Potem ko je 4. februarja letos naposled že lansko leto predstavljeno besedilo predloga zakona o medijih, ki je nastajalo na ministrstvu za kulturo pod koordinatorico najmlajše in najmanjše koalicijske partnerice oziroma stranke Levica Asto Vrečko, naposled le v okviru redne in prve obravnave medijske zakonodaje po dobrih dvajsetih letih pristalo na mizah poslank in poslancev državnega zbora in so ga poslanci koalicije strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica ne glede na nekatere politične pomisleke in pritiske, ki bi jih naj še bilo treba razrešiti s poslanskimi dopolnili, navsezadnje tudi potrdili kot primerno za nadaljnjo obravnavo ter bi ga naj ponovno na matičnem odboru za kulturo in tudi medije ponovno obravnavali že ta četrtek, so danes iz koalicije sporočili, da predlagajo preložitev obravnave predloga zakona o medijih na odboru za kulturo. In kot hladen tuš ministrici za kulturo  Asti Vrečko ter ne nazadnje njenim, za ta projekt osebno izbranim svetovalcem ter uradnikom direktorata za medije sporočili, da želijo na podlagi prejetih mnenj k zakonu o medijih pripraviti ustrezna dopolnila, katerih vsebina naj bi zahtevala še dodatna usklajevanja, pa čeprav je bil sam zakon o medijih več mesecev v tako imenovanem medresorskem usklajevanju. 

Ne glede na to, da pravzaprav ostaja nejasno, kaj vse naj bi koalicijski poslanci iz Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov v besedilu predloga še dodatno spreminjali, saj se posamezne poslanke in poslanci kar se da nedoločno sklicujejo na pripombe Društva novinarjev Slovenije, na še nadaljnjo brezzobost in finančno podhranjenost inšpektorata za medije ter na oblikovanje medijskega okolja, ki bo odporno na pritiske in usmerjeno v javni interes, pa karkoli že to iz ust posameznega politika ali političarke sploh pomeni, pa je ne glede na to preložitev obravnave predloga zakona o medijih ministrica za kulturo Asta Vrečko v izjavi za medije še naprej prepričana, da ne bo šlo za vsebinske spremembe. Kot ne povsem prepričljivo pojasnjuje, naj bi šlo zgolj za to, da poskušajo zakon, za katerega pač je v vladi in koaliciji Roberta Goloba po službeni dolžnosti zadolženo ministrstvo za kulturo in s tem stranka Levica, vložiti s čim širšim konsenzom in se uskladiti z vsemi, tudi tistimi, ki so pripombe poslali na koncu, a da zagotovo ne bo šlo za vsebinske spremembe, ampak proceduralne, tehnične stvari, s katerimi bodo poslanske skupine poskušale zakon narediti čim bolj optimalen za vse.

Čeprav se lahko samo strinjamo z ministrico za kulturo, ko ne glede na ta lasten politični poraz in odraz trenutne realpolitične teže njene stranke Levica v koaliciji ter vladi in šele pred drugo obravnavo predloga zakona o medijih politično vsiljeno dodatno usklajevanje pojasnjuje, da je zakon o medijih res zahtevna materija, ki da se dotika posredno skoraj vsakega izmed nas, neposredno pa tudi zelo široke družbe in različnih skupin, pa je samo po sebi jasno, da ga tako kot v veliki večini primerov drugih zakonodajnih predlogov ne bo krojila stroka ali predstavniki stanovskih organizacij s področja medijev in novinarstva, pač pa takšnemu ali drugačnemu medijskemu lastništvu ter poročanju naklonjena politika, natančneje pa koalicijska večina, ki pa je ne bo, dokler s predlaganimi rešitvami ne bodo zadovoljni tudi poslanke in poslanci iz preostalih dveh koalicijskih strank, Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov.

Čeprav sam predlog zakona pravzaprav niti ne prinaša katerekoli že vsebinske rešitve, za katero naj bi se zavzemale domnevno demokratično-socialistične, leve stranke, kamor se samo še sami uvrščajo v Levici, gre po besedah do svoje koordinatorice in predloga besedila, ki so ga skupaj spravili na ministrstvu za kulturo, za razliko od vzdržanega bivšega poslanskega kolega Mihe Kordiša, niti malo kritične poslanke Levice Tatjane Greif za sodoben, koncizen, premišljen, široko usklajevan in prepotreben predlog, ki prinaša številne rešitve, kot so opredelitev medijev, prenovljeni medijski razvid, novi postopki za presojo medijske koncentracije in uskladitev z evropsko zakonodajo. Toda poslanske skupine koalicije, predvsem pa Svoboda in SD so po prejetih mnenjih in stališčih strokovne in zainteresirane javnosti ter prejetem mnenju zakonodajno-pravne službe državnega zbora vendarle ocenili, da je njihova odgovornost, da pripravijo ustrezna dopolnila in poiščejo rešitve, ki bodo v največji meri zajele izpostavljene pomisleke, pripombe in ne nazadnje politično-kapitalske pritiske, s katerimi se v teh poslanskih skupinah soočajo. Toda tako to gre. Levica sama pač nima omembe vrednega števila poslank in poslancev niti za to, da bi poskrbela, da bi bile v zakonu predlagane tudi posamezne za leve in domnevno demokratično-socialistične stranke značilne vsebinske rešitve s področja tretjega medijskega sektorja in nepridobitnih, neprofitnih ter neodvisnih medijev na sploh, niti za to, da bi se lahko uspešno uprla koalicijskim zahtevam po dodatnih uskladitvah predloga zakona o medijih, ki pa bodo, ne glede na to, v kaj je še danes prepričana ministrica za kulturo Asta Vrečko, vse prej kot pa zgolj tehnično proceduralne narave, saj se tudi v koalicijskih strankah Gibanje Svoboda in Socialni demokrati političnemu nadzoru nad mediji pač še niso pripravljeni odpovedati.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s še naprej politično koalicijsko neusklajenim predlogom zakona o medijih ministrstva za kulturo v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vir: Slovenska oglaševalska zbornica