Kongres svobodnega liberalizma
V Sloveniji se počasi začenja obdobje pred državnozborskimi volitvami. Vlada se osredotoča na izpolnjevanje obljub, ki bi ji zagotovile naklonjenost volilk in volilcev, ustanavljajo se nove stranke, obstoječe stranke pa hitijo s pripravo kongresov, na katerih bodo izvolile vodstvo in začele s predvolilnimi načrti.
Ključen del predvolilnega cirkusa je kongres vodilne parlamentarne stranke Gibanje Svoboda. Na slednjem je dokazala, da ni zgolj še en primer liberalne stranke, osredotočene okoli velikega odrešenika slovenskega liberalizma. To je storila s tem, da je članstvo za predsednika stranke izvolilo premierja Roberta Goloba, velikega odrešenika slovenskega liberalizma na zadnjih volitvah in ustanovitelja stranke. To seveda ni bilo pod vprašajem, premier je bil namreč edini kandidat, hkrati pa so mu člani stranke že pred kongresom napovedali podporo.
Kongresi strank pogosto označujejo točke, na katerih lahko politično vodstvo stranke začrta smer naprej, jasno zastavi položaj stranke na ideološkem spektru in javnosti razglasi, kaj lahko od njega pričakuje. Govoričenje in obljubljanje, ki se na kongresih dogaja, seveda ni ista stvar, kot je na primer dejanski strankarski manifest ali celo načrt za bodočo vlado. Služi lahko kot koristno merilo za to, kam se namerava stranka usmeriti v naslednjem političnem ciklu in ga je zato vredno vsaj okvirno analizrati. V svojem nagovoru je novo poročeni predsednik stranke Golob poudaril to, da je vse, kar je Svoboda storila v prvem mandatu, zgolj začetek in, da bodo v drugem mandatu šele zares začeli s temeljitimi spremembami. Obljube o tem, kako bodo bojda dokončali zdravstveno reformo in dokončno ločili zasebno in javno zdravstvo, so spremljala mlačna priznanja, da so nekatere stvari storili narobe. Nič od tega seveda ni neobičajno – gre za strankarski kongres, zato je bila samohvala pričakovana, še posebej s strani predsednika.
Med vsem tem je izjavil slednjo krilatico: »Mi nismo tukaj zato, da bodo ljudje zadovoljni z nami, mi smo tu zato, da so ljudje zadovoljni s svojim življenjem.« Ta izjava lepo ponazarja retoriko slovenskega liberalizma, ki se zavedno obrača proč od razumevanja dejanskega političnega delovanja in gleda proti trendom v statistiki kot na indikatorje političnega uspeha.
Gre za široko razširjen liberalen pogled na to, kako meriti uspeh političnega gibanja. Primere lahko opazimo v izjavah podpornikov ameriških demokratov, nemških socialdemokratov in pa celo bolj desno usmerjenih liberalov centra, kot je na primer francoska stranka Renesansa. Logika, ki je temelj tega pogleda, je osnovana na tipično tehnokratskem, birokratiziranem pogledu na stvari, kjer so tudi majhna nihanja v statistiki videna kot temeljite družbene spremembe – po logiki ekstrapolacije trenutnih trendov. Ljudje se lahko pritožujejo nad visokimi cenami hrane in počasnostjo zdravstva, toda ker je rast BDP-ja stabilna, bo v zgolj nekaj pičlih letih vsakdo vložil v delnice, zaradi katerih bo imel do upokojitve končno dovolj denarja za nakup stanovanja. V tovrstni politiki ključne vloge ne igrajo želje, zahteve in frustracije ljudstva. Temeljno vlogo igrajo majhne prilagoditve v birokratskih sistemih, zaradi katerih bo, po logiki ekstrapolacije trendov, ostala statistika pozitivna, kar je tisto, kar zares kaže na učinkovitost vlade.
Poleg tega zaradi osredotočenosti na statistiko liberalci postanejo nezmožni grajenja in rabe dejanske politične moči. Kot je rekel Golob, tukaj vlada ni za to, da bi jo ljudje imeli radi, tukaj je za to, da bo njihovo življenje boljše. Izboljševanje življenja ljudi je cilj, ki je vreden hvale, toda znotraj logike demokratičnega sistema volitev ne moremo zaobiti dejstva, da vsaj načeloma ljudstvo izbere svoje voditelje. Kako to doseči brez tega, da bi te voditelje ljudje imeli radi, ni znano. Ljudem, ki trenutno doživljajo stisko, pa obljube, ki se bodo uresničile v roku nekaj let, ne pomenijo dosti. Nezaposlenost je rekordno nizka, najemnine v Ljubljani pa rekordno visoke, kot so tudi čakalne vrste pri zdravniku.
Seveda pa pri tem ni treba ostati zgolj na trendih v liberalizmu. Da je Svoboda stranka, ki ima zaničevalen pristop do grajenja dejanske baze med delavci, lahko vidimo tudi na nedavnem primeru predloga uvedbe obveznih božičnic. Božičnice kot nekaj, kar mora delodajalec obvezno nuditi z jasno določeno minimalno vrednostjo, je poteza, ki spominja na nekaj vsaj približno populističnega. Toda, preden bi lahko ljudje postali preveč navdušeni nad dodatno polovico plače na leto, je po odzivu Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije na predlog ministra za finance Klemna Boštjančiča na strankarskem kongresu brž pomiril kapital, da seveda gre zgolj za predlog, ki ga seveda vlada rade volje ovrže, če bo do tega privedlo na pogajanjih. Namesto, da bi trdno stali za svojim predlogom, kot stojijo za svojo polovičarsko in prevarantsko pokojninsko reformo, se seveda, ko gre za predlog, ki bi pomagal delavcem in morda koga navdušil nad idejo, da bi zanje glasoval na naslednjih volitvah, obrnejo proti kapitalu in glasno rečejo pomoč ljudstvu je pogojna.
Pristop trenutnega modela liberalizma, ki ga pooseblja stranka Svoboda, je tako – če nanj pogledamo tudi s stališča elektoralne politike – protisloven in spodkopava samega sebe. Poskusi grajenja dejanske baze javne podpore so mrzek populizem, bodisi iz desne, bodisi iz leve strani. Ključno je to, da morajo vsi potrpeti, da bodo lahko razsvetljeni kralji filozofi, ko bodo utegnili, lahko končno izpeljali reforme. V tem se predstavlja tako imenovane reforme, ki v resnici ne vplivajo na dejanske stiske ljudi, kot nekaj, za kar bo pač treba potrpeti, preden se bo dalo videti rezultate. Če z voditelji niste zadovoljni, pa je seveda težava v vas – mar ne veste, da obstaja študija, ki kaže, da ste med srečnejšimi posamezniki na tem svetu? Mar ne veste, da v Afriki stradajo? Zato pojejte že to mlačno grenko župo, vi nehvaležna otročad. Če ne boste, bo prišel hudi stric Janša in potem boste šele videli, kako boste trpeli.
Dodaj komentar
Komentiraj