Že pred včerajšnjim razkazovanjem represivne tehnike in pravzaprav vseh razpoložljivih prisilnih sredstev, torej ob že običajnih prijemih še konjenice in policijskih psov, pa tudi vodnega topa – osrednjega objekta zanimanja domačih medijskih trobil državotvornega diskurza – solzivca in plinskih nabojev, ki se jim ljubkovalno v policijskem žargonu reče tudi penasti, proti protestnikom zoper PCT ukrepe, virus nasploh in nenazadnje tudi vlado, ministre in nenazadnje samega njenega predsednika z bolj ali manj uglednimi gosti na varnem v prav tako policijsko varovanem Brdu pri Kranju ter na neformalnemu vrhu o formalni prihodnosti EU Janeza Janše, bi bil za slovensko policijo prav poseben dan. Nenazadnje je bil prvič v zgodovini pa že spet ne tako več mlade oziroma že 30 let stare države aktiviran in takoj zatem tudi zlorabljen 9. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Skupaj s političnimi, kar preko socialnih omrežij posredovanimi navodili poveljniški piramidi slovenske Policije, pa sta ga sicer za potrebe včerajšnjega dne, tako preveč banalno rečeno zgolj anticepilskih demonstracij na Trgu republike in posledičnega sprehajanja po ljubljanskih ulicah – na katerega sta pozivala sinoči priprta predsednik zasebno-zunajparlamentarne stranke Resni.ca Zoran Stevanović in raper, pravzaprav pa bolj popevkar, Zlatan Čordić Zlatko – kot impresioniranja tujih gostov in vrha EU Zahodni Balkan na Brdu omogočila predlagatelj in notranji minister Aleš Hojs ter tretja in kot vse kaže tudi poslednja vlada ter sam njen predsednik Janez Janša.

Ne glede na to da so bila politična navodila tako predsednika vlade Janeza Janše kot notranjega ministra Aleša Hojsa vse prej kot dvoumna, saj je bilo njuni kritiki policije skupno prav pomanjkanje odločenosti – beri razpoložljivih prisilnih sredstev – s katero da se je do včeraj popoldne in zvečer, 5. oktobra 2021, na Slovenskem policija soočala predvsem s sredinimi, pa posredno kakopak tudi petkovimi in vsemi ostalimi protestniki zoper tokratno politično oblast Janeza Janše in njegovih pomagačev – ne glede na to kako nedemokratične, če že ne popolnoma nesmiselne politične ukrepe ne zgolj glede neobvladovanja epidemije virusa covid-19 sprejemajo – je bil policijski odgovor na kritike in v čast zgodovinske uveljavitve 9. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije tak, da je ob vseh nič hudega slutečih obiskovalcih in prebivalcih centra Ljubljane osupnil tudi samega, do sicer policijskega ukrepanja vedno neprizanesljivega, notranjega ministra Aleša Hojsa. Ker pa so bili politični šefi – beri notranji minister in predsednik vlade ter največje parlamentarne stranke – res zadovoljni, pa je vidno odleglo tudi prav tako pod to vlado politično nastavljenemu generalnemu direktorju policije Antonu Olaju.

Čeprav je notranji minister Aleš Hojs danes in še pred posebno preiskovalno policijsko komisijo – ki jo, da razišče vsako tako silovito in prekomerno uporabo posebnih prisilnih sredstev, še posebej pa vodnega topa, solzivca in plinskih nabojev, prav tako predvideva Zakon o policiji – že stopil v bran sinočnjemu razkazovanju policijske moči in vsega, kar tako politično vodeni slovenski policiji že tako ali tako pravzaprav ves čas omogoča prav Zakon o policiji, rekoč, da so očitki o neutemeljeni uporabi policijske sile neupravičeni in da je policija – po katerih kriterijih le, razen če je naročila deževje? – dobro opravila svoje delo, pa lahko že ves dan za demokratične standarde varovanja človekovih pravic pred policijsko represijo na Slovenskem zaskrbljeno spremljamo videozapise, ki tako vodstvo policije kot notranjega ministra preprosto postavljajo na laž, na kar so nenazadnje že danes opozorili tudi iz Pravne mreže za demokracijo.

Famozni in prvič v novejši politični zgodovini samostojne države uporabljeni 9. člen Zakona o policiji sicer zgolj določa, da lahko vlada že ob veliki verjetnosti hujših kršitev javnega reda na predlog notranjega ministra naloži policiji, da z odredbo omeji ali prepove gibanje na določenih območjih in prepove nastanitev v določenem kraju ali zapustitev določenega kraja ter da lahko ta ukrep traja največ sedem dni in da preneha veljati takoj, ko za to ni več razlogov. Kar pa ni nič takega, kar že tako ali tako ne bi lahko na kraju samem in pač ne vnaprej tako kot z 9. členom v skladu s taistim Zakonom o policiji odločili v slovenski policiji. Zato pač že vnaprej in tudi včeraj ni bilo najbolj jasno, čemu vsa ta evforija, politična od notranjega ministra Aleša Hojsa in policijska od včeraj na vročem ljubljanskem terenu navzočih pripadnikov specialnih enot policije.

Toda kot pripadnike specialnih enot policije, ki naj bi le delovali po zakonu in ne politično usmerjenih odredbah nadrejenih, namoči predsednik policijskega sindikata Slovenije Rok Cvetko, je delovanje policije oziroma na terenu navzočih posameznikov v takih primerih pač vezano na ukaz neposredno nadrejenih, saj da se pooblastila policistov v takšnih primerih ne izvajajo po odločitvi posameznika, temveč skupinsko na ukaz. Hkrati pa za razliko od notranjega ministra Aleša Hojsa le priznava, da bo morebitno sorazmernost uporabljenih pooblastil oziroma ali so bila prisilna sredstva uporabljena strokovno, zakonito in sorazmerno, šele morala ugotavljati posebna komisija in se tudi opredeliti do vseh potencialnih pritožb ljudi.

Po mnenju predsednika policijskega sindikata bo na vsa vprašanja glede delovanja policistov včeraj popoldne in zvečer po ulicah in trgih Ljubljane moralo odgovoriti vodstvo policije, za katerega pa se že vnaprej ve, da bo ne glede na pravne pozive in napovedano izredno sejo opozicije politično odgovornost navodil svojih političnih šefov preprosto zanikalo. Toda tako to gre. Edina prava resnica, ki smo jo lahko spremljali včeraj v centru in drugod po v solzivec odeti beli Ljubljani, je bila policijska resnica. Resnica sile in prisile ter političnega odobravanja z vrha korit aktualne izvršne in zakonodajne oblasti, ki potrjuje, da smo tudi v Sloveniji vstopili v novo ero sodobnega protestništva in moderne policijske prisile.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z včerajšnjo manifestacijo Policijske resnice na ulicah Ljubljane in vstopom v novo ero protestništva na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.