V zadnjih tednih so v vseh večjih turških mestih potekali množični protesti zaradi odstavitve carigrajskega župana Ekrema İmamoğluja, ki mu je carigrajsko sodišče zaradi obtožb o korupciji in sodelovanju s Delavsko stranko Kurdistana, krajše PKK, odredilo tudi pripor do sojenja. Protesti, na katerih se je zbralo po več sto tisoč ljudi, so največji po tistih v carigrajskem parku Gezi leta 2013, ki so bili, tako kot letošnji, uperjeni proti Recepu Tayyipu Erdoğanu in stranki Za pravičnost in razvoj, krajše AKP. Protestniki in İmamoğlujeva Republikanska stranka, krajše CHP, Erdoğanu očitajo avtoritarnost in nespoštovanje demokracije, kar so podkrepile tudi izjave Sveta Evrope in Evropske komisije, vedno zaskrbljenih za demokracijo. 

Odstavitev İmamoğluja je že drugi notranjepolitični proces v tem letu, ki je prodrl v globalni medijski mainstream. Konec februarja je po več kot štiridesetih letih boja proti turški državi voditelj PKK-ja Abdulah Öcalan iz zapora ukazal članom stranke, naj odložijo orožje in se samoukinejo. Kot razlog je navedel emancipacijo Kurdov v Turčiji in zagotovitev demokratičnih standardov v državi. Vrhovni člani PKK so kot pogoj za ukinitev navedli kongres, na katerem bo lahko sodeloval tudi Öcalan.

Oba dogodka bi lahko na videz interpretirali nepovezano, če ne bi bil glavni očitek İmamoğluju prav sodelovanje s PKK-jem in če ne bi vedeli, da je dogajalni prostor Turčija. Da je odstavitev İmamoğluja, ki je pridobival na popularnosti, politična poteza, je jasno vsem. Prav tako kot je jasno, da je tako kot povsod, a v Turčiji morda še bolj kot drugje, pojem demokracije floskula.

Hkrati so obtožbe o sodelovanju s PKK-jem najbolj izrabljeno politično orožje, kjer težina in utemeljenost obtožbe ni zares pomembna. S PKK-jem se obkladajo vse nekurdske organizacije in institucije, vključno z Erdoğanom, nevladniki, mediji, vrtci, šolami, faksi, najdlje pa ga izrabljajo kemalisti in stranka CHP. To morda za zadnja leta ne drži, saj so v CHP-ju ugotovili, da brez podpore kurdskih volilcev nimajo možnosti proti Erdoğanu. A kaj ko se njihove intimne pretenzije do Kurdov vsake toliko časa izrazijo v takšni ali drugačni obliki. Med shodi v podporu İmamoğluju svojih protikurdskih sentimentov ni mogel skrivati CHP-jev župan Ankare Munsur Yavaş, ki je praznovanje kurdskega novega leta nevruza pospremil z izjavo: »Medtem ko so vihtele zastave, za katere menim, da so cunje, je policija udeležencem shoda delila bombažne vate.«

Kemalistična ideologija, ki jo zagovarjajo v CHP-ju in na katero se sklicujejo kot na nekakšna od boga dana navodila za Turke, temelji na turškem nacionalizmu, ki ga je najlažje definirati z oznako antikurdski. Kemalizem ima torej dolgo zgodovino zatiranja Kurdov, od masakra v Dersimu v tridesetih letih, ki ga je kar v prvi osebi izvajala Atatürkova rejenka Sabiha Gökçen, pa vse do prepovedi občevanja v kurdskem jeziku v osemdesetih. Trend se ni zares nikoli ustavil, saj CHP ne more obstajati brez antikurdizma.

Podpora kurdske Ljudske stranke za enakost in demokracijo, krajše DEM, Kemalu Kılıçdaroğluju na zadnjih predsedniških volitvah je bila nenaravna, stvar je izgledala prisiljeno, rezultat so razglasili za dober, a v resnici so doživeli katastrofo. Poraz Kılıçdaroğluja je bil dokaz, da koalicija med Kurdi in kemalisti, dvema največjima opozicijskimi skupinama v državi, ni produktivna. Turška realpolitika zato odpira možnost za nova sodelovanja in za nove skupne sovražnike.

Abdullah Öcalan je s svojo izjavo iz zapora na otoku Imrali v bosporski ožini, ki bo kot kaže definirala prihodnost Kurdov v Turčiji, močno premešal politične karte. Ugibanj, zakaj je prišlo do poziva k razorožitvi in samokunitivi, je lahko ogromno: Öcalana, ki je v zaporu že 26 let, turške oblasti drogirajo, ga mučijo, zmešalo se mu je, dementen je, v to so ga prisilile spremembe razmerij moči v Siriji.

Verjetno je resnica nekje vmes, saj stežka verjamemo, da Öcalan s trezno glavo in ostrim umom verjame, da so Kurdi v Turčiji emancipirani, država pa demokratična. Spomnimo, da je bil februarja letos iz istega razloga kot İmamoğlu odstavljen in na tri leta in devet mesecev zapora obsojen tudi župan večinsko kurdskega mesta Van, Abdullah Zeydan iz kurdske stranke DEM. Prav tako je že od leta 2016 v zaporu voditelj predhodnice DEM-a, stranke HDP, Selahattin Demirtaş, najvplivnejši kurdski politik. Skratka, kurdsko gibanje, ki je pod vodstvom PKK aktivno v Turčiji, Iranu, Iraku in Siriji, je naredilo korak nazaj in tava v temi, zato potrebuje nove taktične zaveznike.

Nova zavezništva pa vselej rad sprejema Recep Tayyip Erdoğan, kralj realpolitike tako doma kot v svetu. Glede na vse vojaške napade na skupine, povezane s PKK-jem v Iraku in Siriji, hude represije nad turškimi politiki in mediji doma, oviranje dostave humanitarne pomoči v kurdske predele po potresu leta 2023 in vse ostale protikurdske ukrepe se zdi to nemogoče. Ampak ni. 
Erdoğan je zmagovalec geopolitičnih premikov na Bližnjem vzhodu v zadnjih letih, kar se je potrdilo s padcem vladavine Bašarja Al Asada in vzpostavitvijo nove, Turčiji naklonjene vlade v Siriji. S tem se je začel konec avtonomije s PKK-jem povezanih političnih tvorb na severovzhodu Sirije. Upadel je tudi vpliv Irana, razbil se je tako imenovani šiitski polmesec. Obenem Turčija vsak dan veča svojo vojaško prisotnost tudi v severnem Iraku, kjer imajo več kot štirideset vojaških oporišč.

Ravno zaradi vedno večje vloge v regiji Erdoğan potrebuje podporo doma, dvajset milijonov Kurdov, ki živijo v Turčiji, pa bi lahko njegovo pozicijo potencialno utrdilo. To je pomembno predvsem v luči vedno večje podpore nekaterih vidnih predstavnikov stranke CHP, predvsem İmamoğluja, ki ga je CHP kljub obtožbam imenovala za kandidata na predsedniških volitvah leta 2028. Treba je vedeti, da ima PKK močan vpliv na javno mnenje med Kurdi in da lahko z zavzemanjem takšnih ali drugačnih stališč, pa če še tako radikalnih, nagovori množice ljudi.

Erdoğan je pragmatik, ne moralist, politik, kot se zagre, zato ne bi okleval, preden sklene zavezništvo z najhujšim sovražnikom. Pri tem ne gre pozabiti tudi, da določen delež Kurdov že zdaj podpira Erdoğana. Hkrati pa je tudi PKK znan po tem, da išče taktična zavezništva povsod. Tako so na primer skupine, povezane s PKK, vojaško sodelovale z ZDA in hkrati ohranjale gospodarske izmenjave z Asadom, pogovarjali so se s sovražnima kurdskima voditeljema v Iraku Masrurjem Barzanijem in Džalalom Talabanijem. Skratka, tako kot Erdoğan je tudi PKK navajen spati s sovražnikom.

Takšna je realpolitika, in Turčija sinonim zanjo. Če so se lahko povezali z zgodovinskim sovražnikom CHP-jem, se Kurdi lahko povežejo tudi z Erdoğanom. Po drugi strani pa se šušlja, da si Erdoğan želi spremembe ustave, ki bi mu omogočala nadaljnje vladanje, kar ne bo lahka naloga. Tudi tu bi podpora kakšnega Kurda več prišla prav. Bolj nemogoče stvari so se že dogajale v deželi ob Bosporju.