Ponovno je prišel tisti čas v letu, čas, ko imamo veselje izvedeti, kdo je prejel letošnjo Nobelovo nagrado za mir. To je tista izmed Nobelovih, ki naj bi bila najbolj prestižna in katera ujame največ pozornosti svetovne javnosti. Letošnja prejemnika sta kar dva, in sicer Malala Jusafzaj ter indijski aktivist Kailash Satyarthi, pri čemer se bomo danes osredotočili na prvo-omenjeno, Malalo, pakistansko 17-letnico, ki je postala najmlajša dobitnica nagrade. Konkurenco drugih kandidatov naj bi premagala s svojim neumornim bojem za pravico do izobrazbe vseh otrok, s poudarkom na deklicah, katerim je ta pravica bolj pogosto odvzeta. Ravno zaradi svojih aktivnosti na tem področju in slabega slovesa, ki si ga je s tem pridobila pri lokalno delujočih talibanih, je bila pri svojih 14-ih letih ustreljena, ter poslana v Veliko Britanijo na zdravljenje in v svet slave. V treh letih je tako preživela potovanje od prej neznane pakistanske najstnice do Nobelove nagrajenke.

Podatki, s katerimi smo soočeni v njenem primeru, informacije, ki so nam posredovane s strani medijev, jo večinoma opisujejo kot mlado borko za človekove pravice. In to ne le človekove pravice na sploh, ampak predvsem pravico do izobrazbe, torej tisto sveto pravico, katero z veseljem promovirajo mednarodne organizacije, tisto univerzalno in neproblematično. Prav taka je slika, ki je bila o Malali ustvarjena - univerzalna, neogrožujoča, enodimenzionalna. Slika, ki jo lahko vsakdo vzame za svojo in pri tem uživa v lastni odprtosti in podpori. Da pri tem Malala redno opozarja tudi na dejstvo, da je temeljnega pomena direktno nasloviti revščino ogromnega dela svetovnega prebivalstva, se prikladno pozabi. Podoba je bila ustvarjena s selektivnim podajanjem informacij, pri čemer se večinoma ignorira predvsem njena politična prepričanja, ter s tem spregleda Malalo, človeka več razsežnosti in pogledov.

Malala seveda v tem procesu oblikovanja všečne podobe, ki poteka zadnja tri leta, ni bila predmet iz plastelina, ki ga lahko kar oblikujemo po svoji volji. Je posameznica, ki izraža svoja mnenja in naslavlja probleme, ki jih zaznava v svetu okrog sebe, v njenem primeru tako v smislu podobe, ki je bila o njej ustvarjena, kot tudi politik zahodnih držav. Ravno te so tiste, ki so jo rade vzele za svojo in tako prevzele vlogo rešitelja pred barbari na njenih domačih tleh, istočasno pa ignorirale njene izjave o tem, da so prav politike, katerih se predvsem poslužujejo ZDA, tiste, ki v veliki meri podžigajo sovraštvo in ta necivilizirana in neobrzdana bitja ustvarjajo. Celo na samem obisku pri predsedniku ZDA je izjavila, da so napadi z brezpilotnimi letali, katerih se poslužuje ZDA v Pakistanu, eden tistih faktorjev, ki spodbujajo terorizem. Prav tako se spregleda njeno prepričanje, da je, kot je povedala v svojem pismu lanskemu kongresu pakistanskih marksistov, socializem edina rešitev, ki nas lahko reši okov intolerance in izkoriščanja. Ponovno se tako pokaže manipulacija z njeno podobo, iz katere je izvzeto vse, kar je videno kot problematično. Tovrstna selektivna poročanja so tista, zaradi katerih je Malala tudi javno povedala, da ni lutka zahoda ter da je močno povezana s Pakistanom, kjer želi biti tudi politično aktivna v prihodnosti.

Razlogov, zaradi katerih je Malala postala ikona, zgodba o uspehu v zahodnih očeh, je več. Gre za zgodbo, ki predvsem ustreza diskurzu boja proti terorizmu. Zgodbo, ki na nek način utemeljuje intervencije na širšem Bližnjem vzhodu, saj utrjuje podobo barbarskih ljudstev, katerih žrtve je treba rešiti. Ob tem se vsakič znova izbriše predhodno ameriško vlogo v regiji, predvsem intervencije, ki so znatno pripomogle k destabilizaciji držav in spodbudile radikaliziran odpor proti vsemu, vezanemu na zahodu. Absolutna dvoličnost je jasna tudi iz primerov, ko je ameriška politična srenja soočena s primeri ljudi, katerih življenj niso razdrli talibani, ampak kar neposredno ameriško orožje. Pred ameriškim kongresom se je lani prikazala Nabila Rehman, deklica, katere babica je bila ubita v napadu ameriškega brezpilotnega letala, medtem ko je z vnuki preživljala čas na polju na severozahodu Pakistana. Na pričanju v Kongresu, katerega so se udeležili Nabila, njen oče ter brat, je bilo prisotnih le 5 od 430 predstavnikov ljudstva, dejanje, ki je ubilo članico njihove družine in zadalo poškodbe sedmim otrokom v vasi, pa nikoli ni bilo vredno razlage ali opravičila. Nabila je tako le ena izmed tisočev deklic, katerih življenja uničujejo vojaške akcije ZDA in jim je večinoma preprečeno podajanje lastne zgodbe, medtem ko je Malala postala svetovni simbol dobrega, simbol poguma in svobode.

Zaključimo s točko, na kateri smo začeli. Malala Jusafzaj je prejela Nobelovo nagrado za mir. Kljub res bizarnim dobitnikom nagrade v zadnjih letih, pri čemer lahko na hitro izpostavimo Baracka Obamo in Evropsko unijo, ter očitno visoko stopnjo manipulacije z Malalino podobo, gre za prejetje Nobelove nagrade, med katere prejemniki v vseh kategorijah je do sedaj le 5 % žensk in kjer močno prevladujejo zahodni državljani. Njena zmaga je lahko več kot le del zahodne propagande v tako imenovani vojni proti terorizmu. Naj ji še ojača glas in da moč za nadaljnji boj proti kršitvam pravic s strani različnih akterjev ter prikaz dvoličnosti podpore zahoda.