V odzivu na množična streljanja prejšnjega tedna je srbsko notranje ministrstvo napovedalo strožji nadzor nad lastništvom strelnega orožja. Napovedujejo, da bodo za dve leti ustavili izdajanje orožnih listov za kratkocevno orožje in v naslednjih mesecih izvedli pregled vseh že izdanih dovoljenj. Pripravljajo tudi predlog zakona, po katerem bi bile osebe, ki omogočijo posedovanje orožja mladoletnim ali nepooblaščenim osebam, kazensko odgovorne. Starostno mejo za kazensko odgovornost nameravajo znižati s 14 na 12 let. Od ukrepov, ki so že začeli veljati, izstopa predvsem prisotnost policije v šolah. Po vsaki šoli namreč že patruljira par policistov. Drug ukrep, ki že velja, pa je mesečni rok, ki ga je srbska vlada postavila lastnikom nezakonitega orožja, da ga predajo policiji. To lahko storijo brez posledic in brez dokazila o njegovem poreklu.

Pred šestimi leti so v podobni akciji, kot jo izvajajo zdaj, srbski policisti zbrali več kot osemnajst tisoč kosov nezakonitega orožja, a se po lastnih besedah še vedno spopadajo z ogromno količino nezakonitega orožja v rokah civilistov. Dejstvo je, da je po jugoslovanskih vojnah v devetdesetih v vseh republikah, posebej v Bosni, ostalo ogromno nepopisanega orožja. Prek raznih preprodajalcev ga je veliko šlo v Srbijo. Na Univerzi v Sydneyju so ocenili, da je bilo leta 2017 v Srbiji več kot milijon kosov registriranega strelnega orožja, ilegalnih kosov pa še malo manj kot milijon. Torej je v Srbiji tudi po previdnih ocenah več kot dvajset let po kosovski vojni še vedno milijon pušk, pištol in drugega orožja, ki ga nihče ni registriral. Del tega je seveda orožje, ki ga preprodajajo na črnem trgu, ostalo orožje pa verjetno leži po skladiščih, podstrešjih in predalih po celi državi, ne da bi lastniki z njim karkoli želeli storiti.

Akcije, ki jih srbska vlada izvaja za zbiranje nezakonitega orožja, povezuje to, da predaja orožja poteka brez posledic. V obdobjih, ko akcij ni, predaje orožja obravnavajo kot nezakonito posedovanje orožja. Po eni strani je to povsem razumljivo – če za predajo orožja ne bi bilo nikakršnih posledic, bi se srbsko podzemlje oziroma kriminalne organizacije lahko znebile orožja, ki ga ne potrebujejo več. Po drugi strani pa to lahko koga, ki bi se odpovedal svojemu orožju, vendarle odvrne od predaje. V zadnji akciji leta 2017 so zbrali skoraj dvajset tisoč kosov, po atentatu na srbskega predsednika vlade Zorana Đinđića leta 2003 pa kar 50 tisoč. Tedaj so oblasti v operaciji Sablja polovile več članov kriminalnih organizacij, ki so bile vpletene v atentat, vlada pa je razpustila Rdeče baretke, specialno policijsko enoto, ki je bila povezava med kriminalci in varnostnimi aparati. Ne glede na uradne krivce za Đinđićevo smrt in vse državne akcije po njej je jasno, da je Đinđić moral umreti zaradi njegove odločenosti, da poseže v povezave med oblastjo in kriminalci. 

Akcije zbiranja nezakonitega orožja in drugi ukrepi, ki jih zdaj obljubljajo v Srbiji, tako odpirajo vprašanje iskrenosti namenov oblasti. Glede na to, koliko je v Srbiji takšnega orožja, je povsem verjetno, da je predano orožje neke vrste »odkupnina« organiziranega kriminala. Policija da na mizo puške, vlada pa pobere zasluge za razorožitev države in življenje gre naprej. Prej omenjena študija Univerze v Sydneyju kaže, da je število registriranih kosov orožja po prejšnjem množičnem streljanju v Srbiji leta 2016 v enem letu naraslo za skoraj dvakrat. Predvsem pa je v tem letu naraslo število nezakonitih kosov, saj se je po ocenah univerze dvignilo s 65 tisoč na več kot milijon. Kljub temu da je orožje v Srbiji še iz časa vojn, zabeležen porast ni preprosto posledica vojn, ampak moramo vzroke zanj iskati v delovanju organiziranih tolp.

Najbolj odmevno so nazadnje povezave tolp in oblasti ter varnostnega aparata postale vidne ob pregonu Principov, navijaške skupine nogometnega kluba Partizan. Preiskovalni medij KRIK je razkril povezave med predsednikom države Aleksandrom Vučićem in njegovimi bližnjimi sodelavci ter Principi. Kakor je na sojenju pričal vodja Principov Belivuk, je Vučić od njega večkrat želel razne usluge. Prav tako je KRIK razkril povezave Principov z zaposlenimi na notranjem ministrstvu in žandarmeriji. Toda državno tožilstvo je pregon Principov omejilo na obdobje, za katero dokazov o vseh teh povezavah ni.

Z razumevanjem pomembnosti organiziranega kriminala za srbske oblasti postane jasno, zakaj kljub temu, da na zbiralnih akcijah policija vedno znova na dan privleče več tisoč kosov orožja, količina neregistriranega orožja v državi ne upade. V vladi so napovedali, da bodo zamrznili izdajo orožnih listov, a po prejšnjem takem incidentu število lastnikov orožja ni posebej naraslo, le količina orožja. Zbirali bodo nezakonito orožje, leta 2017 pa je kljub »uspehu« akcije količina nezakonitega orožja le še skokovito narasla. Vučić napoveduje »razorožitev« Srbije, a izkušnje kažejo, da taki poskusi, če so sploh iskreni, niso uspešni.

Kaj se bo torej spremenilo po zadnjih streljanjih? Kaže, da ne veliko. Oblastniški ukrepi so bolj piarovski manever kot pa izkaz dejanske skrbi za varnost otrok, ki jo zadnje dni rad poudarja Vučić. Hkrati ukrepi odgovornost za lastništvo neregistriranega orožja prelagajo na posameznika, kot dokazuje predlog znižanja starosti za kazensko odgovornost. Nenazadnje so imeli še konec lanskega leta srbski poslanci na mizi spremembo policijskega zakona, ki bi v istem diskurzu individualiziranja krivde policiji omogočil uporabo tehnologije za prepoznavo obrazov. Vlada je sicer tedaj zakon iz postopka umaknila. Z ukrepi vlada zaostruje varnostni diskurz in odvrača pozornost od glavnega vira problema. To pa je seveda prepletenost države, predvsem njenih varnostnih organov, in organiziranega kriminala. Če ne gre za fotografiranje ob zasegu droge ali orožja, o tem Vučić raje molči.

Vir slike: Facebook