Leto liberalne panike
Letošnje leto je liberalni svet postavilo na glavo. Najprej so britanski volivci iz pretežno zamirajočih industrijskih mest, interesom katerih prej ni nihče namenjal posebne pozornosti, izglasovali izstop iz Evropske unije, s tem pa v negotov položaj pahnili ključne interese srednjega razreda, od možnosti poslovanja na evropski celini do financiranja znanstvenih raziskav. Podoben manever so pol leta kasneje izpeljali še prebivalci ameriške notranjosti, tako imenovane flyover country. Liberalni um je bil zaprepaden. Takšen pretres je potreboval razlago. Našel je enostavno rešitev: odločitve volivcev so temeljile na laži. Smetana britanske inteligence, uredniški odbor slovarja Oxford, je besedo post-truth razglasil za tisto, ki je najbolj zaznamovala letošnje leto. Vihar postresnice je, sledeč prevladujoči razlagi, liberalne demokracije ponesel v nevarne vode grozečega novega fašizma. Rokohitrske razlage gor ali dol, ujma postresnice pač ni omejena ne na letošnje leto ne na Veliko Britanijo in ZDA. Oplazila je tudi našo Luko Koper, Latinsko Ameriko in Bližnji vzhod pa laži establishmenta zalivajo že nekaj časa. Zanikanje dejstev je namreč sestavni del oblastnih bojev že od pamtiveka, v zadnjem času pa je predvsem v službi obrambe liberalnega reda. Pri zagotovitvi obstoja slednjega je mestoma redundantna tudi demokracija, katere suspenz torej ni v izključni domeni vzhajajočih desno-populističnih sil.
Pregled letnega dogajanja začenjamo v Turčiji, kjer je leto zaznamoval neuspešni poskus vojaškega udara. Predsednik Recep Tayyip Erdogan je iz zmage nad pučisti izšel močnejši kot kadarkoli prej. Poskusu udara so namreč sledile čistke na vseh ravneh državne uprave in varnostnih sil. 36 tisoč ljudi je bilo aretiranih, okoli 110 tisoč javnih uslužbencev pa je ostalo brez službe. Pri teh čistkah smo lahko spremljali eno bolj učinkovitih uporab orodja postresnice v letošnjem letu. Glavi cilj čistk so bili namreč tako resnični kot namišljeni simpatizerji v Združenih državah Amerike živečega verskega voditelja Fetullaha Gülena ter kurdska manjšina. Kurdsko vprašanje je zaznamovalo tudi turško zunanjo politiko. Avgusta letos je turška kopenska vojska z operacijo Evfratski ščit aktivno vstopila v sirsko državljansko vojno. Njen glavni cilj je bil omejitev pridobitev, ki so jih kurdske sile dosegle v severni Siriji. Pojasnuje Robert Lowe z londonske School of Economics:
Z dajanjem prednosti boju proti Kurdom je Turčija tudi zmanjšala svojo vlogo pri podpiranju upornikov, ki se v sirski državljanski vojni bojujejo proti predsedniku Bašarju Al-Asadu. Ta je letos ob podpori Irana in Rusije okrepil svoj položaj. Ob koncu letošnjega leta je sirska vojska z zavzetjem Alepa dosegla tudi najpomembnejšo zmago do sedaj. Govori Primož Šterbenc z Univerze na Primorskem:
Bitka za Alepo je bila ena od osrednjih zgodb letošnjega leta. Kljub temu pa je bila močno zavita post-resničnostno meglo. Od obkolitve Alepa je bil dostop neodvisnim novinarjem v območje onemogočeno. Tako je sliko spopada slikala predvsem propaganda iz obeh strani, zanašajoča se bodisi na izjave oblastnikov bodisi skrivnostne informatorje. Še precej manj medijske pozornosti je bila deležna druga bližnjevzhodna vojna v najrevnejši arabski državi Jemen. Močna intervencija Savdske Arabije na strani predsednika Hadija ni uspela premagati hutijskih upornikov. Ti so uspeli Savdsko Arabijo zaplesti v vojno izčrpavanja, hkrati pa zadržati nadzor nad vzhodnim delom države vključno s prestolnico Saano. Vojna se je zaostrila v oktobru, ko so iz Jemna prihajale konfliktne informacije o spopadih. Za raketni napad proti ameriškemu rušilcu ob vzhodni obali Jemna so Savdska Arabija in ZDA obtožile Hutije. ZDA so se nato z bombardiranjem hutijskih radarjev prvič neposredno vključile v spopade. O postresničnem ozračju, ki je obkrožalo napad, Karim Kamel iz delavne skupine za Bližnji vzhod na Inštitutu evropske univerze:
Vojna se nadaljuje tudi na evropski celini. Konflikt na vzhodu Ukrajine se je v preteklem letu dodobra zamrznil v nizko intenziven konflikt brez očitne rešitve na vidiku. Večjih ozemeljskih premikov letos ni bilo. Kljub temu se je število civilnih žrtev od začetka proti koncu leta vztrajno povečevalo. Skupno število civilnih žrtev je po podatkih Združenih narodov v preteklem letu doseglo nekaj čez 500 ljudi, od tega 95 mrtvih. Ukrajinske vladne sile so zabeležile nekaj manj kot petsto žrtev. Propadli so trije poskusi premirja. Prvi okoli novega leta, drugi septembra ob začetku šolskega leta in zadnji, ki je v veljavo stopil na božič in ni zdržal več kot 2 dni.
V Evropi pa so se v preteklem letu odvijali predvsem neki drugi, še precej bolj asimetrični boji, in sicer proti liberalnim reformam. Najobširnejšo mobilizacijo v tem boju so dosegli Francozi. Predlog novega zakona o delu, ki ga je februarja predlagala domnevno leva Vallsova vlada, je predvideval fleksibilizacijo trga dela z olajšanjem odpuščanja in znižanjem dodatkov za delo preko 35-urnega delovnika. Po objavi predloga se je na ulicah mobiliziralo gibanje Nuit debout s ciljem “pokopa zakona o delu in sveta, ki ga ta predstavlja”. Protestniki so na ulicah vztrajali več mesecev. Gibanju so se konec maja pridružili tudi večji sindikati, ki so za nekaj dni v večji meri ustavili delovanje naftnih rafinerij in blokirali dostop vseh komercialnih naftnih zalog v državi, zaradi česar je vlada morala poseči po strateških naftnih zalogah. Prav tako so za 24 ur prekinili proizvodnjo električne energije v večini jedrskih elektrarn, ki so odgovorne za 70 odstotkov proizvodnje elektrike v državi.
Francoski mediji so proti vstajnikom sprožili kampanjo diskreditacije. Ta sicer ni bila označena za del postresnične politike leta 2016, kljub temu da ni temeljila izključno na dejstvih. Alain Krivin, eden od voditeljev študentskih protestov leta 1968, trdi, da je bila tovrstna intenziteta propagande v Franciji zadnjih nekaj desetletij nevidena:
Oblastne strukture francoske republike pa se vstajnikov in sindikatov niso lotile le v postresničnostni maniri leta 2016, temveč tudi z delnim suspendiranjem demokracije. Opogumljena s posebnimi pooblastili, podanimi v okviru izrednega stanja po lanskoletnih napadih v Parizu, je policija nasilno prebila stavkovne straže okrog naftnih rafinerij. Poleg tega je vlada uporabila ustavno določbo, ki ji omogoča sprejem zakona mimo spodnjega doma parlamenta. Do sprejema končne verzije zakona se je bila prisiljena k taki suspenziji demokratičnega postopka zateči kar trikrat. A ta suspenz, ki se ga ni poslužila nacionalistična ali populistična, temveč mainstream politična opcija, vsaj v prevladujočem diskurzu ni bil označen za konec liberalne demokracije.
Da je demokratičen postopek dopustno ukloniti, če ne sproducira zaželenega rezultata, pa je letos dokazala tudi Evropska unija. Prostotrgovinski sporazum CETA med Evropsko unijo in Kanado naj bi bil najbolj transparenten in demokratično sprejet prostotrgovinski sporazum v zgodovini. Da bi na te trditve pripeli vsaj malo mesa, se je Evropska unija odločila, da bodo sporazum, čeprav le v obliki vzemi ali pusti, morali potrditi vsi nacionalni parlamenti. Ko pa je ta demokratični postopek rezultiral v oktobrski blokadi podpisa s strani belgijske regije Valonija, pa si je Evropa premislila. Predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker je Belgijo pozval, naj premisli svoj način delovanja, komisar za digitalno ekonomijo in družbo Gunther Oetthinger pa je Valonijo označil za “mikroregijo, ki jo vodijo komunisti in ki blokira celotno Evropo”.
Sledila sta dva tedna intenzivnih pritiskov na valonsko vodstvo. Njegovi predstavniki so javno potarnali, da jim je bilo dano vedeti, da bodo v primeru nepodpisa sporazuma sledile posledice. Kakšne, ni znano, očitno pa dovolj resne, da je valonska vlada po dveh tednih brez kakršnihkoli resnejših izpolnitev njihovih zahtev podala soglasje k podpisu. Demokratični red je bil, v imenu razširitve liberalnega reda, uklonjen.
Nasprotno se je zgodilo na Otoku. Za liberalno paniko so 23. junija poskrbeli britanski volivci, ki so izglasovali odhod Velike Britanije iz Evropske unije. Odločitev, da se referendum sploh razpiše, je bila rezultat desetletja dolge hladne vojne znotraj konservativne stranke med neoliberalno strujo, naklonjeno Londonskemu finančnemu središču in nativističnim krilom, ki imajo svojo bazo v lokalnih odborih. Ko je hladna vojna postala vroča, so se ideološkim brexitašem pridružili tisti, ki jih je mikala selitev na Downing street številka 10. Referendum se je tako v veliki meri odvil kot notranji boj za oblast in ideologijo znotraj konservativne stranke. Pojasnjuje sociolog Richard Seymour:
Izid referenduma je pomenil tudi konec politične kariere premierja Davida Camerona, ki je odstopil naslednje jutro. Bitka za njegovo nasledstvo se je končala antiklimaktično. Zagovorniki izstopa, v prvi vrsti Boris Johnson in Michael Gove, so se v spletkah, vrednih Shakespearske zgodovinske drame, diskvalificirali, še preden se je strankarski boj uradno začel. Premierka je postala Theresa May, ki se je v referendumskem viharju držala pravila, da veter najbolj udarja po najvišjih vejah. Po stari torijski tradiciji je stranka hitro pobrala padle z bojišča in se s strumnim korakom odpravila v nejasno prihodnost. To pa se ne bi dalo reči za laburiste. Člani parlamenta so medlo nastopanje v referendumski kampanji izkoristili za poskus odstranitve svojega voditelja Jeremyja Corbyna. Boj se je končal na oktobrskem glasovanju o vodji stranke. Levičarski Corbyn je še izboljšal svoj rezultat nad Novimi laburisti, ki jih je nekoč vodil Cameronov politični vzornik Tony Blair.
Najpopularnejša politična knjiga letošnjega ameriškega volilnega leta je postala “Kmetavzarska elegija”. Gre za spomine danes uspešnega bančnika J. D. Vanca, ki je odraščal v propadajočem mestu v Ohiu, kjer se skupnost po zaprtju tovarn spopada z brezposelnostjo in nasiljem, povezanim z drogami. Vance opisuje manj ekonomski kot predvsem kulturni prepad med svojim rojstnim krajem in razredom premožnih, s katerim se je srečal med študijem na Harvardu in kasneje med delom v Silicijevi dolini. Dve skupnosti se praktično nikoli ne srečata. Prva pojasnitev svoj propad išče v imigrantih, globalizaciji in spremembah družbenih nazorov; druga revnejšo zato prezira in ji - sama kljub blaginji finančno negotova zaradi dragega zdravstva in šolanja - ni pripravljena pomagati. Vance se ima za svojo literarno slavo seveda zahvaliti liberalni paniki leta, izvolitvi Donalda Trumpa za naslednjega ameriškega predsednika.
Namesto Vanca bi lahko že pred slabimi dvajsetimi leti brali filozofa Richarda Rortyja, ki je leta 1997 zapisal:
Člani sindikatov in neorganizirani nekvalificirani delavci bodo prej ali slej spoznali, da njihova vlada niti ne poskuša preprečiti padanja njihovih plač in izvažanja njihovih delovnih mest. Ob približno istem času bodo spoznali, da beli ovratniki v predmestjih, sami v strahu pred ekonomskim zatonom, ne bodo dopustili, da bi se jih obdavčilo za socialne programe revnejših. Na tej točki bo nekaj počilo. Neurbani volivci se bodo odločili, da se jim je sistem izneveril in bodo iskali trdorokca, ki jim bo zagotovil, da bo ob svoji izvolitvi poskrbel, da naduti birokrati, prebrisani odvetniki, preplačani borzni posredniki in postmodernistični profesorji ne bodo več tisti, ki odločajo.
K temu je treba pridati še opombo. Trump je zmagal na temelju klasične konservativne koalicije. Zgoraj omenjeni razvoj mu je omogočil, da je ta koalicija kljub demografskim gibanjem v njeno škodo po desetletju ponovno postavila svojega moža v Belo hišo. A zato se je pred tem moral zgoditi obračun znotraj stranke za mesto kandidata. V tem boju, ki ga je bolj kot karkoli drugega zaznamoval konec kakršnekoli spodobnosti v javnem nastopanju, se je establishment stranke pokazal nesposoben nagovoriti volilno bazo, ki mu je zagotavljala uspehe zadnja štiri desetletja. Cena, ki jo je Grand old party plačevala za koalicijo med ognjevitimi konservativnimi političnimi aktivisti in velikim kapitalom, je bila do sedaj predvsem propad posameznih zakonskih pobud, kot na primer Busheva neuspela imigrantska reforma. Tekom Obamovega mandata pa je margina v stranki zavzela centralno mesto in letos prvič uspela zagotoviti kandidaturo za svojega kandidata.
Kandidatura Trumpa je vsaj deloma zakrila podoben boj v demokratski stranki. Kandidatura senatorja Bernija Sandersa je bila drugačen odgovor na če ne isti, vsaj soroden problem. Samooklicani socialist Sanders je predlagal preusmeritve energije stranke iz identitetne politike v na ekonomskih razmerjih definirano populistično politiko, ki želi na vprašanja sodobne Amerike odgovarjati z odločnejšimi potezami.
Na koncu se je izkazalo, da je leva alternativa establishmentu v demokratski stranki vseeno še premalo razvita, da bi preprečila kandidaturo Hillary Clinton. V tem ji je pomagalo tudi postresnično medijsko poročanje, ki je pogosto ignoriralo podatke, ki so jih o priljubljenosti obeh kandidatov kazale njihove raziskave. A ker Hillary Clinton izvolitev ni uspela in se stranki obetajo štiri leta v politični divjini, se bo moral obračun odigrati znova. Politično krajno Amerike v letu liberalne panike opiše Mick Kelly, urednik portala Fightback news:
Bil je in ni ga več.
Zadnje izdihljaje revolucionarnega boja pa je izdihnilo tudi kolumbijsko gibanje FARC. S kolumbijsko vlado so dosegli mirovni sporazum, s katerim se gverilsko gibanje preobraža v parlamentarno. Po kampanji vodje opozicije Alvara Uribeja so kolumbijski volivci sicer sprva izglasovali nadaljevanje vojne. Nekaj tednov kasneje pa je bil, tokrat brez izražanja volje ljudstva, mirovni sporazum v za FARC nekoliko manj ugodni obliki vseeno sprejet. In česar ne mara ljudstvo, zagotovo vzljubi parlament. Nov dogovor tako prinaša spremembe v skoraj vseh 57 točkah prvotnega sporazuma. Med drugim ne predvideva vpisa dogovora v ustavo, določa popis materialnih dobrin v lasti FARC-a in določa, da mora FARC predati vse informacije o njihovem odnosu do prekupčevanja z drogo. Zmanjšuje pa tudi denarno podporo, ki jo bo nova FARC-ova politična stranka prejemala iz javnih sredstev, in šibi določila glede enakosti spolov v sporazumu. Sporazum pa ohranja 10 zagotovljenih sedežev v obeh domovih parlamenta za predstavnike FARC-a. Kolumbijski vladi tudi nalaga vrnitev zemlje, zasežene v času trajanja konflikta, prvotnim lastnikom in kmetom brez zemlje.
Če naj bi se Kolumbija s sprejemom sporazuma demokratizirala, pa je v obratno smer letos zakorakala Brazilija. Mediji in mnenjski voditelji dandanes pritlehne in nedemokratične metode ponavadi očitajo taborom, ki stojijo nasproti liberalnim. Letošnji dogodki v Braziliji pa nam kvečjemu dokazujejo, da so ravno liberalci tisti, ki so pripravljeni poteptati demokratične odločitve. Bivšo predsednico Dilmo Rouseff je v aprilu brazilski parlament razrešil na podlagi obtožb o korupciji. Odstavitveni proces je bil na meji zakonitosti, saj Rouseff ni bila pravnomočno obsojena, odstavitev pa je temeljila bolj na prekrških kot deliktih. Kljub množičnim protestom je na njeno mesto stopil desničar Michel Temer iz Stranke demokratičnega gibanja Brazilije - bivše koalicijske partnerice Delavske stranke Dilme Rousseff. Temer sicer zaradi kršitve volilne zakonodaje v preteklosti na demokratičnih volitvah sploh ne bi smel kandidirati za predsedniško funkcijo. V vlado je imenoval pretežno bele bogate in vplivne moške, od katerih sta dva, eden od njiju minister, zadolžen za protikorupcijski boj, morala hitro odstopiti zaradi razkritij o njuni vpletenosti v isti korupcijski škandal, ki bremeni tudi bivšo predsednico Roussef. Nova vlada je takoj začela z erodiranjem socialnih programov. Višek je ta nedemokratično ustoličeni, a liberalni pogon dosegel konec leta, ko je Brazilija z ustavnim amandmajem zamrznila absolutno višino javnih izdatkov za prihodnjih 20 let.
Brazilija pa ni edina latinskoameriška država, ki se je zasukala v desno. Morda je najbolj slikovit prikaz dejstvo, da je bila Venezuela, ki se tudi sama spopada z neke vrste kontrarevolucijo, izključena iz gospodarske zveze južnoameriških držav Mercosur. V desno se je namreč zasukala ena močnejših držav v bloku Argentina. Ta je že decembra lani na predsedniško mesto izvolila Mauricia Macrija, vodjo desničarske stranke Republikanski predlog. Na poziciji je nasledil levičarsko populistko Christino Kirchner iz Stranke justicialistov, ki jo je ustanovil Juan Peron. Letos je kapitalu uslužni Macri sklenil poravnavo z mrhovinarskimi skladi, ki v začetku tega tisočletja niso pristali na prestrukturiranje argentinskega dolga. Grob pregled Macrijevih politik poda sociolog Juan Pablo Ferrero z Univerze v Bathu.
Na evropski jug. Srbijo so to leto zaznamovali premiki na področju civilne družbe. V sredini oktobra se je namreč formirala civilnodružbena fronta Građanski front, ki jo sestavlja 7 iniciativ, dejavnih na različnih področji. Ena izmed njih je gibanje Ne davimo Beograd, ki se je rodilo kot odziv na načrt “dubajizacije” Beograda. Govora je o projektu “Beograd na vodi”, ki predvideva arhitekturno preobrazbo dna Savskega amfiteatra, območja ob obali Save pod trdnjavo Kalamegdan, v potrošniškem duhu. Poleg urbanističnih dilem naj bi bila sporna tudi pogodba z arabskim investitorjem v projekt. Gibanje Ne davimo Beograd se je na ulicah organiziralo spomladi letos, ko je nekaj ducat zamaskiranih neznancev začelo rušenje obstoječih objektov na območju, kjer naj bi stal nov beograjski poslovno-potrošniški center. Policija pa se na klice občanov ni odzivala. Nekaj dni za tem je zato nekaj tisoč protestnikov zahtevalo odstop srbskega in mestnega oblastnega vrha. Građanski front oziroma Državljansko fronto pa sestavlja tudi iniciativa Podrži RTV oziroma Podpri Radio-televizijo Vojvodine. Slednja je bila namreč deležna obsežnih kadrovskih menjav maja letos, ko je v povolilnem duhu Vučićeva oblast zamenjala 13 do vlade kritičnih urednikov. V Fronto je vključeno tudi Združenje skupščin stanovalcev Niša, ki je nastalo kot odgovor na samovoljno zviševanje cen storitev za ogrevanje javnega podjetja Toplarne Niš, ki ga obvladuje lokalna oblastna klika in je z državljanskimi protesti izsililo razumno znižanje cen ogrevanja. Različne civilne iniciative je za Balkan Express takole pokomentiral sociolog Srećko Mihailović:
V Srbiji so na začetku leta imeli tudi predčasne volitve, čeprav v tistem obdobju ni bilo niti večjih opozicijskih protestov niti vrenja v koaliciji. Predsednik vlade Aleksandar Vučić je namreč izkoristil čas relativnega miru in si za dve leti podaljšal gretje premierskega stolčka. Tudi sicer so dogajanje v regiji zaznamovale volitve, opremljene z incidenti in aferami. Tako so na primer oktobra na volišča odšli Črnogorci in Črnogorke. A nekaj dni po volitvah sta jih čakali dve presenečenji. Dolgoletni, sicer on and off premier Milo Đukanović je naznanil svoj odstop s položaja, kljub temu da je njegova stranka dobila večino. Izvedeli pa so tudi, da naj bi skupina srbskih in ruskih državljanov nameravala na dan volitev izvesti državni udar. Po besedah državnega tožilca so ta skrivnostni puč lahko preprečili v stari črnogorski maniri: s pomočjo Boga in junaške sreče.
Šerif Črne Gore tako morda spet odhaja na dopust, šerif bližnje Makedonije pa po vsej verjetnosti ostaja na svojem položaju. Ministrski predsednik Nikola Gruevski je tako s svojo stranko VMRO-DPMNE slavil na decembrskih volitvah. Zmagovalec je ostal tudi po ponovno izvedenih volitvah na dveh voliščih. Volitve so bile del pomiritve, ki jo je med oblastmi in opozicijo izpogajala Evropska unija. Ta je nad situacijo v Makedoniji postala zaskrbljena po množičnih protestih lani, ki so izbruhnili po razkritju prisluškovalne afere. Oblasti v Makedoniji naj bi namreč prisluškovale kar 20 tisoč ljudem.
Volitve pa so zaznamovale tudi hrvaško politično leto. Po volitvah leta 2015 sta vlado formirala desničarski HDZ in zmedeni MOST. Za predsednika vlade pa je bil izbran tehnokrat, kanadski Hrvat, Tihomir Tim Orešković. Vlada je dvignila kar nekaj prahu zaradi močne konservativne agende, nazadnje pa so junija Timu stolček spodnesle znotrajkoalicijske razprtije. Septembra so se tako Hrvati znova odpravili na volitve in kot relativnega zmagovalca ponovno potrdili HDZ. Ta je pod novim, bolj zmernim vodstvom evrokrata Andreja Plenkovića ponovno sklenil koalicijo z MOST-om.
Ena od vročih tem na hrvaškem političnem parketu je bila tudi arbitraža s Slovenijo. Zunanje ministrstvo “Janezov” je namreč želelo podatke o poteku arbitraže, zato so se informirali kar pri sodniku iz slovenske kvote Jerneju Sekolcu. Ta naj bi bil nepristranski in ne v službi države, ki ga je imenovala. Hrvaški politični vrh je ocenil da je postopek kontaminiran in od njega odstopil. Sodišče in Slovenija pa vztrajata da arbitraža še traja in da so odločitve sodišča obvezujoče.
V Sloveniji smo lahko v tem letu spremljali postopno preobrazbo premiera Mira Cerarja, ki se je začela že lansko leto, letos pa se je le stopnjevala. Govorimo seveda o preobrazbi njegove javne podobe iz neodločenega in zmedenega profesorja v “odločnega in spretnega” politika.
Prvi zares odločen nastop je bil sicer nekoliko neposrečen, Cerar pa ga je javnosti namenil ob poletni blokadi Luke Koper. Slovenski državni holding, krajše SDH, je junija brez očitne utemeljitve naznanil namero, da predčasno zamenja tri od petih nadzornikov Luke Koper. Menjava nadzornega sveta bi omogočila posledično menjavo tedanje uprave, ki je ostro nasprotovala kakršnimkoli idejam o privatizaciji ali razkosavanju Luke Koper, ki jih je v zadnjih dveh letih postopoma oblikovala vlada. Poteza SDH je bila zato v večjem delu javnosti interpretirana kot poskus menjave uporne uprave in začetek privatizacije pristanišča.
Kot utemeljitev za menjavo nadzornikov je SDH navedel vstop Luke Koper v nov investicijski cikel, za izvedbo katerega naj takratni nadzorni svet ne bi bil primeren. Ko se je ta utemeljitev izkazala za jalovo, je SDH našel novo, postresnično utemeljitev. Menjava nadzornikov naj bi bila po novem potrebna zaradi nenadzorovane rasti stroškov dela napram rasti prihodkov. Hitro pa se je izkazalo, da so bili ti podatki napačni. Kot je na takratni nujni seji državnozborske Komisije za nadzor javnih financ pojasnila prva nadzornica Luke Koper Alenka Žnidaršič Kranjc:
Poskus vlade, da temelječ na kampanji dezinformacij zamenja nadzornike Luke, pa se pri tem ni končal. Metod Dragonja, takrat državni sekretar na ministrstvu za finance, je lansiral še eno utemeljitev za menjavo nadzornega sveta:
Izkazalo pa se je, da je bila tudi ta trditev post-resnična, saj je Luka Koper dosegala nekaj čez 10 odstotni donos na kapital in ne 2 in pol odstotnega, kot je trdil Dragonja.
Poskusi manipulacij in relativno prozorni nameni vlade so pripeljali do delavske blokade Luke Koper in primorske mini vstaje. SDH je bil prisiljen umakniti predlog po menjavi nadzornikov, predsednik uprave SDH Marko Jazbec pa je odstopil. Na zahteve protestnikov, da naj odstopi še infrastrukturni minister Peter Gašperšič, ki ga bremenijo obtožbe o pritiskih na upravo in nadzorni svet Luke Koper, pa se je z novo odkrito odločnostjo odzval premier Cerar. Ne zelo posrečeno:
Proti koncu leta pa se je Cerarjev PR pospešeno profesionaliziral. Že v prvi polovici leta je predsednik vlade najel profesionalne svetovalce za politični PR. Natančneje, najel je izraelskega svetovalca Eisina Asafa, ki je med drugim v predvolilnem času svetoval tudi srbskemu premierju Aleksandru Vučiću, pri nas pa tudi Alenki Bratušek. Njegov glavni nasvet premierju naj bi bil, sledeč pričevanjem članov Stranke modernega centra, ki jih je zbral časnik Delo, pogostejše nastopanje pred mediji in s tem diktiranje medijske vsebine. Skladno s tem si Cerar v zaključnem delu leta, predvsem pri žgočem vprašanju zdravstvene reforme ni več jemal časa za premislek, temveč je večkrat pogumno nastopil pred kamerami in odločno ter za vsako ceno branil ministrico iz kvote svoje stranke. Privoščimo si časovno zgoščen prikaz te preobrazbe.
Lansko leto je premierjev odziv na opozicijske pritiske po odstavitvi ministra Janka Vebra izgledal takole:
Če je bil pred dobrim letom potreben večtedenski premislek glede usode ministra, katerega glavo je zahtevala opozicija, pa je konec letošnjega leta premier brez dolgotrajnega premlevanja posegel po preglasovanju, da bi pred tokrat koalicijskimi pritiski ubranil svojo zdravstveno ministrico:
Branil jo je kljub temu, da ni na področju zdravstvene reforme, ki jo vlada obljublja že dve leti, storila praktično nič. Ali pa morda prav zato, morda pa le zato, da gradi PR podobo odločnega politika, ki narekuje tempo, kot mu svetuje izraelski svetovalec.
S precej manj medijskega pompa, kot je je bila deležna marsikatera poteza Cerarjeve vlade, pa je ta letos uspela zastaviti in v veliki meri že tudi izpeljati spremembo sistema določanja cen naftnih derivatov. Ob avtocestah in hitrih cestah je cena goriv že prepuščena prostemu trgu, v prihodnosti pa bo to veljalo za gorivo kjerkoli po državi. Ta tako imenovani prosti trg je sicer na področju distribucije goriv pri nas še posebej omejen - v večji meri ga nadzorujeta zgolj dva ponudnika: Petrol in OMV.
Vlada je odločitev utemeljevala z dvema argumentoma. Prvi sodi med tiste postresnične argumente, ki ne prestanejo testa realnosti. Sprostitev cen naj bi omogočila konkurenčni boj in s tem nižanje cen. A poleg tega, da na trgu, kjer velja duopol, konkurence ni, je ta trditev manipulativna tudi zato, ker konkurenčnega nižanja cen prejšnja ureditev sploh ni omejevala. Ta je namreč določala le najvišjo ceno, ne pa tudi najnižje. Drug vladni argument pa sodi med - preprosto butaste. Slovenija je namreč edina država v Evropski uniji, ki trga goriv še nima sproščenega, kar se očitno ne spodobi.
Nespodobno pa je tudi zasedanje in uporaba stavb, ki si jih ne lastiš. Tako so prepričane občinske oblasti v Izoli, Kopru, Ljubljani in Novem mestu, ki so v letu 2016 nadaljevale ali celo stopnjevale z napadi na avtonomne prostore, ki ne delujejo v skladu z njihovo liberalno komercialno resničnostjo. Koper je lansko leto izgubil Mladinski kulturni center, a se je tam vzpostavila nova avtonomna cona - Inde. Letos pa se je zganila Družba za upravljanje terjatev bank in začela z iskanjem novih lastnikov. V Izoli je prišlo do bolj odkritih napadov na skvot Argo. Policija je uporabila represivna sredstva nad dvema uporabnikoma, ki so pripeljala do pretresa možganov, natrganih vezi in modric. V skvotu Sokolc v Novem mestu je poskus evikcije k sreči povzročil le napete živce. Občina je uporabnike z izgovorom prenove strehe in fasade želela na hitro izseliti.
Brez modric pa ni šlo v Ljubljani v nekdanji tovarni Rog. V začetku junija se je ob tretji jutranji uri v spremstvu varnostne službe Valina v tovarno pripeljal bager, ki naj bi začel z rušitvijo. A se rušitev zaradi srčnega odpora uporabnikov ni začela, bager pa se je iz rušilne rumene odel v prijaznejšo roza barvo in postal simbol upora. Nekaj dni po neljubem incidentu so tovarno neprijetno presenetili še neonacisti s kamenjem in pirotehničnimi sredstvi. Prihodnost tovarne Rog je trenutno v rokah sodišč, ki odločajo o pravici uporabnikov do uporabe prostora, do nadaljnjega pa je z odločitvijo sodišča rušenje prepovedano.
Leto 2016 tako lahko označimo predvsem kot še eno v vrsti let širitve liberalnega reda. Kljub temu pa je bila ta širitev na nekaterih ključnih točkah zavrta. Koncept postresnice, ki se ga je za razlago te zavore poslužil mainstream, ni zadosten. Ne le to, takšna razlaga spregleda vse primere aplikacije postresničnostnega orožja, ki ga za ohranitev in razširitev obstoječega reda uporabljajo liberali, od Sirije do Luke Koper. Teza o morebitnem pokopu zahodne liberalne demokracije s strani desnih populističnih sil, ki naj bi se začel z letošnjim letom, je nekoliko bolje utemeljena. A tudi ta spregleda primere suspenza demokracije v službi neoliberalne ideologije, od sprejema sporazuma CETA do brazilskega parlamentarnega puča.
Dodaj komentar
Komentiraj