Za ljudi in za planet
Te velike besede voditeljev svetovnih organizacij so bile v preteklem tednu postavljene na preizkus v etiopski prestolnici Adis Abeba, kjer se je zaključila tretja mednarodna konferenca o financiranju razvoja oziroma v angleščini Financing for development. Namenjena je bila pogovorom in v končni fazi dogovoru glede financiranja razvoja v razvijajočih se državah in naj bi bila prva izmed treh ključnih razvojnih konferenc v tem letu. V septembru ji sledi srečanje v New Yorku, na katerem bodo svetovni voditelji sprejeli Trajnostne razvojne cilje, v angleščini Sustainable development goals. Ti naj bi predstavljali nadgradnjo Tisočletnih razvojnih ciljev oziroma Millenium development goals, ki so bili sprejeti leta 2000 in katerih veljavnost se izteče letos. Konec novembra pa se bo odvila še podnebna konferenca v Parizu, na kateri bodo države skušale zastaviti nadaljnji boj proti podnebnim spremembam.
A sodeč po dogovoru iz Adis Abebe, so obeti za večje premike na razvojnem in podnebnem področju v letošnjem letu precej slabi. Eden izmed primarnih načinov financiranja razvoja seveda predstavlja državni proračun, polnjen z davki. Zato so mnoge civilnodružbene organizacije kot tudi vlade razvijajočih se držav pričakovale nove ukrepe na področju izogibanja davkov s strani multinacionalnih korporacij, ki največje luknje puščajo prav v proračunih držav v razvoju. Zahtevale so ustanovitev telesa v okviru Organizacije združenih narodov, v katerem bi bile enakovredno zastopane vse države in katerega odločitve bi bile končne in bi imele pravno veljavo. Opiše Luckystar Miyandazi iz organizacije ActionAid:
Ta predlog so blokirale razvite države z Združenimi državami Amerike in Veliko Britanijo na čelu, ki zagovarjajo, da naj urejanje svetovnega davčnega sistema ostane pod okriljem Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, krajše OECD. Slednja združuje 34 večinoma najbogatejših in najrazvitejših držav na svetu. Da bi na rano dali vsaj obliž, pa so v Adis Abebi podprli iniciativo Davčni inšpektorji brez meja. Luckystar Miyandazi opiše to iniciativo:
Razvijajočim se državam naj bi torej na pomoč priskočili kar ljudje iz revizorskih podjetij, kot je omenjeno KPMG, ki sicer multinacionalkam svetujejo, kako se kar najučinkoviteje izogibati davkom.
Poleg tega so voditelji sprejeli podporo Davčni iniciativi iz Adis Abebe, ki naj bi s finančno podporo od zunaj pomagala domačim davčnim organom. A, kot opiše Sue Rooks iz organizacije Oxfam:
Ob gospodarskem izčrpavanju razvijajočih se držav s strani podjetij iz razvitih držav, ki dosega zneske v višini tisoč milijard evrov letno, pa razvite države razvijajočim se pomagajo z razvojno pomočjo. Skupni znesek slednje je sicer nekajkrat nižji. Ob že vnaprej jasni nepripravljenosti predstavnikov razvitih držav, da bi omejili dobičke svojih finančno-gospodarskih patronov, so bila prisotna pričakovanja, da bomo v Adis Abebi priča vsaj povečanju zavez glede uradne razvojne pomoči. Zaveza razvitih držav, da bodo za razvojno pomoč namenile vsaj 0,7 odstotka bruto domačega proizvoda, je bila sprejeta že v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Leta 2005 so to številko države Evropske unije ponovno potrdile kot cilj, ki ga nameravajo doseči do leta 2015. Kljub temu samo 5 držav na svetu zadošča tej zavezi. Sue Rooks komentira dosežke na tem področju iz Adis Abebe:
Brez izboljšav na področju pobiranja davkov in izčrpavanja rastočih gospodarstev. Brez povečanja razvojne pomoči. Kako so torej voditelji upravičili naslov konference, torej Financiranje za razvoj?
And think outside the box, they did. A v nič kaj nepričakovani smeri. K financiranju razvoja so povabili, koga drugega kot, zasebni sektor. In to ne le h klasičnim investicijam v gospodarstvo, temveč k domnevno filantropskim investicijam v omejevanje revščine, izobraževanje deklic in podobna področja. Na tem področju so aktualne tako imenovane obveznice socialnega učinka, v angleščini social impact bonds.
Gre za koncept, pri katerem privatni investitor za izvajanje določene dejavnosti sklene pogodbo z vlado. Sam je dolžan zagotoviti denar za to dejavnost in le v primeru, da doseže vnaprej določene rezultate, dobi denar, vključno z dobičkom, povrnjen s strani vlade. Ta, na prvi pogled privlačen koncept ima mnogo problematičnih aspektov. Prvi, ki se pojavi, je problematičnost kvantificiranja učinka na družbo. Kot izpostavi Andrew McNiell s kanadskega sindikata National union of public and general employees, so zato najšibkejši člani družbe iz takšnih programov izključeni:
Celoten koncept temelji na predpostavki, da bo privatni investitor dosegal rezultate, saj bo sicer ob svoj denar. Razen če pač zaradi določil v pogodbi ne bo. Kljub temu, da je koncept obveznic socialnega učinka še relativno nov, se že pojavljajo pogodbe, s katerimi si investitor v vsakem primeru zagotovi povračilo stroškov. McNiell opiše en tak primer:
Goldman Sachs je v tem primeru preizkušal, ali se z obveznicami socialnega učinka da zaslužiti. S tem se seveda postavlja tudi vprašanje cene. Zagotavljanje javnih storitev na omenjeni način naj bi bilo zaradi profitnega motiva in konkurence cenejše in učinkovitejše. A dozdajšnji primeri kažejo, da dobički lahko dosežejo tudi več kot 200 odstotkov vrednosti investicije. Tipični dobički so sicer manjši, a kot pojasni McNiell, še vedno visoki:
Koncept je s stališča državljana torej brez očitnih prednosti. Je pa inovativen, out of the box, način tihe privatizacije javnih storitev in nevladnih organizacij:
Za konec se posvetimo še podnebju. Slednje na tem preobrazbenem vrhu v Adis Abebi sicer ni bilo v ospredju, kljub temu pa je bilo prisotno upanje, da bodo zagotovljena nova sredstva za Zeleni podnebni fond, ki se bo državam v razvoju pomagal soočati s posledicami podnebnih sprememb. Tega nismo doživeli. Luckystar Miyandazi zaključi s povzetkom srečanja v Adis Abebi:
Dodaj komentar
Komentiraj