Potem ko se je politično ogorčenje nad napovedmi poslanca Žana Mahniča, da bo v primeru, če bosta po volitvah krmilo upravljanja države ponovno prevzela stranka SDS in njen dolgovečni predsednik Janez Janša, tudi Republika Slovenija po vzoru Združenih države Amerike dobila Urad za deportacije nezakonitih in včasih tudi zakonitih migrantov, vendarle nekoliko pomirilo, si je glede na za danes napovedan in tik pred zdajci odpovedan protestni shod in tiskovno konferenco ob napovedanih deportacijah Ambasade Rog vendarle povsem na mestu postaviti vprašanje, zakaj vendarle kdo od poslank in poslancev koalicije strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica Mahniču ni nazaj odbrusil, naj se preneha repenčiti, saj da se deportacije tudi v tem mandatu dogajajo in izvajajo, le da niso v pristojnosti samo za to namenjenega urada za deportacije pač pa kar urada za migracije. 

Protestni shod pod naslovom »Nočemo ICE v Sloveniji« so sicer v Ambasadi Rog napovedali, ker naj bi se v Uradu za migracije in ne deportacije že zapirali prvi migranti, delavke in delavci ter njihove družine, da bi jih v skladu z Dublinsko uredbo, da je treba migranta azilno obravnavati v prvi vstopni državi Evropske unije, deportirali iz Slovenije, ter ga tik pred zdajci odpovedali, ker so se v predvolilni luči politično vodene represivne institucije očitno ustrašile posledične negativne publicitete. Toda kot je za nacionalni radio opozorila profesorica Mirjam Milharčič Hladnik, gre vendarle za vlado, ki se je na podlagi novega solidarnostnega mehanizma EU z migranti najbolj obremenjenimi državami, med katerimi ni Slovenije, odločila, da bo, namesto da bi sprejela nekaj prosilcev za azil, raje plačevala za njihovo oskrbo v državah, v katerih so, v višini 1,8 milijona evrov javnega oziroma davkoplačevalskega denarja.    

Čeprav Republika Slovenija sicer ni država, v kateri bi migranti iz kateregakoli konca sveta množično ostajali, se tudi sicer ne more pohvaliti z zgledno migracijsko ali azilno politiko, saj je še naprej velika večina prošenj za azil preprosto zavrnjena. Podatki za leto 2023 tako so, da je tudi za azil in subsidiarno zaščito pristojno notranje ministrstvo izdalo 4389 azilnih odločb, od katerih pa je bilo negativno rešenih kar 4096 odločb, azil pa je dejansko od 4389 prošenj prejelo le 74 prosilcev, še zgolj dodatnih 55 pa je dobilo subsidiarno zaščito, tako da je povsem na mestu ocena, da večini prosilcev za azil, ki že živijo in delajo v Sloveniji, grozi, da bodo, ne glede na to kdo bo pravzaprav zmagal na naslednjih državnozborskih volitvah, tudi dejansko enkrat deportirani. 

Čeprav dejansko gre za deportacije, na ministrstvu za notranje zadeve radi pojasnjujejo, da le ne gre za deportacije, ampak za predaje prosilcev za mednarodno zaščito v skladu z veljavno zakonodajo EU, in da – čeprav tega statistika zavrnjenih prošenj za mednarodno zaščito ne potrjuje – vsak primer obravnavajo individualno, saj da Dublinska uredba določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in da koncept mednarodne zaščite prosilcu zagotavlja pravico do zaščite v varni državi, ne pa tudi možnosti izbire države članice, ki naj obravnava njegovo prošnjo in v kateri želi to zaščito koristiti. Skladno z Dublinsko uredbo se sicer ta deportacija in ne predaja izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela osebo, ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če obstaja odložilni učinek. Če pa oseba pobegne, pa se lahko ta rok podaljša tudi na leto in pol oziroma na 18 mesecev, kar pa je v enem ali drugem primeru več kot dovolj, da si posamezniki ustvarijo socialne vezi, pridejo do zaposlitve in se pravzaprav že začnejo sami preživljati v Sloveniji, od koder pa bodo na koncu vendarle večinoma deportirani na Hrvaško in od tam nemara celo nasilno potisnjeni nazaj na začetek balkanske poti oziroma v Bosno in Hercegovino. 

Ne glede na to, da imamo prosilce za azil, ki so se v Sloveniji znašli in zaposlili, se status prebivanja tujcev, ki jim je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, še vedno in tudi pod to samooklicano levosredinsko vlado ne da urediti na podlagi zaposlitve, pa čeprav naj bi nam delovne sile na Slovenskem tako primanjkovalo, da sporazum o uvozu delavk in delavcev s Filipinov šteje za enega večjih dosežkov tega mandata vlade in še posebej ministra za delo, družino, socialne zadeve in celo enake možnosti Luke Mesca. Toda tako to gre. Tako, potihoma in daleč od oči javnosti, kot so to včasih počele vlade, ki jim je načelovala nekoč mogočna Liberalna demokracija Slovenije, iz države neuspešne prosilce za mednarodno zaščito po tekočem traku odstranjujejo tudi v tem iztekajočem se mandatu vlade in koalicije Roberta Goloba, le da si ne upajo povedati v obraz niti poslancu SDS Žanu Mahniču, da to namesto v okviru Urada za deportacije izvajajo kar na Uradu za migracije. 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da se deportacije v mandatu vlade in koalicije Roberta Goloba dogajajo in izvajajo kar v okviru Urada za migracije, v zobeh poskrbel Tomaž Z. 

Vir: Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj