Bojkot ali kako se je Svoboda ponovno obrisala pod nosom
V nedeljo je potekal referendum o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Proti zakonu, ki so ga pripravili na Ministrstvu za kulturo, je glasovalo preko 92 odstotkov volilnih udeležencev, skupno pa jih je volišča obiskalo skoraj 26 odstotkov. S tem je bil dosežen kvorum in zakon je bil zavrnjen. A v tokratnem OFF komentarju se ne bomo osredotočali na zakon ali referendum, ki ga je zaradi zakona vložila Slovenska demokratska stranka. Pozornost bomo raje preusmerili na odziv največje koalicijske stranke Gibanja Svoboda in njene najmanjše partnerice Levice ob naznanitvi predreferendumske kampanje in po, za vlado, njenem klavernem izidu.
Že ob sami napovedi referenduma so zlasti v Levici, katere koordinatorka Asta Vrečko vodi kulturno ministrstvo, referendum označili za sramoto za SDS in da gre za podel referendum. Kasneje so dodali še argument, da največja opozicijska stranka predreferendumsko kampanjo izvaja na ramenih davkoplačevalcev. Seveda strankama nikakor ne moremo očitati, da argumenti, zlasti o stroških referenduma, ne držijo. Težava je zlasti v odločitvi Svobode in Levice, da namesto argumentacije, ki bi izhajala iz zakona samega oziroma potrebe vlade po predrugačenju zakona iz leta 1974, ubere pot pozivanja k bojkotu.
Da sta s tem stranki prekršili koalicijsko pogodbo, v kateri so se vse koalicijske stranke zavezale, da bodo spodbujale politično participacijo zlasti mladih v demokratičnih procesih, kot so volitve ali referendumsko glasovanje, ni ključno. Zdi se, da so vse tri stranke takoj ob vstopu v parlament izgubile tako svoje predvolilne programe kot tudi koalicijski dogovor. Večja, v primeru tega referenduma pa tudi usodna napaka, je aroganca trenutne vladne koalicije in njena popolna ignoranca do politične atmosfere, ki jim je sicer omogočila prevzem oblasti, a jih lahko v istem sunku tudi pahne s prestola.
Verjetno ni treba posebej izpostavljati, da je poziv k bojkotu že sam po sebi čudno ubrana pot. V Levici in Gibanju Svoboda so se zanašali na scenarij, v katerem bi večina volivcev leve sredine ostala doma. Ravno to kaže na nerazumevanje poteka referenduma, saj je za zavrnitev zakona potreben tako imenovani zavrnitveni kvorum. Slovensko levosredinsko telo bi, po ne prav tehtnemu razmisleku dveh vladnih strank, glasovalo ZA zakon. In čeprav je teza o popolni povezanosti med levosredinskim volivcem in obkrožitvijo odgovora za že sama po sebi vprašljiva, je nesmiselnost poziva k bojkotu ravno v zavrnitvenem kvorumu. Bistveno je torej število volivcev, ki zakon zavrnejo in ne potrdijo.
Ob vsem tem je treba omeniti tudi, da je udeležba tako na volitvah kot posvetovalnih ali zakonodajnih referendumih v Sloveniji nizka. Kljub temu da to velja za slovensko volilno telo v splošnem, se ravno levosredinski del na volitve ne odpravi, in sicer zaradi občutka, da na volilnem tržišču ni primernega kandidata. Medtem desnica nikakor nima težave z nagovarjanjem svojih volivcev. Če to ni bilo očitno že na zadnjih parlamentarnih volitvah, ko je SDS kljub porazu zabeležila enega najboljših rezultatov, je bilo to popolnoma jasno na evropskih volitvah, na katerih si je stranka zagotovila štiri evropske poslance. Od kod torej Svobodi, sploh pa Levici, ki se je že na zadnjih državnozborskih volitvah za las prebila v parlament, aroganca za pozive k bojkotu?
Žal, dragi poslušalci, na to nimamo odgovora. Zdi se, da se vladna koalicija ni prav nič naučila od lanskega junija, ko so potekale evropske volitve. Svoboda si je takrat obetala tri poslance, SD si je želel obdržati dva poslanska stolčka. A glej ga zlomka, Gibanje Svoboda je moralo z grenkim nasmehom priznati zmagoslavje svojim smrtnim sovražnikom – janšistom! Travmo o rezultatih so svobodnjaki nadvse hitro potlačili, iz nje pa kaj dosti produktivnih lekcij niso izvlekli niti v Levici. Asta Vrečko je namreč ob zaprtju volišč samozavestno stopila pred kamere in zatrdila, da očitno ljudje referenduma niso vzeli za svojega in da se nanj niso odpravili v velikem številu. Kljub temu da je to argument, s katerim se Levica tudi po objavi referendumskih rezultatov tolaži še danes, saj vztraja, da je leva sredina množično ostala doma, je dejstvo, da je SDS-u, nepresentljivo, hitro uspelo moblizirati ljudi za dosego cilja.
Ob tem je Slovenski demokratski stranki uspelo ponovno dokazati že zdavnaj znano dejstvo, ki se ga očitno zavedajo vsi razen trenutne koalicije. SDS z lahkoto nagovori in mobilizira svoje volivce, kar si obeta tudi na parlamentarnih volitvah. Trenutna vlada, z Gibanjem Svoboda na čelu, vztrajno ustvarja prizorišče, kjer lahko SDS izkazuje svojo premoč pri poznavanju in ohranjanju svoje volilne baze. Nenazadnje pa je s tokratnim referendumom, ničelno predreferendumsko kampanjo s strani Svobode in Levice ter deplasiranimi izjavami koalicijskih poslancev o bojkotu SDS-u uspelo na svojo stran zvabiti tudi kakšnega volivca trenutne koalicije, pa tudi če zgolj za voljo izbire odgovora PROTI.
Dodaj komentar
Komentiraj