(HA)BIBI V.
»Ni nam uspelo, a smo poskusili,« je poudaril glavni donator izraelske robotske odprave na Luno, magnat Morris Kahn. V prenosu v živo se je oglasil tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu. Citiramo: »Ni nam uspelo v prvem poskusu, ampak v drugem nam bo. V roku dveh let bomo znova poskusili.«
Bibi Netanjahu je bil morda razočaran nad svojimi propadlimi vesoljskimi podvigi, toda njegovemu glavnemu nasprotniku na parlamentarnih volitvah, Benjaminu “Bennyju” Gancu in njegovi Modro-beli koaliciji ni uspelo niti v tuzemstvu. Že štirikrat okronani izraelski predsednik vlade si je namreč na volitvah zagotovil še peti mandat. Ganc, nekdanji načelnik generalštaba izraelske vojske, je po številu glasov za Netanjahujevo stranko Likud zaostal le za tretjino odstotka oziroma sedež manj. Toda zaradi pomanjkanja podpore med ostalimi strankami se je Ganc, potem ko je kmalu po zaprtju volišč sicer razglasil zmago svoje stranke, vendarle moral sprijazniti s porazom, saj mu ne bi uspelo sestaviti koalicije.
Netanjahu koalicije še ni sestavil, proces lahko traja še nekaj časa, toda po vsej verjetnosti se bo povezal z ostalimi šestimi desnimi strankami, ki jim je uspel preboj v parlament. Tako bi si v izraelskem parlamentu Kneset zagotovil udobno večino.
Netanjahu je imel v času predvolilne kampanje sicer kar nekaj razlogov za skrb - poleg možne izgube proti Gancu na volitvah so ga težile misli o neuspehu izraelskega pristanka na Luni in tudi o možnosti, da zaradi obtožb zaradi korupcije sam pristane v zaporu. Stresne dni pa mu je uspešno lajšala topla mikrodlan ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Slednji je Benjaminu Bibiju Netanjahuju podaril lep predvolilni dar, ko je podpisal dokument o priznanju izraelske suverenosti nad sirsko Golansko planoto, katere dve tretjini Izrael, v nasprotju z mednarodnim pravom, okupira od šestdnevne vojne leta 1967.
Trump in Bibi sta sicer v dobrih odnosih že dlje časa, tako rekoč prav od izvolitve Trumpa leta 2016. To se odraža v okrepljenem gospodarskem sodelovanju in tudi v simboličnih gestah, kot je nedavna z Golansko planoto in tista leta 2017, ko je Trump razglasil Jeruzalem za prestolnico Izraela. Po mnenju mnogih analitikov je prav prijateljski odnos med Bibijem in Trumpom tisti, ki je v zadnjem času največ prispeval k Netanjahujevi priljubljenosti in uspešnosti. Takega mnenja je tudi Zlatko Dizdarević, novinar in nekdanji diplomat.
Netanjahu za Dizdarevića predstavlja bližnjevzhodno izpostavo agresivne ameriške ekspanzionistične politike in je tako njegove nedavne politike nujno razumeti v luči nove zunanje politike Združenih držav. To se odraža tudi v potezi Netanjahuja, ki je prejšnji teden, še v okviru predvolilne kampanje, svojim volilcem obljubil aneksacijo nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu.
Nastavki za aneksacijo naselbin na Zahodnem bregu sicer obstajajo že dlje časa, tako kot tudi ekspanzionistične težnje Netanjahuja obstajajo dlje, kot je na oblasti Donald Trump. Po mnenju novinarke spletnega portal +972 Dalie Šendlin pa se že v samih začetkih Bibijeve politične kariere izrisuje vpliv tako imenovane amerikanizacije. Družina Netanjahu se je zaradi domnevne nedobrodošlosti desničarskih političnih idej v takratnem Izraelu preselila v Združene države, kjer so se Bibi in njegovi bratje tudi šolali.
Na Netanjahujevo politično usmeritev je močno vplivala usoda njegovega brata, prav tako pa se rad ponaša z domnevnim levičarsko motiviranim akademskim pregonom svojega očeta. Na domnevno dominacijo levice na izraelskem političnem in akademskem polju se je pogosto sklicevala tudi desna stranka Likud, ki ji Netanjahu trenutno predseduje. Svojo prvo zmago na parlamentarnih volitvah si je stranka Likud zagotovila leta 1977, po mnenju Šendlin prav z uporom proti stari evropski levičarski eliti.
Stranka Likud je že v samih začetkih oziroma za zagotovitev svoje prve zmage na parlamentarnih volitvah, uporabljala podobne populistične taktike, kot jih uporablja Netanjahu danes.
Bibi, ki je bil leta 1996, torej po atentatu na Izaka Rabina in oslovskem mirovnem sporazumu, prvič izvoljen na položaj predsednika vlade, že od samih začetkov tudi zase uporablja retoriko o močnih silah stare levice, ki mu neprestano kljubujejo. Netanjahu neprestano igra dvojno igro: v Izraelu je žrtev pokvarjenega levičarskega sodstva in medijev, v mednarodni skupnosti pa Izrael predstavlja kot močno silo - obe vlogi pa navdušujeta njegove volilce.
V tej luči - torej luči zlobnega notranjega levičarskega sovražnika, ki od Netanjahuja zahteva, da je neprestano na preži - je mogoče razumeti tudi podporo, ki mu jo obtožbam o korupciji navkljub namenjajo njegovi volilci. Prav te obtožbe, skupaj z nemočjo izraelskega tožilstva, da bi jih dokazala, volilcem dokazujejo obstoj trdne države, ki poskuša preprečiti, da bi se Netanjahu brezskrbno uveljavil kot predstavnik ljudstva.
Netanjahuju trenutno grozi nekaj obtožb o korupciji. Policija je po treh letih preiskav izraelskemu tožilstvu podala sum kaznivega dejanja korupcije šele februarja lani, od takrat naprej pa jih preiskuje državni tožilec.
Netanjahu si bo s sestavo koalicije po vsej verjetnosti zagotovil večino v parlamentu, zato obstaja tudi možnost, da bo Kneset, izraelski parlament, sprejel tako imenovani francoski zakon, ki onemogoča, da bi se vodjem države sodilo zaradi suma kaznivih dejanj. Netanjahuja tožilstvo sicer preiskuje tudi zaradi suma izvajanja pritiska nad mediji.
Kljub temu, da Netanjahu neprestano omenja levičarsko agendo nekaterih državnih institucij in medijev, pa je v sodobni izraelski politični sferi skoraj nemogoče govoriti o resnem antagonizmu med desnico in levico. Če so do leta 1967 še obstajale razlike med levimi in desnimi strankami na področju ekonomije, so se po šestdnevni vojni edine razlike izrisovale le še na področju vprašanja varnosti.
In če se v prejšnjem stoletju še kaže možnost mirovnega procesa in se odvijajo razprave o rešitvi dveh držav, se je v letošnji predvolilni kampanji kot radikalna izrisala že sama omemba mirovnega procesa. Glavna tema letošnje predvolilne kampanje tako niso bila niti ekonomska vprašanja niti predlogi konkretnih rešitev palestinskega vprašanja, temveč predvsem retorična razlikovanja na področju varnosti ter vprašanja erozije demokratičnosti.
Centristični kandidat Benny Ganc se je od Netanjahuja še v največji meri odmaknil pri vprašanju odnosa do iranskega jedrskega sporazuma, ki mu Netanjahu in Trump strastno nasprotujeta, razloži Dizdarević.
Istočasno si je Ganc del uspeha zagotovil z retoriko o združevanju in ne razdruževanju izraelske javnosti, meni Šendlin.
Bibiju morda ni uspel pristanek na Luni, uspelo pa se mu je obdržati na oblasti - in to že petič. V zaključku današnjega Kultivatorja Šendlin izpostavi, da se sicer prepogosto pozabi, da je Netanjahu sicer resda poglobil izraelske fašistoidne politike, nikakor pa jih ni sam izumil niti jih ni prvi vpeljal v Izrael.
Dodaj komentar
Komentiraj