Sionističnim oblastem je v zadnjih nekaj mesecih uspelo ubiti skoraj vse vidnejše predstavnike palestinskega gibanja Hamas in libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah. Najodmevnejša primera sta umor voditelja Hamasa Ismaila Hanije, ki so ga sionisti ubili julija v Teheranu, in umor voditelja Hezbolaha Sejeda Hasana Nasralaha, ki so ga sionisti v mučeništvo poslali pred slabim mesecem dni. Prejšnji teden je pod sionističnim dronom svojo smrt dočakal tudi voditelj Hamasa v Gazi Jahja Sinvar. Poleg tega je bilo zgolj od avgusta naprej ubitih več kot 20 visokih predstavnikov Hezbolaha, med drugim tudi Hašem Safiedin, ki je po Nasralahovi smrti zgolj nekaj dni opravljal funkcijo generalnega sekretarja Hezbolaha. 

Primer Nasralaha je zanimiv predvsem iz časovenga vidika, saj so ga sionisti uspeli locirati in ubiti zgolj nekaj dni po dodatni zaostritvi odnosa s Hezbolahom. Pri tem je treba upoštevati, da se Nasralah več kot 15 let praktično ni pojavljal v javnosti, na kongresih Hezbolaha in ostalih procesijah pa se je pojavljal zgolj virtualno. Vse to je počel zato, da ga sionistična tajna služba ne bi uspela locirati. Po tem dolgem obdobju, ko sionisti nikakor niso dešifrirali Nasralahovih koordinat, pa jim je to uspelo zgolj nekaj dni po zaostritvi odnosa s Hezbolahom. 

Naključje je preveliko, da bi mu kar slepo verjeli. Avtor komentarja si je stvar sposoben razglati na dva načina. Sionisti so se z Nasralahom in njegovim življenjem igrali kot mačke z mišjo in z atentatom čakali, da bo splošni piar čim bolj na njihovi strani. Druga razlaga pa je, da si je Nasralah želel umreti mučeniške smrti in se je ravno ob eskalaciji razmer pojavil v južnem Bejrutu, kamor so tiste dni padale sionistične bombe in rakete. Ni se odzval niti na povabilo Irana, da naj se vendarle umakne na varno v Islamsko republiko, kar morda sodeč po primeru Hanije ne bi bila primerna rešitev. 

Uboj Sinvarja prejšnji teden, torej več kot leto dni po začetku genocida in po več kot 42 tisoč ubitih Palestincih v Gazi, nam ponuja precej podobno razlago, a precej drugačne razsežnosti. Več kot osemdeset odstotkov zgradb v Gazi je sionistom v zadnjem letu uspelo porušiti, sionistična vojska je prav tako večkrat prečesala dobršen del Gaze. Vodje Hamasa pa jim v vsem tem času ni uspelo locirati. Prej jim je uspelo ubiti Hanijo v več kot tisoč kilometrov oddaljenem Teheranu, kot Sinvarja v Gazi, nad katero vsak dan leti na stotine dronov in vojaških letal. Po povedanem nas ne zanese preveč v špekulativno polje, če trdimo, da je sionistom Sinvar več pomenil živ kot mrtev. Odgovor zakaj je temu tako se piše sam: Sinvar je kot vodja Hamasa služil kot dodaten izgovor za neusmiljeno pobijanje v Gazi, oziroma kot eno od orodij za končni cilj sionistov, torej priključitve ozemlja Gaze k sionistični politični tvorbi. 

Po povedanem se nam izrisuje več različnih zaključkov. Kljub vsem izgubam Hezbolah uspešno reketira sionistična mesta, na primer prav na dan pisanja komentarja Tel Aviv in Hajfo. Prav tako pa se Hezbolahova gverila uspešno zoperstavlja kopenski ofenzivi sionistov na jugu Libanona. To nakazuje naNasralahova dejstvo, da je Hezbolah organiziran od spodaj navzgor, oziroma bolje rečeno, da so ves čas pripravljeni, da pride do smrti najvišjih političnih in vojaških voditeljev gibanja. Nasralahova smrt je morda demoralizirala podpornike Hezbolaha, ni pa zares oslabila njegovih organizacijskih struktur. 

Kar pa je od tega morda pomembneje: dogajanje na Levantu in širšem Bližnjem vzhodu v zadnjih mesecih osvetljuje tudi vzgibe za napad Hamasa na sionistično tvorbo, tistega v slovenskih in nasploh zahodnih medijih tako prežvečenega 7. oktobra 2023. V dneh, tednih in mesecih, ki so sledili temu »prelomnemu« datumu, so se pojavljale različne interpratcije Hamasovih ciljev. Če povzamemo: govorilo se je o teroristični akciji Hamasa, za katerim stoji Iran, prav tako se je seveda omenjalo Hamasov anti-semitizem in poskus ukinitve sionistične države. Slovenski in ostali svetovni politiki v službi Nata in interesov zahodnega kapitala so napad obsojali in izražali solidarnost s sionistično tvorbo. V resnici pa si lahko danes, po več kot 42 tisoč mrtvih in 10 tisoč pogrešanih v Gazi, okrog 3 tisoč mrtvih v Libanonu in ubojih skoraj vseh višjih predstavnikov tako Hamasa kot Hezbolaha, predstavljamo, da je šlo v resnici 7. oktobra za zadnji poskus osvoboditve Palestincev v Gazi. Za labodji spev te epizode oboroženega upora Palestincev proti sionističnim zatiralcem.

Težko je verjeti, da so v visokih krogih Hamasa verjeli, da lahko v odprtem konfliktu s sionisti karkoli dosežejo. Prav tako je težko verjeti, da so zares mislili, da bodo z ugrabitvami prebivalcev sionistične tvorbe na dolgi rok uspeli vzpostaviti enakovreden pogajalski dialog s sionističnimi oblastmi. Treba je vedeti, da so Palestinci v zadnjih nekaj letih doživeli več izdaj arabskih »bratskih držav« kot kadarkoli prej. Leta 2020 in 2021 je bil sprejet Abrahamski dogovor, po katerem so odnose s sionisti normalizirale štiri arabske države: Maroko, Združeni arabski emirati, Sudan in Bahrajn. Prav tako je še lani vse kazalo na to, da bo slej kot prej prišlo do normalizacije odnosov s Saudovo Arabijo, kar je v resnici prekinil Hamas s svojim napadom. Egipt in v muslimanskem svetu pomembna Turčija sta sionistično tvorbo priznala že davno tega. 

Hamas se je tako znašel stisnjen v kot, 75 let po okupaciji in 17 let po vzpostaviti Gaze kot neke vrste koncentracijskega taborišča. 7. oktober 2023 lahko torej razumemo kot zadnji protinapad gibanja in naroda, ki nikoli ne izgubita vere v svobodo, pa čeprav jima nasproti stoji v vseh pogledih močnejši nasprotnik. Jahjo Sinvarja, ki se je leta 1962 rodil v begunskem taborišču v Gazi, in ki je več kot 23 let preživel v sionističnih zaporih, pa moramo razumeti kot človeka, ki je bil pripravljen žrtvovati vse za svoje ljudstvo. Pravega revolucionarja, ki transcendira definicijo revolucije, kot so si jo zamislili evropski levičarji.