Dan politične Nekulture

Dan politične Nekulture

Mnenje, kolumna ali komentar
7. 2. 2018 - 16.00

Slovenska umetnost umira. Kultura s slovenskimi politiki nima sreče, nikogar zares ne zanima, ker ni dovolj tržno uspešna. Kultura in umetnost v Sloveniji živita zgolj zaradi notranje nuje ustvarjalcev, ki so idealistični, a se s tem se ne da plačati položnic. V zadnjih 25 letih so bile vse slovenske vlade iste. Še najbolj iskrena pa je bila, tista vlada, ki je ministrstvo za kulturo preprosto ukinila. Take in podobne je natančno leto nazaj pred zbranim istim političnim vrhom na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Cankarjevem domu pribijal takrat novo imenovani predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada in dramatik ter režiser Vinko Moderndorfer. Kljub srepim in v tla zazrtim pogledom najvišjih predstavnikov izvršne in zakonodajne oblasti, pa dogajanje tik pred tokratnim 8. februarjem samo zase potrjuje, da se ni le popolnoma nič spremenilo, ampak da je z umetnostjo na Slovenskem zgolj še slabše, kot je bilo leto prej, zato seveda mnoge že vnaprej zanima, kaj sploh lahko še na dušo zbrani politični vrhuški koalicije SMC, Desus in Socialnih demokratov, letos in nocoj novega položi Vinko Moderndorfer.

 

Čeprav že lani ob kulturnem prazniku trdno v sedlu kulturnega ministra, ki naj bi za razliko od svoje predhodnice Julijane Bizjak Mlakar ne prihajal iz kvote prekaljenih politikantov v politično stranko organiziranega interesnega združenja upokojencev, ampak iz kulturne stroke, ki se ji Tone Peršak, ker le naprej piše tudi med samim ministrovanjem, ni popolnoma odpovedal in odrekel, pa se na kulturnem področju tudi v dveh njegovih letih mandata v vsebinskem smislu res ni kaj bistvenega spremenilo, razen da je bilo na prvem programskem razpisu, na katerem so do kandidiranja za sredstva ministrstva za kulturo ob nevladnih organizacijah in samozaposlenh v kulturi upravičeni tudi lokalni javni zavodi, denarja manj kot pred štirimi leti. In čeprav še zdaleč niso znani rezultati večletnega projektnega razpisa, enoletni projektni za 2018 pa še sploh ni razpisan, je samo po sebi že jasno, da bo na koncu denarja namenjenega za umetnost in kulturo ter uspešnih prijaviteljev še nekoliko manj, kot jih je bilo do sedaj.

Ker je seveda težko gledati, kako očitno nekulturni politiki in uradniki ministrstva za kulturo, sistemsko in sistematično uničujejo, kar so v posameznih primerih posamezniki gradili več destletij, se kulturna scena, vsaj zdi se, končno organizira in presega politično vzpostavljene delitve med posameznimi skupinami ustvarjalcev. Ne glede na to kaj pa kot papagaj ponavlja minister Tone Peršak, pa je državni statistični urad, kot vrhovna avtoriteta na področju uradnih podatkov, potrdil, da ni res, da se denar za kulturo zadnji dve leti povečuje. Čeprav podatkov za 2017 še ni, pa golo dejstvo ostaja, da je država v letu 2016 za kulturo - za delovanje knjižnic, muzejev, galerij, gledališč, za koncertno, odrsko in filmsko produkcijo, za umetniške prireditve, spomenike in spominske hiše, kulturna praznovanja, subvencije umetnikom ter storitve radia, televizije in založništva - namenila 392,5 milijona evrov. To je 22 milijonov evrov manj kot v letu 2015 in 88 milijonov evrov manj kot v letu 2010. In da so se v letu 2016 najbolj zmanjšali izdatki za investicije, za skoraj 37 milijonov evrov, medtem ko so se sredstva za zaposlene v javnih zavodih povečala za 12,4 milijona evrov, na 183,1 milijona evrov, a so, kot trdi direktor Kina Šiška Simon Kardum, tudi na tem področju nižja in znižana.

Gre za manjko milijonov, ki so za samozaposlene in druge delujoče v nevladnih organizacijah na področju kulture praktično nepredstavljivi. Umetniki in producenti zunaj javnega sektorja so na Slovenskem pač že praviloma revni. Toda tako to gre. Iz prvih političnih odzivov na kulturniške proteste, pa naj gre za včerajšnji poziv državnozborskega odbora za kulturo, ki je včeraj tik pred koncem koalicijskega mandata predlagal preučitev, pozor zgolj preučitev, možnosti za zvišanje sredstev nevladnemu sektorju na področju umetnosti, ali javno protestno pismo ministrstvu za kulturo od samega v svoje dosežke zagledanega župana mestne občine Ljubljana Zorana Jankoviča, pa pač ni videti, da bi se karkoli v kratkem spremenilo. Razen da se je tako kot za člane državnozborskega odbora za kulturo očitno tudi za Zorana Jankovića že začelo predvolilno obdobje, ko je po sili razmer vendarle vedno dobro nekaj malega staviti tudi na kulturo.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z 8. februarjem 2018 kot dnevom slovenske politične nekulture v zobeh poskrbel Tomaž Z.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ja seveda. vse napisano je res!
Vinko Moderndorfer dobro ve, kako je biti lačen. pa če si znan ali neznan pisec in dramatik. Poročen nekoč z Jerco Mrzel ima hči Gajo, ki je morala v Anglijo na študij, da je dobila nekaj sivih celic za tvorjenje misli. Pa tudi to ni zihr.
No, kakorkoli - Vinko se vsaj pogovarja z mularijo. Zanima ga, kakšno je stanje v kulturi, kakšno je stanje v subkulturah - njemu se ne da lagati in afne guncati, tako kot mnogim v Drami, MGL, Cankarjevem domu in Gledališču Glej. Poglejte če umetniki nimajo kompasa - in kako za vraga naj bi ga imeli, saj so že leta nazaj, ko se je še krožilo z denarjem za nekaj neodvisne umetniške kulturne produkcije v SLO - dobivali od vseh biroktarov, ki so jim računali DAVKE - prav strahotne poglede in obraze: * Je to res vse, kar ste uspeli zaslužiti v tem letu?* (Nataša Živkovič)

NI - umetnosti ni raj. kultura ni raj. morda se tako vidi - na odru, v galerijah in na ulici, morda na televiziji ali med intervjuji - ko umetnik še lahko dobi tisti moment komtemplacije, da se vsede in razmisli - zakaj počne to kar počne. Ampak umetniki so danes v tej državi postali žrtvene ovce, lačni, prezebli in državno nezaščiteni. Kot najbolj usrane bosanske kurbe.

Da se umetniki potem-takem šele danes počasi začnejo organizirati - je stvar srečnega naključka kajne? Je samo stvar curljanja pravih informacij - ki so tem ljudem končno pokazale ogledalo in realnost stanje stvari v tej opustošeni državi. Nedvomno so se vsi zgrozili, srh jih je začel spreletavati ko so ugotovili, kako izigrani so v svoji idelalistični verziji lepšega sveta: *za umetnost dam vse*, bi rekel vsak dober, pravi, iskren in predan umetnik. ker pravi umetnik ve ČEMU umetnosti služi. vse ostalo pa je en sam jebeni blef.

zatorej ... ROKE ... roke se nikoli ne približajo črni luknji ... roke vedno ostanejo skrite, takrat ko morajo ostati skrite ... ker roke so tiste edine, ki imajo intuicijo ... ki imajo otip ... ki preberejo in razložijo glavi ... tisto nekaj, kar oči in srce in telo ne moreta več videti - kajne? to je pa res sedaj že kristalno jasno.

ČLOVEK je neverjetno bitje. toliko kompleksnosti kot jo človek premore - to daje umetnikom vsak dan razlog, da vstanejo in začnejo delat. da kljub bridkemu vetru in zmrzali - se držijo za svoje edino poslanstvo: za svodobo! za pravico! za mir! in za kreativnost!

kreativnost je najglobji numinozen izraz tega kar človek je - kreativnost: človeka sploh dela človeka. daje mu pogum, upanje in motivacijo za lepši jutri.

Haustor pa itak .... ve vse danes :-)
https://www.youtube.com/watch?v=jU9UH5y-5bY

hehehhehehhehe

well. today people like or want to believe that knowledge is something you can copy. or just read the synopsis of it. or just check the icon or something short and effective. but this is so naive to be believed. than you turn around and you see these people, who think they know, you watch them, how they pretend they know: they use the same language, gestures and words - but they are empty and shallow. Jung was truly a great man. he was a man that noon understands him today. there are many people who want to imitate him. but he was not a hipster or a trickster. he had an intellect. but he was also one very hard working man and intellectual - who had a heart but was never afraid to burn it down completely. Jung knew that the key is only one - do the experiment on your own, follow yourself into a rabbit whole, treat yourself well when needed and demand all when it is necessary. these values are something that we don't even know the meaning of it today anymore. we just pretend, fool ourselves and try to think that we are alive and something to be respected. we are not.
we live in year 2018.

ZRC SAZU involved.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.