Po 32 letih se vračamo k temeljnemu zločinu nastanka slovenske nacionalne države, izbrisu. Februarja 1992 so državni uradniki izbrisali 25.671 oseb, državljanov drugih republik Jugoslavije s stalnim naslovom v Sloveniji. Po navodilu notranjega ministrstva, ki ga je takrat vodil Igor Bavčar, so jim samovoljno izbrisali naslov, odvzeli pravni status in vse pravice stalnih prebivalcev. Približno 15 tisoč izbrisanih je državo po navodilih oblastnikov zapustilo, 10 tisoč pa jih je kljub temu, da so bili v Sloveniji brez kakršnega koli pravnega statusa, ostalo. Ravno v času, ko se v parlamentu poslanci kregajo o kulturnih pravicah pripadnikov narodnih skupnosti Jugoslavije, je Ustavno sodišče poskrbelo za nov udarec temeljnim pravicam vseh izbrisanih, ki so državo zapustili.

Od prejšnjega tedna je javnosti dostopna odločitev ustavnega sodišča, v kateri je presodilo o pritožbi družine Ristić na zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Upravna enota je trem članom družine, ki živijo na Kosovu, zavrnila priznanje pravne fikcije dejanskega življenja in s tem tudi  izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na ozemlju Slovenije. To je upravna enota storila na podlagi novele Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji iz leta 2010.

Na pritožbeni poti so vse instance družino zavrnile. Prišli so vse do Ustavnega sodišča, ki je zdaj njihovo pritožbo na sodbo upravnega sodišča zavrnilo s šestimi glasovi, trije ustavni sodniki so bili proti. V oči pri tem pade, da je predsednik sodišča Matej Accetto v ločenem pritrdilnem mnenju, v katerem je opravičil svoj glas podpore končni odločitvi sodišča, takoj na začetku zapisal, da sprva večina sodnikov ni podpirala ugotovitve ustavne skladnosti izpodbijane ureditve. To sodnikov ni ustavilo pri kratenju pravice izbrisanih do stalnega prebivališča v Sloveniji.

V studiu se nam je pridružil Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik in v tem primeru odvetnik družine Ristić.

Vir fotografije: Leon Megušar, Mirovni inštitut