Zadnji rebalans proračuna Študentske organizacije Univerze v Ljubljani pred nekaj tedni je minil v senci priprav na v po-osamosvojitveni zgodovini samoupravnih oblik študentskega organiziranja prvi in s tem zgodovinski študentski referendum, ki se je v počitniško razbeljeni in temu primerno, kar se tiče študentov prazni Ljubljani, začel včeraj in bo še danes in jutri potekal na sedežu načrtovanega študentskega središča in ŠOU Hotela na Kersnikovi 4. Da je usoda referenduma vnaprej negotova, so ob povsem neprimernem počitniškem času zaslužna tudi proceduralna določila, ki pravijo, da je za uspeh referenduma nujna udeležba vsaj ene petine volilnih upravičencev oziroma študentov na Univerzi v Ljubljani. Toda zaradi padca koncesijskih dohodkov iz študentskega dela, glavnega vira javnega financiranja študentskih oblik organiziranja na Slovenskem, ki je samo letos manjši za 35 odstotkov, je vse bolj negotova tudi sama prihodnost in nadaljnji obstoj študentskih organizacij vseh domačih Univerz, ter tudi od njihovih rednih dotacij odvisnih bolj ali manj neprofitnih pravnih oseb zavodov, katerih ustanoviteljice so.

Ne glede na izzid referenduma, na katerem se lahko vsak študent ali študentka ljubljanske Univerze neposredno izreče, ali podpira idejo o selitvi zgodovinskega sedeža ljubljanske študentske organizacije in naložbo v načrtovano hotelsko dejavnost na Kersnikovi 4, sicer aktualno vodstvo ŠOU v Ljubljani po besedah direktorja Andreja Klasinca še vseeno ni popolnoma odločeno, ali hotel kljub v študentskem proračunu tudi po rebalansu zanj zagotovljenih sredstvih bo ali ne bo. Prav tako se sicer še ne ve tudi to, čigava interpretacija študentske referendumske procedure bo obveljala. Bo referendum neveljaven, če ne bo dosežen 20 odstotni kvorum študentskih volilnih upravičencev, kot trdi direktor ŠOU, ali bo ob neizpolnjenem kvorumu avtomatično padla naložba v hotel, kot v imenu pobudnikov referenduma trdi predsednik Študentskega društva Iskra Klemen Knez.

Vsekakor pa se že ve, da je predsedstvo študentske organizacije za referendumsko kampanjo v začetku julija že namenilo dodatnih 12.500 evrov proračunske rezerve, do katere so prišli z zadnjim rebalansom proračuna in tudi novim zmanjšanjem dotacij za neprofitne pravne osebe, zavode, katerih ustanoviteljica je prav Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Njen temeljni cilj sicer tudi pod novim vodstvom po besedah direktorja Klasinca ostaja dobro upravljati in plemenititi študentsko premoženje.

Konkretna študentska organizacija Univerze v Ljubljani je tako v glavnem podedovala ali v po-osamosvojitveni zgodovini sama ustanovila danes skupaj osem zavodov, med katerimi je tudi Zavod Radio Študent, ki je imel ob nastanku samostojne države in zametkov študentskega organiziranja, kot ga poznamo in imamo, za sabo že 32 let neprekinjenega delovanja in oddajanja programa na svobodni frekvenci 89,3 MHz.

Posledice varčevalnih ukrepov in kopičenja proračunskih rezerv za domnevno bolj donosne investicije in dejavnosti od denimo 44 let stare neodvisne študentske radijske postaje, katere 200 sodelavcev je do 30. junija letos v 4 izmenah oddajalo zavidljivih 17,5 ur živega, a od ustanovitve naprej subvencioniranega dnevnega programa, so v realnosti delovanja Radia Študent sicer vidne že več let. Če je še pred tremi leti veljalo, da ob od prejšnjega stoletja nespremenjenih minimalnih honorarnih postavkah zavod v sedanjem obsegu ne more delovati, če letna dotacija ŠOU v Ljubljani pade pod 230 tisoč evrov letno, je po zadnjem rebalansu proračuna ljubljanske študentske organizacije za RŠ ostalo zgolj še 180 tisoč evrov zagotovljenega denarja za njegovo obratovanje in poslovanje, pa čeprav je zavod že pred tremi leti poskrbel za več kot polovico drugih in dodatnih projektnih ter marketinških prihodkov.

Prvi in tudi programsko očitni rezultati s strani vsakokratnih študentskih funkcionarjev pri proračunskem koritu ŠOU v Ljubljani politično dirigiranega umiranja na obroke, kot smo mu z vsakoletnim dodatnim manjšanjem subvencije oziroma osnovnih sredstev za delovanje RŠ priča zadnja leta, so nastopili s prehodom na poletno shemo 1. julija letos. Kljub temu da RŠ že vsaj od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja z živim oddajanjem programa pričenja ob 11.00 uri dopoldne, saj so poletja že od vzpostavitve in zadnje programske razširitve pred petimi leti brez jutranjega programa, se je v imenu nižanja programskih stroškov neprofitnega študentskega programa začetek živega oddajanja prestavil na 13.00 uro, manjkajoče dve uri pa so zapolnile ponovitve in nemoderirana glasba. Prav tako so redakcije in službe pred težko, a samostojno nalogo, v skladu s katero morajo programski output in stroške zmanjšati za dodatnih 20 odstotkov.

Dejstvo, da se je začetek živega oddajanja programa Radia Študent v skladu s sklepi zadnjega Zbora Uredništva v širši sestavi že vrnil na tradicionalno 11.00 uro dopoldan, sicer priča predvsem o tem, da je Radio Študent veliko bolj demokratična inštitucija, kot je to ne glede na potekajoči študentski referendum v sicer počitniško prazni Ljubljani sama Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Nadalje priča o tem, da za razliko od neoliberalnih logik zategovanja pasov in kapitalsko-podjetniškega plemenitenja premoženja, kot jo druga za drugo na in za študentski račun uprizarjajo politične nomenklature študentskih funkcionarjev, za razliko od ŠOU v Ljubljani Radio Študent ni in nikoli ne bo institucija, namenjena zgolj ustvarjanju profita.

Toda sklep o nujnosti rezanja programskih stroškov in vsebin za vsaj 20 odstotkov ostaja. Temu je tako tudi zaradi ne-posluha denimo Univerze v Ljubljani, Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana, katere po vrsti priznavajo pomen in pomembnost obstoja in delovanja Radia Študent, toda v isti glas zatrjujejo, da sredstev za njegovo ohranitev v teh kriznih časih nimajo. Toda tako to gre. Primer Radia Študent je klasičen primer politično-kapitalske likvidacije pravzaprav nikoli politično ali kapitalsko podrejenega medija. Programskih vsebin in sodelavcev, ki jih ustvarjajo, bo na Radiu Študent v prihodnje manj. Za nedoločen čas, nemara pa kar za zmeraj se tako iz etra Radia Študent z današnjim dnem poslavljava tudi N-euro moment in Tomaž Z.

ODPOVED: Tudi za tokratni, poslednji N-euro moment, ki je redno bil del programa Radia Študent od 18. aprila 2001, sem z motom Pogine naj ŠOU in ne Radio Študent v zobeh poskrbel Tomaž Z. Pa srečno!