Boter Mesec nazaj na nebu
Boter Mesec: Ejjjj, jaz sem važna oseba. Vsako noč znova preštejem vse te milijarde rdečih zvezd in se prepričam, ali je vsaka zvezda na svojem mestu, ali nemara katera manjka in ali so se vse lepo počesale in si umila svoja rdeča lica. Ah ja … Le kaj bi brez mene?
Pozdravljeni, dragi poslušalci. Ne gre za pravljične urice, kjer beremo zgodbo o Zvezdici zaspanki, temveč za zgodbo o vrnitvi našega botra Mesca na čelo Levice. V soboto je namreč v ljubljanskih Mostah potekal osmi redni kongres Levice, na katerem so med drugim napovedali spremembo statuta stranke, ki uvaja sokoordinatorstvo dveh članov. Za sokoordinatorski mesti sta se prijavila le trenutna koordinatorica Asta Vrečko in nekdanji prvi mož Levice Luka Mesec, ki se tako po dveh letih vrača na položaj.
Luka Mesec je mesto koordinatorja Levice zasedal od leta 2017 do septembra 2023, ko se ni podal v tekmo za ponovni mandat, kot razlog pa je navedel slab rezultat Levice na parlamentarnih volitvah, ki ga je razumel kot nezaupnico. Pred dobrima dvema letoma sta se za vodjo stranke pomerila Asta Vrečko in Miha Kordiš, pri čemer je nato kulturna ministrica Njega, socialista! premagala z glasovi pokrajinskih odborov, kljub temu da je Levo krilo zmagalo na kongresnih volitvah nekaj mesecev prej. Z nastopom Vrečko, ki jo je podprl Mesec, je bila zagotovljena kontinuiteta v vodstvu stranke, nekdanji koordinator pa je kot minister za delo in podpredsednik vlade še vedno ostal pomemben, če ne celo vodilni akter Levice, ki ga je le začasno zasenčil Miha Kordiš.
Vrečko s svojo mlahavo retoriko in nastopom nikakor ni resna konkurentka Mescu, a ji to tudi ni treba biti. Levica si je že priborila vstop v parlament in svoja ministrska mesta. Vrečko je tako le grela sedež pred ponovno vrnitvijo nekdanjega šefa, zato kandidatura le Vrečko in Mesca nikakor ni bila presenečenje. V preteklosti je edini večji problem nemotene vodstvene kontinuitete predstavljal Miha Kordiš. A stranki se je uspelo dobro prečistiti in poenotiti, ko jo je marca lani zapustilo 23 članov Levega krila, leto kasneje pa so se dokončno znebili leve frakcije, ko je disciplinska komisija Levice izključila Kordiša. V času Astine vladavine je tako Mesec dve leti namenil predvsem snovanju ukrepov, ki nam – nekdanjim volivcem Levice – tako ali drugače grenijo življenje.
Že res, da mora Mesec zdaj kot minister in predstavnik koalicijske stranke v liberalni vladi zagovarjati nepriljubljene politične odločitve, a kljub temu ostaja najbolj priljubljen politik Levice. Če je kaj verjeti raziskavi Ninamedie, se giblje okoli 10. mesta, Vrečko pa okoli 20. A kljub temu da mora Mesec zagovarjati ukrepe na področju pokojnin ali minimalne plače ter da so nekateri očitki Kordiša o stanju na ministrstvu za delo leteli prav na Mesca, se večina greznice ne zliva po njem. Bitke z odpadnikom Levice kot koordinatorica večinoma bije prav Asta Vrečko, občasno so gostovanje pri Urošu Slaku vsilili Nataši Sukič. Prav tako mu ni bilo treba prestati nobene mukotrpne interpelacije za razliko od kulturne ministrice in ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, ki na svojo zadnjo uro po vložitvi nezaupnice s strani SDS in NSi še čaka. Mesec torej nima nič več z obljubami o stanovanjih, dolgotrajni oskrbi ali medijskem zakonu. Še ko župani jugovzhodne Slovenije in Posavja bevsknejo glede »romskega vprašanja«, se opozicija z lokalnimi veljaki vred raje spravi na notranjega ministra Boštjana Poklukarja.
Mesec se je v tem obdobju dodobra prelevil v liberalnega politika in se dokončno otresel svojih rdečih ekstremističnih stališč. Primer tega je gotovo pokojninska reforma, s katero je Mesec vsem po vrsti dokazal, da ni leva politična opcija, in se s tem izkazal za razumnega politika. Ni rohnel na finančnega ministra Klemna Boštjančiča, ko je njegovo ministrstvo korigiralo že tako zgrešena izhodišča za reformo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Golob ga lahko zdaj, ko je njegova vlada uspela realizirati še eno reformo, ki jo je obljubila, potreplja po hrbtu. Delodajalci s predsednikom obrtne zbornice Blažom Cvarom na čelu so pozitivno presenečeni, kako je minister kljub ideološko gospodarstvu nasprotujoči si stranki pri reformi naredil korak nazaj. Hvalijo ga tudi ritolizniški sindikalisti z Lidijo Jerkič na čelu.
Vrnitve Mesca nikakor ne moremo razumeti kot nezaupnico Asti Vrečko, saj ta nikoli ni bila zares ustoličena za vodjo Levice, četudi je prevzela koordinatorsko mesto. Minister za delo je ves čas ostal vidnejša in karizmatična figura, vrnil pa se je ravno v času pred parlamentarnimi volitvami. Levica krvavo potrebuje kakršenkoli razlog, da bo na finto ponovno vrgla še tistih nekaj ljubljasnkih buržujskih levičarjev. Kaj dosti možnosti pri izbiri vodilnega obraza stranka namreč nima. Če je imela Levica ob prvem vstopu v parlament leta 2018 skupno devet poslancev, je danes težko našteti devet vidnih obrazov stranke. Tako so se bili primorani odločiti za reciklažo. Glede na to, da si Levica obeta združitev z Vesno, ki ji manjka tako političnega kapitala kot prepoznavnega obraza po razhodu z Vladimirjem Prebiličem, bo morala vodilno figuro zagotoviti prav najmanjša parlamentarna stranka.
Mesec si je tako vzel dve leti in posvojil vse liberalne politike največje koalicijske stranke Gibanje Svoboda, ki usmerja vlado, v katero je vstopila Levica. Minister je poleg tega prevzel še en Golobov modus operandi – upravičevanje ukrepov rekoč, kako grozno je bilo ali kako bi bilo in bo, če je na oblasti Janez Janša. Prav tega se Mesec poslužuje pri legitimaciji pokojninske reforme, ko ob tem, ko sika na Švarca in Kordiša, da gre za pridobivanje političnih točk, trdi, da boljše reforme sindikati na mizo ne bodo dobili. Reformo so vendarli dosegli s socialnim dialogom. Da gre za politične ambicije nekaterih na plečih referenduma proti pokojninski sicer drži, a reforma je objektivno škodljiva, Mesec pa objektivno izdajalski liberal.
Meščev paradni projekt je res pokojninska prevara in referendum, sploh v primeru uspešne zavrnitve reforme, pomeni tveganje za Mesca in Levico. A ne stranka ne njen bodoči sokoordinator že dolgo več ne nagovarjata delavcev, pravzaprav jih niti ne nameravata. V času pred volitvami je smiselno, da se stranka začne tudi uradno pozicionirati kot sredinska oziroma liberalna in zagovarjati koncepte, ki so všeč njihovi bodoči partnerici Vesni, kot je zeleno podjetništvo. Da je bolje tudi uradno stopiti v desno, se namreč kljub manku samorefleksije zavedajo celo sami. Stranki pa itak ni več ostalo levih volivcev, ki bi jih lahko dodatno razočarala.
Mesec je z bleferskim umikom pred dvema letoma in s samohvalo, da so si le uspeli pridobiti mesto v vladi in tri resorje, le dočakal svojo vrnitev. Če bi za koordinatorsko funkcijo kandidiral leta 2023, stranke ne bi mogel voditi v času prihajajočih parlamentarnih volitev. Statut Levice namreč predvideva omejitev funkcij v stranki na največ štiri dveletne zaporedne mandate. Levica v tem času ni opravila samorefleksije, ideološko je nazadovala, njena usmeritev pa deluje po ključu prilagodi se in pozabi načela, le da te spustijo h koritu, četudi le za trenutek. Mesec se tako očiščen svoje rdečine vrača na čelo zelenice in upa, da s preobrazbo v zmerneža stranki lahko zagotovi napovedano uvrstitev v parlament. Morda pa se jim s ponovnim sojem Mesca uspe zažreti med ostale liberalne opcije in ponovno zasijati v državnem zboru.
Dodaj komentar
Komentiraj