»Olimpijske igre v Parizu so bile praznovanje športnikov in športa v najboljšem pomenu besede. To so bile prve olimpijske igre, ki smo jih izvedli v skladu z reformami naše olimpijske agende: mlajše, bolj urbane, bolj vključujoče, bolj trajnostne. Prve olimpijske igre s popolno enakostjo spolov.« S temi besedami je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach pospremil nedeljsko zaključno slovesnost največjega športnega dogodka v letošnjem letu. Olimpijske igre v Parizu so se zaključile z mnogimi istokopitnimi hvalospevi francoskim organizatorjem, ki naj bi do snovanja tega globalnega dogodka pristopili na nekonvencionalen način in sveže. Marketinški guruji, samookolicani poznavalci in drugi kavčkomentatorji z referencami so v teh hvalospevih, ki so jih napisali po nareku največjih medijskih hiš, med katerimi so bile seveda tudi slovenske, opevali predvsem neomajen spektakel združevanja pariških znamenitosti in vrhunskega športa.

S podobnimi ocenami in prikladnimi pohvalami organizatorjem se nenazadnje končajo vsake olimpijske igre, ki so nedvomno največji športni dogodek na svetu, a s produkcijskega vidika so bolj kot karkoli drugega globalni prestiž, s katerim se želijo metropole in države prvega sveta dokopati do priliva kapitala in nič kaj skrivnega ali skritega kapitalističnega kupčkanja pred, med in po igrah. Če se ne prepustimo, da nas sentimentalna navezanost zavede, lahko tako kaj hitro ugotovimo, da so olimpijske igre v današnjem kontekstu konvencija kapitala in kulturne hegemonije pod vedno tanjšo plastjo fetišizacije antičnega prežitka. 

Toda prav to, da so olimpijske igre prežitek oziroma običaj, ki zaradi kolektivnega spomina sproži čustvene odzive množic, povprečen človek pa si z njim vsaka štiri leta v prvi vrsti krajša čas, olimpijske igre izmika popolni dominaciji kapitala. Olimpijske igre se zato ne dogajajo v ekonomsko determinističnem vakuumu, temveč tudi pod vplivom družbene klime, ki jo naposled tudi sooblikujejo.

Zgodijo se vsaki dve oziroma štiri leta, v nekoliko drugačnem političnem kontekstu, a na las podobni globalni ekonomski bazi, ki jo s sponzorstvi narekujejo svetovne korporacije. Kljub temu, da gre v največji možni meri za biznis, ki se v Tokiu, Pekingu ali Parizu pač naseli tudi v pogruntavščini tipa Slovenska hiša, vsaka štiri leta z očmi na pecljih gledamo tudi nekakšno utelešenje glokalnega kulturnega boja. V Sočiju leta 2014 smo lahko nekaj takšnega videli skozi aretacijo antiputinovske feministične skupine Pussy Riot. Dve leti kasneje v Riu de Janeiru so oblasti uničevale favele, da bi izboljšale javno podobo mesta. 

Kolesje glokalnega kulturnega boja, ki je najbolj zaznamoval tokratne olimpijske igre, je v uvodoma citiranem odstavku navedel predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach. Ponovimo: igre so bile »mlajše, bolj urbane, bolj vključujoče, bolj trajnostne. Prve olimpijske igre s popolno enakostjo spolov«. Da bi razumeli, zakaj prihaja do takšnih interpretacij, se moramo najprej posvetiti zgodovinskemu trenutku, v katerem se je pred igrami znašla Francija in nenazadnje tudi mesto Pariz.

Vrnimo se v letošnjo pomlad, ko je renesančno zavezništvo francoskega predsednika Emmanuela Macrona močno izgubilo na evropskih volitvah, zaradi česar je Macron razpustil francoski parlament. Šlo je le še za eno epizodo obračanja Francije v desnico nacionalistične mamice Marine Le Pen, kar se sicer dogaja že vsaj dobro desetletje, odkar so življenjski pogoji francoskega delavskega razreda postali nevzdržni. Macron je razpisal predčasne parlamentarne volitve, na katerih je julija zaradi taktičnega sodelovanja Macrona in združene levice slavila slednja, Nacionalni zbor Marine Le Pen pa niti ni doživel tako hudega poraza, temveč »samo ni zmagal«. 

Nobeno presenečenje ni, da je vrhovni simptom evropskega liberalizma Emmanuel Macron z ambicijami po vrednotnem znamčenju države ob pomoči pariške županje Anne Hidalgo, olimpijske igre izkoristil za utrjevanje politične podobe navznoter in navzven. Olimpijske igre so zaradi hkratne globalnosti in lokalnosti tako prikladen nacionalistični instrument, še zlasti v trenutku, ko Franciji po interpretaciji liberalcev grozi apokalipsa skrajne desnice.

Poglejmo najprej pariško lokalno raven. Anne Hidalgo iz vrst socialistov je na položaju pariške županje natanko deset let. V času svojega županovanja je velik del mestnega središča razbremenila avtomobilskega prometa, ga simbolno ozelenila in megleno pristopila do stanovanjske problematike. Znana je po všečnih zelenih in trajnostnih stališčih, zaradi česar je bila ideja o očiščenju reke Sene za tekmovanja v daljinskem plavanju in triatlonu idealna marketinška poteza. Podobno je bilo tudi z uporabo obstoječe infrastrukture in pariških znamenitosti za druga tekmovanja. Olimpijske igre so pariški županji tako omogočile, da je Pariz znamčila z lastno politično ideologijo. 

A tudi ta je še kako varljiva. Urbanizacija olimpijskih iger je bila lepo videti zgolj na televizijskih zaslonih in s sedežev prvih vrst ob reki Seni. Za pariško prebivalstvo pa so bile igre pravi pekel. Cene življenjskih potrebščin so še bolj skočile v nebo, središče mesta pa je bilo za običajnega Parižana skoraj mesec dni praktično zaprto in tako neuporabno zaradi poostrenih varnostnih ukrepov, o čemer smo na Radiu Študent poročali pred začetkom iger. Mestne oblasti so v sodelovanju s policijo izvedle tudi več nasilnih evikcij skvotov in migrantskih zatočišč v bližini olimpijske vasi. Glasovi žrtev evikcij so bili hitro zatrti, vključujočost in trajnostnost sta pričakovano ostali floskuli, teren za spektakel pa se je zableščal kot še nikoli prej. 

Pred dobrima dvema tednoma se je nato odvila zloglasna otvoritvena slovesnost. Koga briga, ali so se organizatorji norčevali iz krščanstva in zadnje večerje, ali ne. Je bil pa prizor s kompozicijo kraljic preobleke ob boku plavajočih francoskih feministk na reki Seni in blablabla svobode, enakosti, bratstva, dovolj poveden, da smo lahko razbrali, kam pes taco moli. Otvoritvena slovesnost je izgledala dobesedno tako, kot da bi se organizatorji vprašali, kako svetovni javnosti najbolj performativno predstaviti protipol vzpenjajoči se francoski skrajni desnici. V homonacionalistični maniri so v ospredje postavili toleranco do mnoštva spolov in performativni popfeminizem. A podobno kot projekt urbanizacije olimpijskih iger, se je tudi ta usmeritev izkazala za luknjasto. Na olimpijskih igrah je naposled nastopil obsojeni nizozemski posiljevalec otrok Steven van de Velde, zadnje dni pa je bila na ksenofobni tapeti boksarka iz Alžirije Imane Khelif, olimpijska prvakinja, ki ji je olimpijska javnost pregledovala biološki spol. Zgovorno, da so se na olimpijskih igrah v Franciji spravili na športnico države, ki se je iz francoskega kolonialnega krča izvila po krvavi osamosvojitveni vojni, mar ne?

A vse te anomalije »vključujočih, trajnostnih in tolerantnih olimpijskih iger« so ostale nekje v ozadju. Če so že dobile medijsko pozornost, so ljudje raje, kot da bi problematizirali igre, brali o bogatem mednožju francoskega skakalca v vodo, gledali odbojko na mivki pod Eifflovim stolpom ali delali meme o turškem strelcu z roko v žepu. Ljudem olimpijske igre predstavljajo oddih, radi jih imajo, saj iz njih kot fetišizirani olimpijski prežitek izzovejo določen čustven ali sentimentalni odziv. Zakaj bi si to predstavo izneverili z razmislekom, kako so jih Francozi uporabili za politično obračunavanje navznoter in signalizacijo vrednot navzven? Medtem ko so ljudje uživali spektakel, so nosilci moči v Pariz pripeljali vrhovne kapitaliste in mesto ter državo z organizacijo globalnega prestiža prikazali kot polakirano trdnjavo sodobne buržoazne Evrope.