“Ne morem sprejeti, da se velik del kulturne dediščine mnogih afriških držav nahaja v Franciji,” je pred letom dni na obisku v Burkina Fasu dejal francoski predsednik Emmanuel Macron. “Afriška dediščina mora stopiti pod žaromete tako v Parizu kot tudi v Dakarju, Lagosu in Cotonouju. Želim, da v naslednjih petih letih zagotovimo pogoje za to, da se lahko afriško dediščino začne začasno ali trajno vračati v Afriko.”

Zdi se, da Macron začenja izpolnjevati lanskoletne obljube. Ukazal je namreč nemudoma vrniti 26 artefaktov, ki so jih francoski vojaki prinesli s seboj z ozemlja današnjega Benina, takratnega Dahomeja, po francoski invaziji leta 1892. Prav tako je imenoval dva strokovnjaka, ki naj bi do naslednjega novembra preučila afriško dediščino v Franciji in pogoje za njeno vrnitev. Podobno kot lanskoletni Macronov govor so mnogi tudi tokratno dejanje pozdravili kot obrat v francoski postkolonialni politiki. Ena izmed dveh imenovanih strokovnjakov, Bénédicte Savoy, je med drugim zapisala, da ta obljuba “črpa moč iz generacijskega obrata in kaže na to, da je deliti mogoče.”

Vendar se ne smemo prehitro nadejati, da gre dejansko za velik preobrat. Kot je za Radio Študent zapisal Antun Katalenić v komentarju Globalni macronizem, neokolonialni mehanizem monetarne politike v Zahodni Sahari in prisotnost francoske vojske kljub diskurzu obsojanja kolonializma ostajata neokrnjena. Tudi tokrat nekateri, denimo profesor za afriško arheologijo z Inštituta za arheologijo Univerze v Londonu Andrew Reid, sklepajo, da je vračanje umetnin prej posledica želje po zagotavljanju dobrih odnosov z državami, v katerih ima vse večji vpliv Kitajska.

Na očitek, da gre za poskus večanja vpliva v afriških državah, lahko sledi odgovor: to ni pomembno, vendarle gre za močno simbolično dejanje, ki se jasno distancira od kolonialne preteklosti. Verjetno. Za zdaj o prihodnosti okoli 70 tisoč artefaktov iz podsaharske Afrike, ki jih hrani že samo pariški Musée du quai Branly, ne vemo še nič. Kot nakazujejo formulacija “zagotoviti pogoje za vračanje” in dosedanji ugovori muzejev, da artefaktov ne morejo vrniti, ker afriške države za njihovo hranjenje nimajo ustreznih pogojev, njihovo vračanje nikakor ne bo brezpogojno.

Ne le to, sama zahteva po muzejski obliki hranjenja dediščine kaže na vsiljevanje zahodnega novoveškega pogleda na artefakte kot na umetnost, ločeno od ostalih sfer družbenega življenja, ki mora kot taka čemeti v muzeju, tem templju genijev, ki še pisoar obda s posebno avro. Že izjava direktorja muzeja Quai Branly o ‘umetniškem geniju’, za katerega naj bi prikrajšali afriško celino, odraža skriti rasizem, ki izvira iz romantičnih predstav o ‘prvotnih ljudstvih’, ki naj bi imela ‘naravnega genija’, saj so toliko tesneje povezana z naravo - nekaj, kar v zahodni kulturi lahko doseže le umetnik - genij.

Artefakti, ki so jih Francozi prinesli iz Afrike, tam niso imeli funkcije ‘umetnin’, niso jih izdelovali ‘geniji’, ki bi se skozi ustvarjanje dvignili nad banalnost sveta, ali karkoli že zajemajo evropske predstave o genijih in umetnosti. Nasprotno, bili so del sveta afriških ljudstev, del njihovih vsakdanjih praks, mnogi med njimi so bili nujni del ritualov. Tudi če se artefakti vrnejo v države izvora, ljudstva, ki so jih ustvarila in uporabljala, od njih ne bodo imela nič. Kot umetnine bodo razstavljeni v muzejih, ki si jih bodo ogledovali afriški malomeščani, kot dediščina bodo služili mitizacijam afriške preteklosti po modelu evropskih nacionalizmov. Spomnimo se, da Evropa ni vsilila le lastnega dojemanja dediščine, temveč ob kolonizaciji tudi lasten model nacij.

Zastavlja se torej vprašanje, v kolikšni meri današnje afriške države sploh predstavljajo kontinuiteto s političnimi ureditvami pred kolonizacijo. Seveda je vprašanje retorično, a zajema nekaj problematik, mimo katerih ne moremo zlahka. Prvič, kot je izpostavil Simon Njami, kurator Dakarskega bienala izpred dveh let, je sama obljuba o vračanju dediščine neumna. Nemogoče je določiti, kaj pripada kateri državi. Meje afriških držav so namreč potegnile zahodne kolonizatorke na berlinski konferenci leta 1884 in ‘85, ne da bi se ozirale na takratno dejansko poselitev in obstoječe meje med ljudstvi. Tako je isto ljudstvo lahko pristalo v več različnih državah. Katera si torej lasti pravico do njegovih stvaritev?

Drugič, posledica takšne delitve držav so tudi še danes pogosti etnični spopadi v mnogih afriških državah. Ali lahko govorimo o vrnitvi dediščine, če to prejme država, za katero v njej živeče oropano ljudstvo meni, da ni njegova legitimna zastopnica ali da ga zatira? Seveda gre za vprašanje legitimnosti, ne prava, pa vendar je problem prav posledica kolonialnih meja in vsiljevanja evropskega modela nacionalnosti. S tem ne želimo trditi, da je projekt vračanja nelegitimen ali celo nemogoč, želimo le opozoriti na njegovo težavnost in izraziti plah dvom, da se bo Francija tem problematikam posvetila v dovoljšnji meri.

Sklenimo. Če se je evropska kolonialistična politika nekoč sklicevala na svojo civilizacijsko poklicanost, zaradi katere je legitimirala kolonialne posege v ‘še ne civiliziranem’ svetu, se danes sklicuje na svojo poklicanost za to, da poskrbi za ohranitev kulturne dediščine nekdanjih kolonij, nekaj, česar one same še niso sposobne početi. Da torej poskrbi, da bo za vrnjene artefakte resnično dobro poskrbljeno. Da se to res zagotovi, je včasih artefakte bolje zgolj posojati afriškim muzejem, kot je prejšnji mesec sklenilo več muzejev v Evropi. V vsakem primeru: kako bi bili okrnjeni kulturna raznolikost in svetovna dediščina, če te Evropa ne bi vzela pod svoje okrilje, tudi ob njenem vračanju v kraje izvora!