Velik pok, iz katerega se ni rodilo nič
Čez pet dni bo minilo eno leto, odkar je v pristanišču v Bejrutu eksplodiralo 2750 ton amonijevega nitrata. Gnojilo je bilo po ukazu sodišča odstranjeno s potapljajoče se ladje šest let pred tem. Ena najmočnejših ekplozij je uničila velik del pristanišča in šipe po celi Libanonski prestolnici spremenila v nešteto steklenih drobcev, ki so poškodovali na tisoče ljudi. V nebo se je dvignil rožnat gobast oblak, porušene pa niso bile zgolj zgradbe, ampak tudi ostanki zaupanja prebivalcev v politični sistem.
Svojo izkušnjo lanske eksplozije opiše Anis Germany, politični aktivist in zdravnik.
Izjava
Rania Marisi, prav tako politična aktivistka, opiše izkušnjo eksplozije ter njen psihološki vpliv na ljudi.
Marisi pojasni, zakaj tako grozljiv, šokanten dogodek, kot je bila ta eksplozija, ni služil kot sprožilec velikih družbenih sprememb.
Politični sistem je dedič državljanske vojne, ki je v nekoč najbolj bogati državi na Bližnjem vzhodu divjala od leta 1975 do leta 1990. Mir je v politični sistem zabetoniral sektaške sile, ki so se rodile iz vojne. Prej vladajoči kristjani, ki jih je na položaj elite po klasični kolonialni metodi postavila Francija v prvi polovici 20. stoletja, so dobili položaj predsednika države. Sedaj ga zaseda 86-letni Michel Aoun, ki je svoj vpliv zgradil kot poveljnik ene izmed krčanskih brigad med vojno. Šiiti so dobili položaj predsednika parlamenta, suniti pa položaj predsednika vlade. Ta sektična razdelitev moči je v državi postopoma povzročila vedno večjo nefunkcionalnost državnega aparata.
V zadnjem času so se začeli podirati tudi najosnovnejši javni sistemi, kot je oskrba z električno energijo, vodo in gorivom. Sprožilni moment je bil zlom bančnega sistema in libanonske valute. Anis o tem, kako je zanašanje na uvoz izdelkov ter dolarjev privedlo do finančne krize ter o državni politiki porabe državnih rezerv.
Anis poudari, da med porabo teh državnih rezerv država ni niti poskusila spremeniti ekonomske politike, kar je še poslabšalo ekonomsko stanje najrevnejših.
Po eksploziji v Bejrutu je več zahodnih držav, predvsem pa Francija, razglasilo svojo pripravljenost, da bi finančno pomagale Libanonu, kar pa je bilo pogojeno s formiranjem vlade in zaveze za gospodarske in politične reforme. Pri tem so bili neuspešni, saj v Libanonu ni prišlo do političnega soglasja. Kot pravi Germany, se je sedaj politika Francije spremenila.
Zanimanje Francije in Evrope kot celote je vezano predvsem na vprašanje o migraciji in posledično na varnostno situacijo v Libanonu. Temu primerno podpirajo predvsem vojsko.
V večini analiz v zahodnih medijih se za nestabilnost v Libanonu največkrat obtožuje Hezbolah. A kot meni Marisi, Zahod moti Hezbolah predvsem zaradi svoje širše vloge na Bližnjem zahodu.
Res je, da je Hezbolah najmočnejša politična sila v Libanonu in da se ima za to v veliki meri zahvaliti podpori iz Irana. A znotraj Libanona Hezbolah deulje predvsem kot še ena od sektaških političnih skupin.
S tem se strinja tudi Germany.
Libanon je trenutno brez dvoma v najslabši situaciji od konca državljanske vojne. Po eni strani zato, ker je postalo jasno, da noben dogodek ne more premakniti političnega statusa quo. A še bolj kritično je razpadanje državnih organov. Počasno razjedanje institucij je pripeljalo do kritične točke, ko je življenje postopoma postalo vse bolj neznosno. Izpadi elektrike, čakanje za bencin in iskanje zdravil po več lekarnah so postali vsakdanja realnost v Libanonu, ki vse več ljudi peha v izselitev. Vzroki so številni in kompleksni, a ključna je drugorazrednost Libanona v globalnem ravnovesju moči. V prvi polovici 20. stoletja je bil Libanon francoski kolonialni plen, nagrada za zmago v prvi svetovni vojni. Danes pa se je znašel na stičišču sil na Bližnjem vzhodu.
Dodaj komentar
Komentiraj