Özgecan Aslan in kje se je požar začel

Özgecan Aslan in kje se je požar začel

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 2. 2015 - 16.00

Skupina moških se je sobotnemu protestu v Istanbulu pridružila oblečena v krila. Do tega nenavadnega dogodka je prišlo v sklopu protestov, ki se v Turčiji odvijajo v zadnjih dveh tednih in s katerimi želijo udeleženci opozoriti na nasilje nad ženskami. Dogodek, ki je sprožil niz protestov in odprl debato v Turčiji, je bil poskus posilstva in umor 20-letne Özgecan Aslan. Od takrat se v Turčiji in drugod odvija razprava o razširjenosti nasilja nad ženskami, vzrokih zanj in potencialnih rešitvah. Pri vseh teh točkah prihaja do številnih nasprotij in, milo rečeno, bizarnosti.

Tokratna nošnja kril je predvsem nebesedni komentar na različne oblike prestavljanja krivde za posilstvo in nasilje nasploh na ženske same, ki se kaže v komentarjih tistih, ki pravijo, da ženske s svojimi oblačili ali že prisotnostjo na napačnih krajih same izzivajo nasilje. Tovrstno obsojanje je sicer splošno razširjeno in je del patriarhalnega diskurza, v Turčiji pa le eden od simptomov, ki opozarjajo na slabšanje položaja žensk v državi v zadnjih letih. Ta se kaže predvsem v visokem porastu primerov nasilja nad ženskami. Vse jasno kaže na to, da je nasilje v porastu, med leti 2002 in 2009 naj bi tako prišlo do kar 1400 odstotne rasti nasilja nad ženskami v lastnem domu. Začetki vladavine trenutnega predsednika države, Recepa Erdogana, v letu 2003 so najprej sicer zaradi proevropske usmeritve kazali na boj proti diskriminaciji na podlagi spola, vendar je od takrat dalje vladna in splošna državna politika prevzela izjemno konservativne tone. Sedaj je uradni diskurz prežet z izjavami, ki izhajajo iz esencialističnih prepričanj o absolutno različni naravi moških in žensk, ki naj bi preprečevala enakopravno udejstvovanje v javnem življenju in družbi nasploh. Številna opozorila o škodljivosti takih izjav in kritike nevladnih organizacij so naletela na gluha ušesa. Sedaj so usta številnih politikov polna žalujočih besed v podporo Özgecani Aslan, a kaj je bilo v podporo številnim žrtvam storjenega do sedaj?

Komentar na prepričanja o krivdi žensk za nasilje nad njimi in utemeljevanje neenakosti na podlagi takoimenovanih bioloških razlik je na tej točki nepotreben. Dosti bolj relevantne so dejanske politike, oblikovane v zadnjih letih, in načini, na katere so se v Turčiji lotili problematike nasilja nad ženskami. Od leta 2011 v Turčiji ni več Ministrstva za ženske zadeve. Namesto tega se lahko gospodinje in druge pripadnice ženskega spola, katerih po prepričanju vladajočih, večinsko moških, sicer ni prav dosti, obrnejo na Ministrstvo za družine in socialne politike. Če kdaj pozabiš, kje je tvoje mesto, ženska, te vedno čaka družina. Pravica do splava je pod vprašajem, istočasno se pozablja na zavetišča za ženske. Za ta očitno ni denarja, čeprav se je med tem, v času Erdoganove oblasti, financiranje Direktorata za verske zadeve dvakratno povečalo. Prioritete so pač prioritete. Dodeljevanje denarja specifičnim strukturam, medtem ko se druge zanemarja, seveda ni samostojno dejstvo. Gre le za simptom širšega obrata h konservativizmu, ki se vidi tudi v nasvetih žrtvam nasilja, naj se vrnejo k nasilnežem, saj je ideja družine močnejša od varnosti žensk, in v pričakovanjih o splošni podreditvi tradicionalnim spolnim vlogam.

Kadar je problem naslovljen, gre za male poskuse rešitev, ki se v nobenem primeru ne ukvarjajo z vzroki za povečano diskriminacijo in nasilja nad ženskami. Tako je trenutno veliko govora o možnosti ponovne uvedbe smrtne kazni, čeprav v realnosti moški, obtoženi nasilja, v veliko primerih pridejo iz zapora predčasno. Leta 2012 se je uvedel sistem takoimenovanih panic buttons, ki naj bi ženskam zagotovili možnost hitrega priklica policije v kriznih primerih, a se je sistem izkazal za popolnoma neučinkovitega. Intenzivneje se zdaj govori o uporabi elektronskih zapestnic, ki naj bi opozarjale na bližino tistega, ki mu je bila sicer dodeljena prepoved približevanja. Gre za vsesplošen trend v iskanju rešitev za problem nadlegovanja in nasilja nad ženskami, s katerim se soočajo vse družbe. Nekatere države so se na primer lotile uvedbe sistema javnega prevoza, ki je ločen po spolu, da bi omejili količino nadlegovanja. Govor o uvedbi podobnih ukrepov se je že začel tudi v Turčiji. Vendar ukrep ne naslavlja izvora problema, ampak poleg tega še nadalje omejuje svobodo gibanja in delovanja žensk. Vsi nakazani ali že preverjeni poskusi ukvarjanja s problemom se tako osredotočajo le na posledice in v najboljšem primeru pljunejo na ogenj, medtem ko spregledajo ogromnega požigalca, ki je požar začel in ga še dalje podžiga.

Nobenega interesa ni za debato o nezadostnem financiranju zatočišč za ženske ali splošni ekonomski odvisnosti, ki onemogoča upor. Nihče v političnih krogih ne začenja tematike izobraževanja, ki aktivno utrjuje spolne vloge, ki manjša možnosti žensk in moškim vbija ideje o superiornosti in moči, zaradi katere lahko od žensk zahtevajo in upravičeno pričakujejo vse, kar si želijo. Pozablja se na dejstvo, da voznik avtobusa Özgecan Aslan ni samo poskusil posiliti in jo po zavrnitvi zabodel in zažgal, ampak sta mu pri drugem delu dejanja pomagala še prijatelj in njegov oče. Ne gre le za osamljen primer in ne gre za posameznega norca, ampak za družbo, prežeto z idejami moške upravičenosti do ženskih teles, javnega prostora in politike.

Do sedaj našteti vplivi širših ekonomskih in političnih odločitev za položaj žensk seveda niso specifični za Evropi nesojeno Turčijo. Politika varčevanja, ki kot odziv na ekonomsko in finančno krizo prevzema številne države, ženske počasi, a zagotovo potiska nazaj v odvisnost in neenakost. Rezi v socialno politiko in organizacije, ki zagotavljajo podporo in varnost žrtvam nasilja ter širjenje začasnih in slabo plačanih zaposlitev, vse v večji meri prizadenejo ženske. Te se v primerjavi z moškimi soočajo z nižjimi plačami, nestabilnejšimi zaposlitvami, nižjo socialno zaščito in manjšim dostopom do ekonomskih in finančnih virov. Da, vse varčevanje negativno zadene vse delavke in delavce in patriarhalna prepričanja imajo negativen vpliv na tako ženske kot tudi moške, za katere se pričakuje podreditev v določene spolne vloge, a nesorazmerje je jasno. In danes se v spomin na Özgecan Aslan in številne druge brezimenske žrtve nasilja spomnimo predvsem te neenakosti.

Ženske v Turčiji in drugje seveda niso pasivna bitja, na katera zunanje okolje vpliva brez njihove možnosti samostojne interpretacije in odziva. Protesti zadnjih let, vključno ali celo predvsem tisti v povezavi s parkom Gezi, kažejo med drugim tudi na vedno večjo participacijo žensk, če že ne v uradnih strukturah pa vsaj izven formalne politike. Vedno bolj politično kritično predstavljajo svoja mnenja in vodijo kampanje proti diskriminaciji in izkoriščanju v vseh oblikah. Naj jih ponovno prebujena jeza vodi v boju in jim daje moč na vsakem koraku.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness