Ekstremizmi Grimsove komisije
Državni zbor je med sredino redno majsko sejo z veliko večino in medijsko dokaj neopazno potrdil poročilo o delu parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb za leto 2014. Poročilo, za javnost dostopno le v zaključkih in sklepih, se v glavnem ukvarja s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, začudenje pa povzročata prvi dve točki stališč in ugotovitev komisije, ki se dotikata delovanja ekstremizma oziroma ekstremističnih skupin.
V prvi točki s posplošenim enačenjem in relativiziranjem komisija, ki jo po ustaljeni parlamentarni praksi vodi poslanec opozicijske SDS Branko Grims, zavzema stališče, da je vsakršen ekstremizem nesprejemljiv, v drugi pa nonšalantno pomete z znanimi dejstvi o vpletenosti neonacističnih skupin v incidente v okviru protivladnih protestov konec leta 2012. Poročilo pa, kot navdušeno pojasnjuje Grims, odpravlja tudi izmišljotine o tem, da bi ekstremiste, ki so operirali na ljubljanski Vseslovenski vstaji, urila Slovenska vojska.
Ko Grims omenja neko preiskovalno komisijo, seveda misli na parlamentarno komisijo v prejšnjem sklicu pod vodstvom Maje Dimitrovske, ki je preiskovala delovanje ekstremističnih skupin. S svojim delom zaradi predčasnih volitev ni zaključila, v delnih ugotovitvah pa je poleg obstoja različnih ekstremizmov zabeležila tudi prisotnost pripadnikov Slovenske vojske v skupini neonacistov, ki so z nasiljem skušali uzurpirati ljubljanske protivladne proteste. V enem od intervjujev za Delo je Dimitrovska navedla celo, da je bilo v omenjeni skupini opaženih do 10 pripadnikov Slovenske vojske. Poslanec Nove Slovenije Matej Tonin, ki je sodeloval tako v aktualni Grimsovi kot komisiji Dimitrovske, v ugotovitvah obeh parlamentarnih teles ne vidi razlike, pač pa naj bi zavajala Dimitrovska.
Že pred preiskovalno komisijo, ki jo je vodila Dimitrovska, so na vpletenost pripadnikov Slovenske vojske v neonacistične skupine, ki so na protestih izzvale nasilje, opozorili tudi številni mediji, vsem udeležencem protesta pa je več ali manj takoj jasno, da je šlo za dejanje organizirane skupine. Novinar Erik Valenčič.
izjava
Da je bilo dejanje načrtovano, potrjuje tudi letak s pozivom na nasilje, ki ga je po protestih objavil novinar RTV Slovenija Siniša Gačič.
Gačič ob tem spomni tudi na posredno asistenco policije, ki je z intervencijo povzročila eskalacijo nasilja.
Toda navkljub navedenim dejstvom komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, s predsednikom Brankom Grimsom na čelu, ostaja na stališču, da je šlo pri incidentih za neorganizirano delovanje posameznikov. Če pa je šlo za organizirano delovanje, pa ga gre, po Grimsu, seveda pripisati levemu ekstremizmu.
Podpredsednik komisije Tonin za razliko od svojega nadrejenega priznava, da je šlo za organizirano dejanje določene skupine, katere pripadnike pa je težko identificirati.
Če ima Tonin oziroma komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter tudi te službe same težave s tem, kdo je bil udeležen v insceniranem nasilju na protivladnih protestih, pa s tem nimajo težav preiskovalni novinarji. Anuška Delić, novinarka Dela.
Sporne, pristranske in dejanskemu stanju neustrezajoče ugotovitve, ki jih je v poročilu za lansko leto ugotovila Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ob pogledu na njeno sestavo ne presenečajo. SDS, kateri, kot omenjeno, pripada predsednik Branko Grims, si zavoljo večletnih povezav z neonacističnimi skupinami preko posameznih pripadnikov prizadeva ovirati vsakršno preiskovanje desnega ekstremizma na Slovenskem. Ob tem, ko ovirajo tako politično, novinarsko kot drugo raziskovanje v tej smeri, pa s posmehom in cinizmom zavračajo omenjene povezave z ekstremno desnimi skupinami. Tako je tudi v primeru Grimsa, ki lastno negovanje stikov s pripadniki omenjenih skupin še danes označuje za medijsko napihnjeno in zlorabljeno slučajnost.
Anuška Delič.
Zaradi navedb o povezavah med SDS in neonacisti je bil za nekaj časa ukinjen tudi odbor strankinega podmladka v Žireh, kjer so delovali pripadniki Blood and Honour v SDS-ovih vrstah, nekaj članov, sodelujočih s skrajno desnimi skupinami, pa je SDS tudi opomnil pred javnim izpostavljanjem v času protestov.
Stike s pripadniki neonacistične organizacije Blood Honour pa je gojil tudi drug SDS-ov član omenjene parlamentarne komisije, Žan Mahnič.
Če je interes SDS zaradi dolgotrajnega gojenja stikov s podalpsko skrajno desnico, po prikrojenem in dejstvom nasprotujočim zaključkom razumljv, pa je toliko bolj zaskrbljujoča drža ostalih parlamentarnih strank. Roko v podporo poročilu je namreč dvignilo kar 69 poslancev.
Po mnenju Valenčiča,, celotni politični garnituri, tako levi kot desni, enostavno ni v interesu, da bi se ukvarjala s to problematiko, zato jo z nemim strinjanjem potisnejo pod preprogo.
Na nezavedanje problematike desnega ekstremizma v Sloveniji kažejo tudi ravnanje politikov s kvazi levice v preteklosti - od Pahorjevega sestankovanja z nacionalistično Stranko slovenskega naroda ob eni od epizod hrvaško-slovenskega mejnega spora, pa do ignoriranja skoraj celotnega političnega vrha na opozorila o obstoju ekstremnih nacionalističnih in neonacističnih skupin. Vse to pa nosi širše posledice: mediji z vse preveč nekritičnim in servilnim poročanjem pripomorejo k tovrstni političnih legitimaciji ekstremnih nacionalističnih politik, na drugi strani pa na operativni ravni nezadovoljiva zakonodaja že vrsto ovira delo preiskovalnih organov na tem področju. Ali kot je zaključil Erik Valenčič, ustvarjene se idealne razmere za ohranjanje ekstremnih desnih politik ter skupin.
*dodano in dopolnjeno.
Dodaj komentar
Komentiraj