Med 26. novembrom in 1. decembrom je na Gospodarskem razstavišču pod taktirko Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev potekal jubilejni štirideseti knjižni sejem. Letošnjo izvedbo sejma je krasil slogan »Knjige moraš imeti rad«, s katerim so se organizatorji simbolno poklonili pesniku Ivanu Minattiju, čigar stoto obletnico rojstva smo obeleževali letos. V okviru šestdnevnega festivala se je na štirih glavnih odrih zvrstilo več kot 280 dogodkov. 

Sejem so že ob otvoritvi zasenčile črne statistike, prihajajoče iz ust zaskrbljenih, prosvetljenih analitikov bralnih navad na Slovenskem. Ti so javnosti predstavili rezultate sedme izvedbe raziskave Knjiga in bralci. Ponovno smo se lahko naposlušali hudovanja tistih, ki, kot poskušajo dajati vtis, nosijo breme poslednjih, izčrpanih borcev proti izumrtju branja tiskovin. Letošnji podatki, kot navaja urednik in pisatelj Andrej Blatnik, kažejo, da se je število posameznikov, ki preberejo do 3 knjige letno, povečalo. Slednje pripisuje večji popularnosti uspešnic izpod peres slovenskih avtorjev. Kot še dodaja, pa je upadel delež bralcev, ki na leto preberejo več kot deset knjig. Pa vendar bi se veljajo vprašati, ali te številke res nosijo tolikšno težo, kot jim jo nadeva zaskrbljena stroka. Poleg tega je vprašljiva tudi smotrnost vseh urgentno sklicanih kvazisvetovljanskih srečanj, na katerih poskušajo odkriti magično recepturo za spreobračanje nebralcev v bralce.

Praktično učinkovitost vseh na novo odkritih receptov naj ilustriram na primeru poskusov prosvetljevanja šolajoče mladine. V obdobju ponorele mladosti je že pregovorno najslajše početi tisto, kar je prepovedano oziroma se namenoma izogibati tistemu, kar je pričakovano, zahtevano. Tako ima tudi promocija branja s strani učiteljev, ki jim družba nalaga težko breme razsvetljevanja mladine, pogosto odvračalni učinek. Ti dijake ob začetku šolskega leta zasujejo s seznami obveznih čtiv, ki bi jih morali prebrati za domače branje. Pri tem seveda ne pozabijo zagroziti, da vsa zahtevana literatura pride v poštev za zrelostni izpit, maturo. Med letom taisti učitelji izgubljajo živce ob popravljanju esejev, ki to niso. Mladini modrujejo, da si zgolj s prebiranjem obnov dan pred esejem delajo medvedjo uslugo.

A zmagoslavje učiteljev, da jim je uspelo razkrinkati slehernika, ki si je drznil ne prebrati zahtevane literature, je kratkega veka. Z leti gimnazijskega izobraževanja se v dijakih le razrašča odpor do branja, ker ga povezujejo s pisanjem mučnih esejev. Učitelji si ta čas delajo utvare, da jih bo bližajoča se matura le spravila k pameti. Kajti, kot profesorji ponavljajo v en glas, je poznavanje vsebine maturitetnih del nujno za dosego dovoljšnega števila točk na eseju iz materinščine, kar pomembno doprinese k vpisu na želeno fakulteto. Vendar premnogi, vsemu angažmaju učiteljstva navkljub, tudi po opravljeni maturi zgolj utrjujejo svoj status nebralca. 

Kot še marsikje, se tudi pri branju in nebranju navade prično privzgajati v varnem zaledju doma. Starševo prebiranje pravljic predšolskemu otroku pred spanjem je le začetek, a še kako ključen pri oblikovanju otrokovega odnosa do literature v kasnejših letih. Če knjiga že v otroštvu postane njegova zvesta sopotnica v dobrem in slabem, bo otrok z večjo verjetnostjo tudi v obdobju odraščanja poiskal varno pribežališče v knjigah, bodisi na domačih policah bodisi v bližnji knjižnici. V obdobju mladostniške vihravosti je vloga literature še kako pomembna. Če se ji le pustimo zapeljati v bolj ali manj daljne svetove, proč od pustega vsakdana, nam lahko omogoči uvid v marsikatera bolj ali manj globoka spoznanja o dogajanju v in okoli nas. 

A kot rečeno, je tudi med odraslimi stanje na področju bralne kulture vse prej kot rožnato. Podatki raziskave Knjiga in bralci pravijo, da je temu tako zlasti zaradi pomanjkanja časa, volje in interesa. Do neke mere bi izsledkom lahko prikimali – znotraj sodobnega družbenega ustroja, ko se nam stalno mudi na razne konce in kraje, si preprosto ne upamo odščipniti delež časa in ga nameniti dobri knjigi. Če pa že želimo poglobiti znanje o stvareh, ki se ne tičejo naše stroke, si zato ne rabimo beliti možganov z iskanjem ustrezne literature v knjižnicah. Vse znanje je dandanes namreč le nekaj klikov stran. 

Uporniške duše, ki si dovolijo neupoštevati zakonitosti tempa, ki nam ga narekuje sistem, pa pogosto razjeda krivda, češ da so izgubile preveč dragocenega časa, v katerem bi lahko postorile kaj produktivnega. A nesrečneži se zgolj niso mogli upreti skušnjavi, ki jo je v nekem trenutku utelešala točno določena knjiga. Žal pa si branje, ki presega zgolj rutinirano skrolanje po družbenih omrežjih, le stežka izbori mesto v našem vsakdanu. To se odraža tudi v domačih knjižnih zbirkah, ki ob vsakoletnem spomladanskem čiščenju doživljajo drastično preobrazbo. Posamezniki se za obsežno likvidacijo knjig odločijo, rekoč, da se na njih le še nabira prah in da jih je povozil duh časa. Posameznim strastnim knjižnim moljem se zaradi takih patronov nariše nasmeh na obraz. Kajti kaj kmalu se v pritličjih številnih knjižnic zapolnijo police s knjigami, ki so se jih prejšnji lastniki tako nonšalantno znebili. Zato pa si lahko zbiralci knjig še dodatno obtežijo svoje knjižne regale in podaljšajo seznam »must-read« literature. 

Primera obupanih šolnikov in brezbrižnega redčenja domačih knjižničnih vrst odražata eksistencialno krizo, v kateri se je znašla knjiga. Nekdaj so bile zakladnice vsega vedenja tega sveta in bralec je s tem, ko se je naučil brati, dobil vstopnico v brezoblično kraljestvo znanja. V današnjem svetu, ko naša življenja vse bolj obvladuje tehnologija, pa je dostop do znanja vseskozi na dosegu roke. Tako je v nas vse manj prisotna neka pristna želja po vedeti več in razumeti bolje. 

A kljub nenehnem razvoju nam tehnologija ne more ponuditi pristnega doživetja, ki ga predstavlja srečanje z nekim literarnim delom. Nekakšen intimen odnos, ki se vzpostavi, ko svojo pozornost posvetimo zgolj besedam, ki nam jih posreduje knjiga, nam omogoči, da odkrito pogledamo vase in uglasimo možgane tako, da začnejo probleme, ki nas tarejo, secirati in premlevati iz povsem drugačne perspektive.