Državni fašizem

Državni fašizem

Mnenje, kolumna ali komentar
31. 7. 2018 - 16:00

Dober mesec dni je minilo od napovedi italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija o umiku italijanske obalne straže pri reševanju migrantskih čolnov, ki se čez Sredozemlje odpravijo iz libijske obale. Natančneje, ta izjava je bila izrečena 23. junija, italijanske ladje pa so se res umaknile iz reševalnih operacij in to nalogo prepustile Libiji. Že naslednji dan, v nedeljo 24. junija, je sledil neprecendenčen primer odprave sedmih čolnov, na katerih naj bi bilo okoli 1000 ljudi. Italijanska obalna straža je zavrnila reševanje in preko satelitske komunikacije Inmarsat poslala naokoli obvestila o čolnih v nevarnosti in njihove lokacije.

Reševanje je nato prevzela libijska obalna straža in v “showcase” operaciji s čolni, doniranimi iz Italije, domnevno rešila 820 oseb, 10 jih je umrlo, še 120 pa jih je bilo pogrešanih. Minister Salvini je nato libijski obalni straži še namenil tople besede in zapisal, da se jim za rešitev in vrnitev 820-ih migrantov v Libijo zahvaljuje iz dna srca kot minister in oče ter da so s to operacijo preprečili delo tihotapcev in se izognili škodljivim intervencijam nevladnih organizacij.

O kampanji proti nevladnim organizacijam, ki rešujejo migrante v Sredozemlju
 / 13. 7. 2017

Na libijsko operacijo se je odzval tudi eden od ustanoviteljev nevladne organizacije Proactiva Open Arms, ki ima reševalno ladjo pred libijsko obalo. V pismu za italijanski L'espresso je izpostavil sumljive okoliščine same odprave migrantskih čolnov in libijske operacije. Lokacije in alarmi vseh sedmih čolnov so bili po šestih urah plutja in 29 miljah stran od obale relativno blizu drug drugega, kar pomeni, da je izplutje čolnov potekalo sočasno na isti lokaciji in po vsej verjetnosti ob vednosti libijske obalne straže. V istem času je ladja Proactive dobila zavrnitev za pristanek v malteški Valleti in bila prisiljena v dvanajsturno čakanje za hrano in menjavo posadke. Prav tako pa je bilo brez razloga zavrnjeno dovoljenje za polnitev goriva letalu Colibri organizacije prostovoljcev pilotov na letališču v Lampedusi, ki so sodelovali v reševalnih akcijah v Sredozemlju. Drugo letalo Moonbird organizacije Sea-Watch je zgolj nekaj dni kasneje bilo trajno blokirano pri sodelovanju pri reševalnih operacijah na Malti. Dostop do lokacije je bil efektivno preprečen od zunaj, edine uradne izjave pa so bile podane s strani libijske obalne straže, eden od sedmih čolnov s 120-imi ljudmi pa je bil skrivnostno izgubljen.

Omenjena operacija je na novo otvorila staro migracijsko politiko evropskih držav, da je za nasilno ustavitev migracij potrebno poskrbeti na zunanjih mejah Evropske unije. Nobena skrivnost ni, da je Libija pod pokojnim Omarjem Moamerjem el Gadafijem vodila koncentracijska taborišča in zapore za migrante na račun Evropske unije. Leta 2008 je Gadafi s tedanjim italijanskim premierom Silviom Berlusconijem podpisal meddržavni dogovor o italijanskih infrastrukturnih investicijah v Libiji v vrednosti 4,2 milijarde evrov, Libija pa naj bi v zameno vodila migrantske centre, preprečevala migracije preko Sredozemlja in sprejemala afriške migrante, deportirane iz Italije. Ta dogovor je bil nato zamrznjen februarja leta 2011, ko je bil v vstajah ubit Omar Gadafi, vendar pa se obeta njegova obnovitev. Zunanja ministra obeh držav sta namreč 8. julija javnosti sporočila, da bo omenjeni državni dogovor spet aktiviran, v skladu z njegovimi določili pa bo Italija lahko vračala migrante v Libijo. Navkljub temu da v Libiji poteka suženjska trgovina, lastniki skladišč migrantov na pobegle streljajo, člani obalne straže pa se postransko ukvarjajo še s tihotapstvom ljudi in nafte ter izterjavami.

Eden takih  je Abdalrahman al-Milad, poveljnik obalne straže v Zaviji zahodno od Tripolija, ki je bil v skupini šestih, proti katerim so na varnostnem svetu Združenih narodov sprejeli sankcije v obliki zamrznitve premoženja in prepovedi mednarodnega potovanja. Vpleten naj bi bil v tihotapstvo, nasilje nad ujetimi migranti, člani njegove enote pa naj bi s streli potapljali čolne. Še eden izmed šesterice je njegov bratranec Mohamed Kačlaf, sicer vodja varnostne službe na rafineriji, ki je osumljen sodelovanja pri Miladovi trgovini z ljudmi in je bil obtožen tihotapljenja nafte.

Stari vzorec migracijske politike evropske trdnjave se ponavlja. Cena za umik italijanske obalne straže in nasilno preprečevanje reševanja ladij nevladnih organizacij je bila v rekordnem porastu števila smrti pred libijsko obalo, evropske države in institucije pa so začele z novim ciklom kupovanja lokalnih oblasti in zunanjim izvajanjem represije. Evropska komisija je tako v začetku julija potrdila 90 milijonov evrov sredstev za financiranje treh programov na področju regulacije migracij v magrebških državah. 55 milijonov je namenjenih Tuniziji in Maroku za nadzor na morju, 29 milijonov Libiji za financiranje mreže centrov za zapiranje in 6 milijonov za programe pomoči ranljivim skupinam migrantom v Maroku. Celotna vrednost sredstev, do sedaj namenjenih skladu za Afriko, ki je bil ustanovljen leta 2015 in katerega namen je predvsem omejevanje migracij, pa znaša okoli 3,4 milijarde evrov. Ena od novih fokusnih držav je postal Niger, ki zgodovinsko predstavlja pot za prečkanje čez Saharo. Nove investicije in agencije Evropske unije so to pot zaradi povečanega nadzora naredile smrtno nevarno, saj ustaljene poti ob vodnjakih niso več dostopne.

O nezakonitem omejevanju pravice dostopa do azila in prisilnem vračanju migrantov na Hrvaško
 / 19. 7. 2018

Preverimo še na hitro, kako je videti državni fašizem v domačih logih. Pred slabima dvema tednoma sta nevladni organizaciji Pravno-informacijski center in Amnesty International Slovenija izdali vsaka svoje poročilo o nelegalnih vračanjih migrantov s strani slovenske policije na Hrvaško. Gre za že dobro znano prakso številnih obmejnih policij, da migrante, četudi zaprosijo za azil, nasilno vrnejo preko meje. Nelegalna vračanja oziroma tako imenovane pushbacke tako Slovenska policija kot Ministrstvo za notranje zadeve zanikata. Vendar je pričevanj preveč, da bi to lahko šteli za akcije posameznih zagretih policistov. O tem, da se to sistematično dogaja od letošnjega junija predvsem na območju Črnomlja in Metlike ter drugih sosednjih občin, pa priča tudi statistika.

Poročilo iz Velike Kladuše. Nasilje in zavračanje dostopa do azila s strani hrvaške in slovenske policije
 / 27. 6. 2018

V mesecu juniju je bilo po uradnih podatkih po meddržavnem sporazumu zaradi ilegalnega prečkanja meje na Hrvaško vrnjenih 652 oseb, medtem ko jih je bilo v maju zgolj 148, pri tem pa je bilo število novih prosilcev za azil v juniju 267, kar je sto manj kot v maju. Slovenski policisti so tako v letošnjem letu na Hrvaško opravili 1001 vrnitev, medtem ko je bilo takšnih vrnitev v enakem obdobju lani trikrat manj, in sicer 346. Slovenska policija lahko po zakonu vrne nekoga, ki se je izognil mejni kontroli po meddržavnem sporazumu v roku 72-ih ur, če za to obstajajo dokazi. V primeru, da nekdo zaprosi za azil, pa ga mora policija sprejeti v azilni postopek. Vračanja policija in ministrstvo zanikata, vendar je Slovenija nenazadnje mejna država Schengna, nelegalne prakse vračanja pa so njena tiha dolžnost v imenu ohranjanja prostega pretoka blaga in kapitala. Državni sekretar Boštjan Šefic je že zagrozil Hrvaški z ukrepi, v kolikor ne omeji migracij. Ta omejitev migracij pa seveda že zdaj prihaja v obliki policijskih kraj, pendrekov, zlorab in strelov.

Liberalna logika političnega azila, ko je zaradi posebne drže posameznika ogroženo njegovo življenje, je odstranjena od družbeno-ekonomskih pogojev, katerih rezultat so vojne, lakota in revščina, ki so glavni vzrok migracij. Pod to sliko liberalne Evrope političnih svoboščin se izvaja fašistični državni aparat, ki za vsako ceno brani mejo v imenu gospodarske rasti in stabilnosti. Vendar pa ni omejen zgolj na območje na meji, temveč prav tako kot delovanje policije obvladuje tudi birokracijo, ki do skrajnosti onemogoča legalizacijo bivanja in posledično proizvaja ilegalnost. Razen redkih dogodkov v zadnjih letih nismo imeli priložnosti opazovati fašističnih zborovanj ali spontanih primerov nasilja, motiviranega z rasnim sovraštvom. Kar pa ne pomeni, da fašističnih praks ni, zgolj ustaljeno potekajo v puščavi, na drugi strani morja, v domačih gozdovih ali za zidovi na bližnji upravni enoti na oddelku za tujce. Četudi takšen institucionaliziran fašizem ostaja skrit javnosti ali pa ga ta potlači in gre na morje, slej kot prej postane del vsakdana na ulici. Sočasno z nastopom Mattea Salvinija na mesto notranjega ministra je bil v skladišču v mestu San Fernandino v Kalabriji ustreljen in ubit Soumaila Sacko, migrantski delavec iz Malija, pobiralec sadja in sindikalni aktivist.

 

Policijske statistike

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nisem vedel, da županja Črnomlja vodi tudi Policijsko upravo Novo mesto. Vsak dan kaj novega, ludnica.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness