Policija v Združenih državah Amerike vsako leto ubije več kot tisoč ljudi. Tri na dan torej. Četrtina žrtev je Afroameričanov, čeprav predstavljajo le nekaj več kot desetino prebivalstva. A umor Georgea Floyda ne bi mogel nikoli biti zgolj še eden izmed teh incidentov. Okrutnost in predrznost policista, ki je ubil Floyda, potem ko je skoraj devet minut čepel na njegovem vratu – tudi po tem, ko je Floyd izgubil zavest in je na prizorišče prišel rešilec – mora šokirati vsakega, ki je videl posnetek. Protesti, rojeni iz besa in občutka nemoči ob policijskem rasizmu in nasilju, so se iz Minneapolisa, kjer se je umor zgodil, razširili po celotni Ameriki, ne le v velika mesta, ampak tudi v kraje, ki prej niso bili kraji javnega aktivizma. A to se ni zgodilo zgolj zaradi tega, kar se je zgodilo v Minneapolisu, ampak zato, ker je policija v vsakem mestu, New Yorku, Atlanti, Los Angelesu, Indianapolisu, Portlandu, Buffalu in še nič koliko krajih, vedno znova pokazala, da je točno takšna, kot jo označujejo protestniki. Da v policiji ni zgolj nekaj črnih ovc, ampak so agresija, rasno profiliranje in brezbrižnost za varnost ali bolečino sodržavljanov osnovni modus operandi policije. 

Številni posnetki ravnanja policije na protestih, ki so krožili po družbenih omrežjih in se občasno znašli celo v večernih poročilih, so očitno povzročili, da to ni bil zgolj še en val protestov Black Lives Matter, ki so se začeli pred nekaj manj kot šestimi leti po umoru Michaela Browna v Fergusonu. Kar je danes drugače, je to, da je policija začela izgubljati podporo širše javnosti zunaj afroameriške skupnosti, ki je rasizem policije vedno občutila na lastni koži. 

Policija je bila v ZDA vedno med najbolj spoštovanimi institucijami, pred njo je bila samo še vojska. Policija je priljubljenost vedno izkoriščala, da se je izognila odgovornosti. Ko je leta 1967 med izgredi v Newarku ubila več kot dvajset ljudi, največ potem, ko so se nemiri že končali, je večina Američanov verjela, da je morala policija že imeti upravičen razlog, da je streljala. Televizijske hiše nasilnega posredovanja policije, ki so ga posnele, sploh niso želele predvajati v poročilih, ker so se bale, da bodo izpadle kot podpornice protestnikov. Ko so se takšni posnetki znašli na televiziji, so gledalci klicali s pritožbami, zakaj ni bila prikazana tudi provokacija žrtev policije, ki so si tepežkanje po meniju klicateljev nedvomno zaslužile. V naslednjih desetletjih so porote na sodiščih stalno oproščale tiste redke policiste, ki so se zaradi ubojev in nasilja nad Afroameričani znašli pred sodišči. Te sodne prakse protesti, ki so sledili takšnim oprostitvam, od nemirov v Los Angelesu leta 1992 do protestov v Fergusonu leta 2014, niso ustavili. Še več, v devetdesetih letih so nemiri v Los Angelesu dvignili podporo ostri reformi kazenskega zakonika, ki je dve leti kasneje močno zaostrila kazni za kriminalna dejanja, še posebej tista, ki so bila bolj pogosta med Afroameričani, in povečala število policistov.  

Danes je odziv javnosti precej drugačen. Tudi po tem, ko so se posnetki sicer redkih incidentov ropanj trgovin v času izgredov neštetokrat zavrteli na televiziji, večina Američanov proteste še vedno podpira. To ne velja zgolj za liberalce. Celo nekateri v konservativni koaliciji, ki je izvolila Donalda Trumpa, so priznali, da ima policija sistemski problem z nasiljem in rasizmom. Reforme policije, ki nameravajo omejiti njene pristojnosti pri uporabi nekaterih nevarnih metod, kot je na primer davljenje, in povečanje kazenske odgovornosti policistov imajo precejšno podporo. Župani, kot je na primer newyorški Bill de Blasio, ki so uvedli policijske ure, so doživeli velik padec podpore. Celo desničarski pogovorni radio večinoma še ne poskuša strniti vrste v podporo policiji.

Tak odziv javnosti ni zgolj posledica ogorčenja nad primeri policijskega nasilja. Zelo običajno je namreč, še posebno v situacijah, v katerih je državno nasilje tisto, ki vzdržuje družbeni red, da v družbi obstajajo kategorije ljudi, nad katerimi bo večinska populacija tolerirala in celo podpirala veliko stopnjo nasilja. To so velikokrat etnične manjšine, včasih pa politične skupine. Nasilje proti tem skupinam se lahko nadaljuje, ne da bi to predstavljalo problem za policijo ali oblast. Afroameričani v ZDA so tipičen primer takšne  skupine. Predhodniki policije v Ameriki so bile prav oborožene skupine, ki so lovile pobegle sužnje, svojo sled pa imajo te milice tudi v ameriški ustavi, saj je bil prav zaradi njih sprejet slavni drugi amandma, ki Američanom danes zagotavlja neomejeno pravico do orožja. 

Oblasti zaidejo v težave takrat, ko pozabijo na to, kje je meja med tistimi, nad katerimi se nasilje v družbi tolerira, in tistimi, nad katerimi se ne. V Grčiji je v času vladavine vojaške hunte lahko država na primer brez skrbi pred jezo ljudstva preganjala komuniste in vsiljevala grško identiteto manjšinam, kot so Makedonci na severu države. Legitimnost so polkovniki izgubili, šele ko so se spravili na študente atenske politehnične univerze. Podobno je bilo recimo v Južni Koreji, ki se je prav tako demokratizirala, ko je režim poskusil nasilno zadušiti študentsko gibanje in se je državno nasilje približalo srednjemu razredu v Seulu. 

Ameriški policisti so mejo tolerirane zlorabe nasilja prestopili na dva načina. Tokratni nemiri za razliko od preteklih potekajo v mestnih središčih. Ko so takšni nemiri v poznih šestdesetih letih potekali v večini večjih ameriških mest ali leta '92 v Los Angelesu, so se dogajali v četrtih, v katerih so v veliki večini živeli zgolj Afroameričani, ostali meščani pa so bili zato od policijskega nasilja izolirani. Tokrat protesti potekajo na najbolj prominentnih delih mesta, na njih pa sodeluje veliko bolj pisana množica ljudi. Policija se je na to situacijo odzvala ne z namenom zagotavljanja splošnega reda in miru ter uveljavljanja zakonov - kot bi to tipično naredili v interakciji z belskim srednjim razredom - ampak z namenom, da vzpostavi neenako razmerje moči, ali kot se je izrazil predsednik Trump, “dominira” ulice. 

Afroameričani vseh družbenih slojev so navajeni, da jih policija obravnava kot nevarne, za ostale državljane pa je bil odziv policije na protestih presenečenje. Belci so navajeni, da jim na cesti policist reče: “Ali veste, da ste prevozili rdečo luč?” Ne pa: “Roke tja, kjer jih lahko vidim!” Kar je pogosta izkušnja temnopoltih.

Druga sprememba je, da je zavedanje o policijskem nasilju z vzponom dela afroameriške populacije v srednji sloj postalo bolj vertikalno razširjeno v družbi. Vzpon v srednji sloj ne prinese s seboj zgolj ekonomskih ugodnosti, ampak tudi pričakovanje o politični moči in boljši obravnavi s strani oblasti. Tistih Afroameričanov, ki so se bodisi po ekonomski bodisi politični poti povzpeli v širše definirano ameriško elito, ta status ne varuje pred rasizmom policije. Danes imajo tudi z vplivom na belo večino v tej eliti moč, da glede tega poskušajo kaj ukreniti. 

Taktika predsednika Donalda Trumpa, da bi se zgledoval po Richardu Nixonu in posvojil krilatico “zakon in red”, bo zelo verjetno neuspešna. Trump je za razliko od Nixona leta ‘68 že v Beli hiši in ne zgolj predsedniški kandidat. Predvsem se je spremenila javnost. V primerjavah s preteklostjo moramo biti zato previdni. Razmišljanje o zgodovini je lahko način, da se izognemo sedanjosti in ne vidimo, kaj se dogaja pred našim nosom.

*Slika Lorie Shaull