V zadnjem času, to je v obdobju zadnjih dveh tednov, se je v javnosti pojavila kopica potencialnih predsedniških kandidatov, ki napovedujejo udeležbo v volilni tekmi, v kateri že kar nekaj časa sodelujejo mainstreamovski kandidati Borut Pahor, Milan Zver in aktualni predsednik Danilo Türk.

Omenjena trojica se že kar nekaj časa na različne načine poteguje za naklonjenost volivcev. Najbolj zagret in zaposlen je nedvomno Borut Pahor, ki poleg natrpane turneje po Sloveniji in propagandnih manifestacij ter govorov opravlja tudi nezavidljiva težaška opravila: čisti živalske kletke, asfaltira ceste, prideluje mlečne izdelke in še marsikaj. Ker je napovedal, da njegova kampanja ne bo trošila velikih finančnih sredstev, jo pač mora voditi tudi v potu svojega obraza.

Kopica manj znanih, anonimnih in že skoraj obskurnih kandidatov pa si mora pozornost javnosti šele izboriti. In kot da je dvajset let po najbolj znani predsedniški kampanji v samostojni Sloveniji, tisti, ki je terjala življenje „ljudskega kandidata“ Ivana Krambergerja, duh slednjega ponovno oživel, si večina teh anonimnežev skuša utreti svojo pot prav s karakteristikami dobrega človeka iz Negove. Brezdomka, eko kmet, brezposelna ekonomistka, ki so ji takoj po vstopu v kampanjo začeli streči po življenju, izobčeni duhovnik, ki hoče reformirati katoliško cerkev, nekdanji major – res pisana paleta kandidatov, ki pa vsi bolj ali manj igrajo na karto ljudskosti v nasprotju z aktualnimi političnim elitam.

Vsi med njimi morajo zbrati predpisano število podpisov, da sploh lahko uradno kandidirajo in večini ali pa kar vsem med njimi to seveda ne bo uspelo. Se pa pojavlja vprašanje, zakaj so se odločili za kandidaturo in zbujanje pozornosti javnosti, čeprav je jasno, da bo ta pozornost kratkotrajna in bo prinesla bolj malo koristi. Gre v vseh primerih za podoben eksperiment, kot si ga je pred prejšnjimi predsedniškimi volitvami privoščil Artur Štern, ki je svojo predsedniško kandidaturo zgolj izrabil za snemanje dokumentarca. Je polnoletnost kot edini pogoj premalo restriktivna ovira, ki omogoča kandidiranje prav vsakomur in s tem banalizira tako predsedniško kampanjo kot tudi samo funkcijo?

Kakorkoli že, prisluhnili smo lahko nekaterim od potencialnih kandidatov. Pogovarjali smo se z Dušanom Egidijem Kubotom, Mirom Žitkom in Ladislavom Troho. Igor Pribac z ljubljanske Filozofske fakultete pa nam je poskušal razložiti, kako si ti ljudje predstavljajo politiko, kaj njihove kandidature pomenijo za predsedniško kampanjo in kaj povedo o politični kulturi v naši državi.