DAVČNA ZAPUŠČINA BREXITA

Britanski finančni minister George Osborne je po referendumu za izstop iz Evropske unije napovedal znižanje davka na dobiček. Velika Britanija dobiček trenutno obdavčuje z 20 odstotno stopnjo, kar je pod tako svetovnim povprečjem kot povprečjem držav članic Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje. Britanci naj bi po napovedih finančnega ministra to obdavčitev zdaj znižali pod 15 odstotkov.

Britanski City of London je do sedaj igral vlogo stičišča za pretakanje kapitala iz svetovnih davčnih oaz. Pri tem so mu pomagale zgodovinske, pravne in poslovne vezi z davčnimi oazami, mnoge izmed katerih še vedno formalno spadajo pod britansko krono. Kapital, ki se je iz teh držav stekal v London, je dobil videz legitimnosti in bil s tem opran. Znižanje obdavčitve dobička na pod 15 odstotkov pa bi Veliko Britanijo pognalo v območje klasičnih davčnih oaz, kot so Gibraltar, Guersney, Ciper in Mauricius.

Britanska industrija je tekom razcveta finančnega sektorja postopoma propadala. Finančni sektor danes prispeva več kot 10 odstotkov bruto domačega proizvoda, kar je največ med sedmimi največjimi gospodarstvi sveta, celotno premoženje britanske finančne industrije pa je več kot štirikrat večje od britanskega bruto domačega proizvoda. Finančni sektor je prav tako v svoje lovke ujel dobršen del političnega razreda.

Prav propad industrije, koncentracija gospodarskih aktivnosti v financializiranem Londonu, prepletenost finančne in politične elite in višanje cen nepremičnin kot posledice velikega dotoka finančnega kapitala so med glavnimi vzroki za izglasovanje izstopa Velike Britanije iz Evropske unije. Kljub temu je edini odgovor, ki ga je britanska politika sposobna formulirati na pretres brexita ta, da finančni industriji ponudi dodatne ugodnosti in državo pretvori v polnopravno davčno oazo.

Britanski primer s tem lepo ponazarja tezo, ki jo v knjigi Finance Curse zastavljata Nicholas Shaxson in John Cristensen, in sicer, da je prenapihnjen finančni sektor v mnogočem podoben prenapihnjenemu surovinskemu sektorju oziroma tako imenovanemu surovinskemu prekletstvu. Tako kot v večinoma razvijajočih se državah z dominantnim surovinskim sektorjem slednji iz državne strategije izrine razmisleke o ostalih sektorjih, tudi v Veliki Britaniji s prevplivno finančno industrijo strategija državnega razvoja temelji skoraj izključno na finančnem sektorju. Za ohranitev tega pa so po težavah, ki jih finančnim institucijam povzroča obet brexita, potrebne dodatne davčne ugodnosti.

Britanska odvisnost od finančnega sektorja pa ima že posledice tudi drugod po Evropi. V tekmi za kos finančne pogače je Francija hitro potrdila sicer že prej naznanjeno namero po znižanju obdavčitve dobička iz trenutnih 33 na 28 odstotkov. Da razmišljata o davčnih ugodnostih za finančni sektor, sta naznanila tudi Madrid in Milano. Luksemburg je naznanil tako imenovano oglaševalsko kampanjo, ki pa bo sodeč po razkritjih afere Luksleaks bržkone vključevala dodatne selektivne davčne ugodnosti za podjetja, ki bodo svoje aktivnosti preselila v to kneževino. Podobno kampanjo naznanja tudi Irska.

Z britanskim dvorjenjem kapitalu se torej zaostruje davčna bitka med evropskimi državami. V tem pa leži nevarnost davčnih oaz. Te niso problematične zgolj zato, ker bogatim posameznikom in močnim multinacionalkam omogočajo izogibanje plačevanju davkov. Njihova dodatna nevarnost je ta, da preko davčne konkurence silijo ostale države v zniževanje davčnih stopenj. Davčne oaze so torej le rezilo v boju kapitala proti plačevanju davkov, resnično moč zareza pa priskrbijo države z realnimi gospodarstvi, ki se podredijo konceptu davčne konkurence. Ta pojav že dlje časa čutijo afriške, azijske in latinskoameriške države, ki so zavoljo tekmovanja z raznimi Mauruciusi in Kajmanskimi otoki prisiljene v ponujanje davčnih počitnic in drugih davčnih ugodnosti. Z britansko odvisnostjo od finančnega sektorja, ki narekuje politiko nižanja obdavčitve, pa se pojav davčne tekme do dna pospešeno seli tudi v Evropo. S tem pa verjetno tudi nadaljnji rezi v državne izdatke.