Doktorja Slavko Splichal in Boris Vezjak sta danes na predstavnike slovenskih medijev naslovila pismo, ki ga je podpisalo 28 intelektualk in intelektualcev različnih akademskih profilov, ki so mnenja, da bi moral predsednik Borut Pahor vsaj razmisliti o odstopu s svojega položaja zaradi na 14. Strateškemu forumu na Bledu prostodušno izrečenih besed, da Turčija in Ukrajina pač ne moreta računati na polnopravno članstvo v Evropski uniji. In čeprav so iz Urada predsednika republike, ki ima sicer za sabo že zgodovino tako ali drugače svojemu položaju neprimernih prijav, že sporočili, da predsednik o svojem odstopu nima kaj niti razmišljati, saj je zgolj ponovil svoja že dolgo časa znana stališča, se je vendarle potrebno vprašati, zakaj je pozivov k razmisleku o odstopu nemudoma lahko deležen Borut Pahor, ne pa tudi denimo ljubljanski župan Zoran Janković, čeprav je samo po sebi jasno, da gre pri postopkih prisilne poravnave družinskih podjetij Electa Inženiringa, Electa Naložbe in nazadnje še Electa Holdinga za izigravanje zakonodaje, in sicer zakonito, a poenostavljeno rečeno še vedno samo in zgolj za krajo z družino Janković nepovezanih upnikov.

Uradno je sicer Damjan, najstarejši sin Zorana Jankovića, ki je vse tri Electe kot družinska podjetja prodal svojima sinovoma, v osebnem stečaju, drug sin Jure in prav tako polovični lastnik Electe Holdinga pa zaradi sklepov finančne uprave s svojim deležem ne more razpolagati. Toda Okrožno sodišče v Ljubljani je konec avgusta sprejelo sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave nad družbo Electa Holding, ki je v lasti sinov ljubljanskega župana Zorana Jankovića, upniki podjetja, med katerimi je slaba banka nekdanje banke Hypo Alpe Adria, pa bodo do konca 2021 prejeli zgolj 5-odstotni delež svojih terjatev.

Damijan Janković, najstarejši sin ljubljanskega župana, je sicer zaenkrat javno še ne znano po čigavih navodilih v vseh treh družinskih podjetjih – Electi Inženiringu, Electi Naložbah in Electi Holdingu – izpeljal popolnoma enak manever, po katerem je v prvem koraku predlagal poenostavljeno prisilno poravnavo, s katero bi se znebil od 90 do 95 odstotkov dolgov. Nato so v drugem koraku terjatve do njegovih podjetij prevzemali prijateljski upniki, ki so nato, ko so si pridobili večinski delež terjatev, glasovali za potrditev poenostavljene "prisilke" in odpis dolgov, pri čemer so najkrajšo potegnili z Jankovićem nepovezani upniki, ki so zahtevali stečaj skupine Electa, v primeru katerega si ne bi povrnili zgolj bornih pet odstotkov svojih terjatev.

Po črki zakona in po sklepih okrožnih in višjih sodišč, saj so se nenazadnje opeharjeni upniki tudi sodno pritoževali in zahtevali sodno varstvo, je Damjan Janković vse insolvenčne postopke izpeljal po črki zakona in pri tem celo ravnal v korist in za zaščito upnikov. Toda v to lahko verjamejo le največji naivneži in legalisti, saj gre za najboljši možni dokaz, kako se izigrava obstoječo ureditev poenostavljenih prisilnih poravnav, ki so podjetjem ponudile možnost sanacije dolgov mimo sodišč, in kako zelo pravno ter moralno vprašljiva sta tako ravnanje in zakonodaja, po kateri je podjetje, ki ima 28 milijonov evrov dolga kot Electa Holding, obravnavno kot mikro podjetje, katerim je ob malim podjetnikom oziroma s.p.-jem pravzaprav tudi namenjen posotpek poenostavljene prisilne poravnave brez sodnega varstva upnikov in nadzora realnosti izkazanih terjatev.

Nekako javno še najbolj nejasen ostaja del, v katerem najstarejši sin Zorana Jankovića v televizijske kamere naučeno pove, da je odkup terjatev Electe za z družino in podjetji Jankovićev povezano podjetje Glanc poslovna priložnost in da se njegov lastnik kljub postopku poenostavljene prisilne poravnave kot povsem zakonite kraje z družino Jankovićevih nepovezanih upnikov, po katerih bo tudi sam prejel zgolj pet odstotkov odkupljenih terjatev, nadeja celo nekaj zaslužiti?! Z družino Janković povezani upnik, ki je odkupil večino terjatev, te so denimo v primeru Electa Holdinga znašale 28 milijonov evrov, pa lahko v takem poslu zasluži zgolj in le na račun z družino nepovezanih realnih upnikov.

Torej, če je bilo dolga skupaj za 28 milijonov evrov, je večina terjatev nekaj malega čez 14 milijonov evrov. Kot se že na veliko šušlja, jih je bilo X milijonov fiktivnih, na kar so pred sodišči opozarjali tudi oškodovani upniki. Če je hipotetično ta X fiktivnih dolgov pet milijonov, potem jih do večine terjatev realnih ostane še devet. Toda ker je bilo teh, za teh hipotetičnih devet milijonov terjatev odkupljenih naknadno, je bila njihova vrednost že tako diskontna, recimo, spet hipotetično 30-odstotna, kar pomeni, da je devet milijonov terjatev ob petih milijonih fiktivnih terjatev oziroma vseh 14 milijonov in nekaj, potrebnih za večino, s katero se sprejme in potrdi postopek te poenostavljene prisiljene kraje, koštalo natanko, hipotetično seveda, tri milijone evrov. Če ob tem upoštevamo, da je Jankoviću mlajšemu s tem sicer povsem zakonito uspelo izigrati za okoli nekaj manj kot 14 milijonov evrov realnega dolga, ki bo poplačan zgolj 5-odstotno, torej v višini 700.000 evrov, je strošek celotne operacije potemtakem slabe štiri milijone evrov, ob čemer pa za zaslužek podjetja Glanc in nenazadnje brezskrbno življenje Jankovićevih potomcev, pa čeprav v osebnem stečaju, še zmeraj ostane skoraj deset milijonov evrov sposojenega in nikoli vrnjenega realnega denarja. Toda tako to gre. Razumi, kdor more, ljubljanski župan Zoran Janković z vladnimi delegacijami potuje v Moskvo, vrh intelektualne smetane na Slovenskem pa se zgraža zaradi izjav samovšečnega predsednika republike in ga poziva k razmisleku o odstopu, o kakršnih koli že protestih zaradi izigravanja zakonodaje in zakonito poenostavljene prisilne kraje v podjetjih družine Janković pa na Slovenskem te dni ni ne duha in sluha.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem s postopkom poenostavljene prisilne poravnave kot uzakonjene kraje v zobeh poskrbel Tomaž Z.