Bivši policist, kriminalist in drugi Janšev minister za notranje zadeve Vinko Gorenak in z njim po lastnih besedah nekompatibilni  generalni direktor slovenske policije Janko Goršek sta se pravkar strumno postavila za govornico v novinarskem središču ministrstva na Štefanovi 2 v Ljubljani. Tam tudi po zaslugi počitniškega mrtvila in parlamentarnih počitnic dodatno vznemirjenim predstavnikom medijev pojasnjujeta, zakaj Janko Goršek bo sam odstopil z mesta generalnega direktorja policije, na katerega ga je ustoličila na to mesto zaradi koalicijske predsedniške kvote parkirana notranja ministrica iz prejšnje Pahorjeve vlade Katarina Kresal. Tako kot se že od jutra po trobilih domačega državotvornega medijskega diskurza šušlja, da naj bi Goršek odstopil, tako se že od Gorenakovega ministrskega nastopa naprej ve, da Janko Goršek na mestu generalnega direktorja policije pač ne bo učakal do konca sicer prvega mandata. Zato smo na ministrstvu za notranje zadeve tačas priča v slovenski politiki ne prav pogosto videnemu simbolnemu dejanju, ki izvira iz japonske bojevniške zgodovine in je med navadnim ljudstvom najbolj poznan kot harakiri. 

Prosto po največji spletni enciklopediji je harakiri, kot se je to paranje lastnega trebuha imenovalo med navadnim japonskim ljudstvom, oziroma sepuku, kot so mu rekli sprva samuraji in nato še druge vojaške osebnosti na Japonskem, oblika častnega samomora, ključni del bušida oziroma kode samurajskih bojevnikov, ki so ga uporabili, da ne bi prišli v sovražnikove roke in da so zmanjšali svojo sramoto. Tako je bilo pozneje osramočenim bojevnikom včasih dovoljeno storiti sepuku namesto, da bi bili usmrčeni na normalen način.

Vojaka Janka Gorška je sicer na položaj generalnega direktorja policije z možnostjo enkratnega ponovnega imenovanja imenovala prejšnja vlada Boruta Pahorja na predlog takratne notranje ministrice Katarine Kresal. Da je to šlo, je bilo sicer potrebno nekoliko popedenati zakon o policiji, tako da za imenovanje generalnega direktorja slovenske policije ni bil več obvezen do tedaj uveljavljen javni razpis, pač pa je bilo dovolj, da ga predlaga notranji minister pravzaprav pa ministrica in da sta to imenovanje potrdila vlada ter še neka zgolj komisija.

Vojak Janko Goršek ima sicer v policijskem smislu prav zgledno zgodovino oziroma dosje. Gre za policijsko zgodbo o uspehu. V policiji si kruh služi že od leta 1984, ko je po končani srednji kadetski šoli v Tacnu kot miličnik pristal na svoji prvi policijski postaji. Že leta 1986 je prestopil med kriminaliste in nato deset let delal v celjski Skupini za krvne in seksualne delikte. Nato vodil Skupino za ekstremno nasilje in terorizem v oddelku za organiziran kriminal, nato vodil oddelka za organizirani kriminal in za premoženjsko kriminaliteto ter Sektor kriminalistične policije v Celju. Direktor celjske policijske uprave pa je bil sicer zgolj od oktobra 2008 do februarja 2009, ko je tudi nastopil mesto sprva vršilca dolžnosti generalnega direktorja slovenske policije.    

Po sušnih desetletjih pa se vendarle zdi, da so neki rezultati vidni tudi v delu domače policije, pri čemur je le vredno izpostaviti prizadevnost za čase sedanje vlade na Litostrojsko preseljenega in za časov nekdanje vlade ustanovljenega Nacionalnega preiskovalnega urada. Samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta so odposlali kazenske ovadbe za 24 kaznivih dejanj, trenutno pa še preiskujejo 40 različnih sklopov zadev z več kot 120 sumi kaznivih dejanj. Vse skupaj pa se meri v več deset milijonih evrov protipravno pridobljenih premoženjskih koristi, kar so podatki, ki zgolj potrjujejo, kako zelo skorumpirana država pravzaprav je Slovenija že vse od osamosvojitve naprej.

Kako zelo neučinkovite pa so domače inštitucije pregona, pa dodatno potrdi podatek, ki so ga sporočili kar iz Davčne uprave Republike Slovenije. Konec junija letos je znesek neplačanih socialnih prispevkov znašal skoraj pol milijarde, natančno pa 469,1 milijona evrov, toda ta se še naprej povečuje. Tako je Durs v prvi polovici letošnjega leta z vsemi ukrepi davčne izvršbe terjal za 176,2 milijona evrov neplačanih prispevkov, za petino več kot lani, a zaradi nelikvidnosti še naprej poslujočih davčnih zavezancev izterjal zgolj 38 milijonov evrov. Da sta v državi povsem v kurcu tako splošno javno-finančno stanje kot gospodarstvo, so z znižanjem bonitetnih ocen Sloveniji naposled potrdile še bonitetne agencije. Za njimi skriti, a ta čas edini pravi gospodarji sveta in lastniki prezadolženih držav, kot je tudi Slovenija, so pač ugotovili, kako zelo zaostalo politično polarizirana je domača država in s kakšnimi medsebojnimi boji je na polno zaposlena domača strankarska elita. 

Republika Slovenija, v kateri na ministrstvu za notranje zadeve tačas poteka politični harakiri generalnega direktorja slovenske policije, ki je bolj kompatibilen s prejšnjo notranjo ministrico kot njenim političnim naslednikom v tem mandatu, ni samo država, kjer iz vladnega kabineta tudi tako staremu društvu, kot je Društvo Slovenija – Rusija, pogojujejo, kdo in kaj sme govoriti na spominski slovesnosti ob Ruski kapelici na Vršiču. Kot so pokazale ovadbe zaradi suma storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja in zaupanja v primeru hiše nekdanje vodje kabineta premierja Boruta Pahorja Simone Dimic, je Slovenija tudi država, v kateri imajo v vladnem kabinetu dostop tudi do ugodnih bančnih posojil in za druga gradbišča namenjenega gradbenega materiala, saj so ob Dimičevi kazenski ovadbi fasali tudi Hilda Tovšak in Matej Košič iz Vegrada in Draško Veselinovič kot nekdanji predsednik uprave NLB.

Zato bi lahko tudi naivno ugotovili, da pa slovenska policija in s tem Janko Goršek žanjeta delovne uspehe oziroma da vsaj dokončno razgaljata, kako pravzaprav funkcionira domača država. Toda to bi bilo mogoče ugotoviti zgolj zunaj domačega politično polariziranega in na domačih javnih koritih parazitirajočega političnega razreda. Toda tako to gre. V razmerah domače politične stvarnosti pa se je Janko Goršek politično samo-likvidiral z mesta generalnega direktorja policije, ker ni politično kompatibilen s sedanjo nomenklaturo pri koritih zakonodajne in izvršne oblasti. Če bi bil, potem Janez Janša večer pred aretacijo pač ne bi bil gost na Vročem stolu Vladimirja Voduška. Pa tudi preiskava o zlorabi uradnega položaja ali uradnih pravic v Skladu za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško bi vendarle nekoliko obstala.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s političnim harakirijem generalnega direktorja slovenske policije v zobeh poskrbel Tomaž Z.