Državna volilna komisija je danes sprejela sklep o določitvi datuma ponovnega glasovanja na referendumu o Zakonu o drugem tiru. Ta bo potekal 13. maja, nekaj tednov pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami.

Desnica dvojnemu odhodu na volišča pričakovano nasprotuje. Z istočasnim glasovanjem si želi povišati udeležbo na referendumu in s tem možnost, da doseže kvorum ter morebiti uspe zavrniti zakon. Pobudnik referenduma Vili Kovačič grozi z novo ustavno pritožbo zaradi datuma ponovljenega glasovanja, omenja tudi možnost bojkota. Kar pa je le zadnji politikantski manever v sklopu izvedbe tega referenduma. Ne glede na to, ali se strinjamo z vsebino predlaganega zakona o drugem tiru in sploh s potrebo po zakonu, je nesporno, da je referendum predvsem adut v SDS-ovem predvolilnem arzenalu.

Nič manj politikantsko pa se glede referenduma o drugem tiru ne obnaša levi del političnega spektra. Namesto da bi prepoznal, da je Državljan K. kljub svojim političnim zavezništvom uspel opozoriti na ustavno spornost referendumske zakonodaje, je levi komentariat porinil glavo v pesek. Najlažje je bilo pač zlivati gnojnico po odločitvi Vrhovnega sodišča, ki je odredilo ponovno glasovanje, ne da bi to odločitev kdo prebral in skušal razumeti.

Vrhovno sodišče je pač odločalo na podlagi predhodne sodbe Ustavnega sodišča. Glede na to, da je vlada res protiustavno financirala enostransko referendumsko kampanjo, bi Vrhovno sodišče lahko rezultat ohranilo le v primeru, da je možnost, da bi bil izid glasovanja brez vladnega financiranja drugačen, citiramo, “glede na vse okoliščine tako neznatna, da ni več razumno upoštevana.” Da 100 tisoč evrov, vloženih v kampanjo, ni moglo razumno vplivati na izid, Vrhovno sodišče pač ni moglo ugotoviti, zato je sodba povsem pričakovana. Kljub temu je večji del levoliberalne srenje tiho pritrdil Cerarjevim obtožbam o krivosodju in nepoštenosti postopka odločanja. Ne glede na to, da je premier samooklicani “vrhunski pravni strokovnjak”, je v tem trenutku predvsem politik in njegovi očitki o krivosodju, čeprav podani bolj sofisticirano, kvalitativno niso nič kaj drugačni od tistih, ki prihajajo iz vrst opozicije.

Še bolj je bila kognitivna disonanca levoliberalnega uma opazna pri komentarjih odločitve Ustavnega sodišča, kamor se je Državljan K. pritožil zaradi neustavnosti vladne porabe sredstev v volilni kampanji. Ustavno sodišče je odločilo, da vlada ne more biti organizator referendumske kampanje na enak način, kot to velja za druge pravne osebe, in da mora tekom kampanje obveščati celovito in transparentno. Še vedno pa lahko izrazi tudi svoje stališče. In še vedno lahko vladne stranke vodijo enostransko kampanjo, morajo pa zato nameniti lastna sredstva.

Med nasprotniki referenduma in njegovih organizatorjev s politične desnice je takoj zavladala interpretacija odločitve: odločitev Ustavnega sodišča je škandalozna, saj vlado obvezuje, da zastopa argumente proti svojemu lastnemu zakonu. Za ponazoritev citirajmo tvit, ki je, neuspešno, s pretiravanjem skušal dokazati absurdnost odločitve: “Če se prijavim kot organizator in začnem trditi, da bi moral biti drugi tir roza in imeti na vsaka dva kilometra enega puhastega samoroga, bi morala vlada to plačat?"

Odgovor je seveda ne. Ustavno sodišče vlade ni zavezalo, da mora reproducirati vsak argument nasprotnikov zakona. Odločilo je le, da si vlada ne sme nameniti proračunskih sredstev za vodenje enostranske referendumske kampanje. Podobno kot si vlada v volilni kampanji ne sme nakazati sredstev za pomoč kampanjam vladnih strank in podobno kot je vlada v volilni kampanji formalno neopredeljena, pa to ne pomeni, da je dolžna reproducirati opozicijske očitke o udbomafijskih povezavah. Primerjava z volilno kampanjo je hvaležna. Vsem se zdi popolnoma logično, da si vladne stranke v času kampanje ne smejo nakazati dodatnih 100 tisoč evrov proračunskih sredstev za svoje kampanje, saj bi to opozicijo postavljalo v podrejen položaj. Ni razloga, da enako ne bi veljalo za referendumsko kampanjo. Verjetno bi se to tudi levemu komentariatu zdelo logično, če bi Ustavno sodišče razsojalo v primeru referenduma o družinskem zakoniku in bi bila takrat na oblasti SDS.

Spontanost kritik Vrhovnega in Ustavnega sodišča v primeru zadnjega referenduma je lepo razgalila politikantske nagone pretežno leve intelektualne elite. Odločitev Ustavnega sodišča je presojala skozi polarizirana očala, ki prepuščajo le binarno kodirano informacijo pro ali anti-Janša, in se postrojila za premierjevimi obtožbami o krivosodju. V tem niti ni tako drugačna od svojih nasprotnikov z desnega pola, je pa bolj sofisticirana, preveč fina in premalo disciplinirana, da bi protestirala pred sodno palačo.