Pohorske lisičje zagate
Pretekli vikend se je končala sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Edina tekma največjega svetovnega ranga za ženske v Sloveniji, pokal za Zlato lisico, je bila že tretjič zaporedoma in šestič v zadnjih desetih letih prestavljena v Kranjsko Goro. Pomanjkanje snega in dotrajanost infrastrukture pa v zadnjih letih nista omajala samo lisičjega športnega spomenika, temveč se na Mariborskem Pohorju že več let spopadajo s krajšanjem zimske turistične sezone in posledičnimi izpadi dohodkov.
Iz ene smučarske sezone v drugo postaja vedno bolj jasno, da je premislek o prihodnosti smučarskega in zimskega turizma na razmeroma nizko ležečih pohorskih smučiščih še kako potreben. Umetno zasneževanje je že sedaj glavni vir pridobivanja ustrezne snežne podlage na smučiščih. Z vedno višjimi temperaturami in spreminjanjem podnebja pa tudi snežni topovi niso dolgotrajna rešitev, ki bi tekmam za Zlato lisico – enemu največjih športnih dogodkov v Sloveniji – in zimskemu turizmu na Pohorju zagotavljala prihodnost.
Da bi rešili tekme za Zlato lisico, ki so izjemnega pomena za slovensko alpsko smučanje in zlasti za lokalno prebivalstvo, se je konec lanskega leta pričela sečnja 420 dreves med Trikotno jaso in kočo Luka nekaj sto metrov višje od snežnega stadiona in ciljne arene Zlate lisice ob vznožju Pohorja. Nova predvidena proga bo potekala od vrha nekdanje vlečnice Habakuk do sredine pobočja, za kar je predvidena tudi vzpostavitev vmesne postaje pohorske vzpenjače. Dodaten problem predstavlja tudi sedanji termin za tekme za Zlato lisico, ki jih predvideva Mednarodna smučarska zveza, razloži starešina slovenskega alpskega smučanja Tone Vogrinec.
Ker so v družbi Slovenski državni gozdovi s sečnjo začeli šele novembra, prestavitev trase proge za Zlato lisico letos še ni bila mogoča, zaradi česar so tekmo znova prestavili na podkorensko strmino. Razširitev smučarske proge, ki je primarno namenjena temu, da bi tekme za Zlato lisico ostale nad Mariborom, pa je pomembna tudi za zagotavljanje pestrejše turistične ponudbe.
Na sečnjo dreves na Mariborskem Pohorju so se odzvale tudi nekatere nevladne organizacije. V slovenskem Greenpeaceu so denimo zapisali, da gre pri sečnji dreves zaradi širjenja smučarske proge za nespametno početje. Pohorje je sicer eno od najbolj gozdnatih predelov Slovenije, zato gre po mnenju Toneta Vogrinca za pretiravanje.
Da bi rešili zagato s pomanjkanjem snega in podaljšali sezono smučanja, bi morali smučišča na Mariborskem Pohorju tudi bolje opremiti s snežnimi topovi. To bi ob dovolj nizkih temperaturah rešilo tudi tekme za Zlato lisico.
Pohorje predstavlja pomembno zatočišče za številne živalske in rastlinske vrste, izjemnega pomena so tudi gozdovi, ki služijo lesarski industriji. Prav tako nezanemarljiv del Pohorja pa zavzema turistična infrastruktura, a slednja je v prostor umeščena po presoji Zavoda za gozdove. Drevesa, ki so jih posekali, torej ne predstavljajo bistvene obremenitve za okolje, pojasni Nike Krajnc iz Gozdarskega inštituta Slovenije.
Smučišča, zaradi katerih vsakih nekaj let pristojni oddelek Zavoda za gozdove izvede sečnjo, v prostoru opravljajo pomembno turistično funkcijo. Tovrstna raba gozda pa je tako upravičena.
Kljub pomislekom nekaterih nevladnih organizacij gre pri sečnji gozda v turistične namene za razmeroma majhen poseg v okolje.
Za ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst ni treba zgolj omejiti območij, namenjenih zgolj človeku, ampak tudi zmanjšati in sanirati poseg ljudi tudi v na prvi pogled ohranjena naravna območja. Pohorje je vključeno tudi v projekt Vizija Pohorje 2030 – Pohorka, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Slovenija. Projekt poleg varovanja in obnove biotske raznovrstnosti in tal ter spodbujanja ekosistemskih storitev, vključno z omrežjem Natura 2000 in zelenimi infrastrukturami, stremi tudi k vzpostavitvi regijskega parka, ki bi pohorsko naravo varoval pred določenimi rekreativnimi in turističnimi praksami, razloži koordinator projekta iz Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Sebastjan Štruc.
Zimski turizem na Pohorju je ob krajšanju smučarske sezone vedno bolj odvisen od umetnega zasneževanja in – kot v primeru rezervne proge za Zlato lisico – premikanja smučarskih prog na višje ležeče predele. Po mnenju Sebastjana Štruca se bo moral zimski turizem na Pohorju v določeni meri prilagoditi podnebnim spremembam.
Da turizem na Mariborskem Pohorju ne more preživeti samo z zimsko ponudbo, poudarja tudi Tone Vogrinec, ki možnost za prilagoditev vrhunskih tekem alpskega smučanja vidi tudi v razširitvi geografskega območja, na katerem te tekme potekajo.
Težnjam k popestritvi turistične ponudbe na Pohorju sledijo tudi župani pohorskih občin. Pohorje se namreč razprostira čez tri slovenske statistične regije; podravsko, savinjsko in koroško.
Za sam Maribor in širšo okolico pa je izrednega pomena tudi, da se Zlata lisica obdrži v svojem izvornem kraju, v katerem so uspehe žele smučarke, kot sta Tina Maze in Mateja Svet.
Rezervno progo, ki je bila deležna kritik nekaterih okoljevarstvenih organizacij, so že obiskali visoki delegati Mednarodne smučarske zveze in sklenili, da je nova proga za to, da Zlata lisica ostane nad Mariborom, ključna. Rezervno smučišče, po belih strminah katerega se bodo morebiti spuščale alpske smučarke najboljšega kova, je za Maribor zagotovo pomembno tudi v oziru na turistično promocijo mesta in njegovo vidnost v svetovnem merilu. V primeru še hujših otoplitev in nezmožnosti zasneževanja tudi višje ležeče proge v nastajanju pa se bodo tekme za Zlato lisico še naprej selile v Kranjsko Goro. Pri nenadnih selitvah na Gorenjsko pa je treba upoštevati tudi zaupanje Mednarodne smučarske zveze, ki nad hipnimi selitvami ni najbolj navdušena.
Zlata lisica bo imela v prihodnjih letih torej več možnosti, da svoj košat rep še naprej razkazuje na Mariborskem Pohorju. Sečnja dreves za potrebe nove proge ni bistveno oškodovala okolja, je pa še enkrat več razkrila učinek spreminjanja podnebja na zimski turizem. Ta bo v prihodnje še toliko bolj slonel na umetnem zasneževanju, ki do neke mere spreminja tudi vodne razmere na Pohorju. Načrtovanje zimskega turizma, ki bo vzdržen tako za okolje kot za lokalno prebivalstvo in turistične ponudnike, mora biti izvedeno v skladu z zahtevami vseh deležnikov. Pohorje je vendarle območje s širšim pomenom, ki vključuje vse od zagotavljanja biotske raznovrstnosti do produkcije lesa in turizma. Vprašanje, ali bo evropska kohezijska politika rešila pohorske divje peteline pred Zlato lisico, pa bo zmeraj bolj v senci dvoma o tem, ali bomo v prihodnjih desetletjih na Pohorju sploh še lahko uživali v zimskih radostih.
Oddaja je nastala v okviru projekta Evropa na mojem pragu, ki ga sofinancira Evropska komisija.
Mnenja v oddaji ne odražajo mnenj Evropske komisije, slednja pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.
Več na www.europeinmybackyard.org
Dodaj komentar
Komentiraj