali. Tako kot so oporekali že njegovi kandidaturi, saj je za njo bilo potrebno predhodno odstraniti ustavno omejitev števila mandatov.
Množični protesti, ki jih je aktivno podpiral kapital in razne desne do skrajno desne skupine, so od Moralesa izsilili, da je obljubil revizijo volitev in organizacijo drugega kroga, če bi se izkazalo, da je res osvojil manj glasov, kot mu jih je pripisala centralna volilna komisija. Za revizorja je bila izbrana Organizacija ameriških držav, krajše OAS, ki bi jo le stežka označili za nepristranskega sodnika, saj veliko večino financiranja prejema iz Washingtona. Revizija je tako pričakovano razglasila volitve za nelegitimne.
Moralesovi kompromisi niso zadovoljili opozicije, pripadniki desnice pa so tako izvedli več napadov na podpornike in člane vladajoče stranke MAS. Združene države Amerike medtem veselo ploskajo demokratičnemu procesu v Boliviji. Tako je demokracija vlomila v urade in mestne hiše ter fizično napadala funkcionarje MAS-a. Demokracija je kurila tudi staroselsko zastavo.
Voditelja opozicijskih uporov sta podjetnik in diplomant zasebne evropske fakultete Luis Fernando Camacho ter predsednik Bolivije med letoma 2003 in 2005, Carlos Mesa. Največ nasilja je bilo na ulicah Cochabambe in v prestolnici La Paz. Odstopil je tudi podpredsednik Alvaro Garcia Linera, ki je tudi pozval vodjo opozicije Carlosa Meso in Camacha, naj ustavita nasilje. Z druge strani pa Mesa, drugouvrščeni z nedavnih volitev, trdi, da je on pravi zmagovalec, in obtožuje bolivijsko vlado in Moralesove podpornike, da so oni tisti, ki podpihujejo nasilje. Da diši po neoimperialističnih politikah ZDA, kaže tudi uničenje venezuelske in kubanske ambasade v Boliviji. Tako se, za primerjavo, čilenski neoliberalni predsednik Sebastian Piñera kljub nasilju nad civilisti lahko še veselo smehlja na oblasti. Vlada ameriškega predsednika Donalda Trumpa tako uspešno nadaljuje z ameriško tradicijo, ki obravnava Latinsko Ameriko kot nič več kot svoj vrtiček, kjer prosto menjuje oblastnike.
Evo Morales je postal predsednik januarja 2006. Postal je prvi staroselski predsednik v državi, kjer se je 68 odstotkov celotnega prebivalstva izjasnilo za mestice oziroma potomce tako staroselcev kot Evropejcev, 21 odstotkov prebivalstva pa za staroselce. Ti so pod Moralesom ustrezno pridobili na politični moči.
V času svojega 14-letnega predsedovanja je Morales uspešno zmanjšal nepismenost in stopnjo revščine. Ta je padla za 25 odstotkov, stopnja ekstremne revščine pa za 43 odstotkov. Državna sredstva, namenjena sociali, so se dvignila za 45 odstotkov, minimalna plača se je skoraj podvojila, povprečna rast BDP-ja pa je tem času znašala slabih pet odstotkov. Striffler.
Veter v hrbet in dodaten zagon opoziciji je dala tudi prej omenjena Organizacija ameriških držav, ko je pozvala k razveljavitvi rezultatov oktobrskih volitev. OAS ima dolgo zgodovino podpiranja intervencij v državah z levimi vladami. Organizacija je tako podprla obroženo intervencijo v Dominikanski republiki leta 1965, da bi na ta način onemogočila prihod levo usmerjene vlade na oblast. Potem so ZDA, kot se pogosto izrazijo, »vzdrževale mir« do naslednjih volitev leta 1966. Leto zatem, ko se je Kuba 61. leta deklarirala za marksistično-leninistično, je bila izključena kot članica. Ista organizacija je nato drugim državam članicam med letoma 1964 in 1975 predlagala konec diplomatskih in trgovinskih odnosov s Kubo. Ko je diplomatski predstavnik OAS glasoval, da bi umaknili suspenz Kube leta 2009, je le-ta zavrnila članstvo.
Morales si je v svojih mandatih drznil izdati ukaz o podržavljanju vseh rudnikov litija v bolivijski slani puščavi Uyuni, ki premore med 50 in 70 odstotkov svetovnih zalog te surovine. Nacionaliziral je tudi nafto, plin, elektriko in telekomunikacije. Prav tako se je v času svojega mandata znebil ameriških vojakov. Striffler.
Striffler meni, da gre vsekakor za državni puč, saj je predsednik komaj zapustil državo.
Marčetić pravi, da bi se volitve morale ponoviti, tako kot je tudi Morales sam predlagal, preden je ocenil, da je življenjsko ogrožen.
Marčetić se je obregnil tudi ob medijsko poročanje o trenutnem dogajanju v Boliviji ter ob primerjavo z Venezuelo.
Mehika, ki je ena redkih latinoameriških držav, ki kljubuje roza oseki, je Moralesu dala politični azil. Na drugi strani pa so države, kot so ZDA, Velika Britanija, Brazilija, Kolumbija in Gvetemala, ki so Áñez že priznale kot legitimno naslednico Moralesa. Morales je iz Mehike napovedal svoj ponovni prihod, vendar Striffler tega scenarija ne vidi. Nenazadnje je včeraj tudi Áñez poudarila, da ob bodočih predsedniških volitvah Morales ne bo imel pravice kandidirati.
Dodaj komentar
Komentiraj