Mali veliki uravnoteževalec
Medijski prostor moramo uravnotežiti. Zato - uravnotežena in strokovna prerazporeditev javnih sredstev Ministrstva za kulturo na razpisu za sofinanciranje programskih vsebin.
Pojem uravnoteženosti medijskega prostora je nesmiseln sam po sebi. Predpostavlja namreč medije kot trobila, vsak medij pa naj bi izražal v glavnem en pogled. Raznovrstnost mnenj se po logiki uravnoteženosti med mediji izraža skozi njihovo tekmovanje za pozornost občinstva.
Vendar tekmovanje na trgu vodi v enovrstnost vsebin in ne mnogovrstnost. Poleg tega uravnoteževanje medijskega prostora vzporedno s premikanjem političnega diskurza na desno pomeni premikanje medijskega diskurza v desno.
Ampak tudi prav. Recimo zavoljo argumenta, da je cilj ministrstva in vlade ne glede na notranja protislovja, v katera vodi uravnoteženost, legitimen. Vsaj z vidika Slovenske demokratske stranke. Toda kmalu se pokaže, da je uravnoteženost le krinka za zlorabo javnih sredstev. Če bi namreč dejansko šlo za uravnoteženost, bi moral Radio Študent prvi pobrati vse »nagrade za odličnost«.
Kdo so tisti, ki so uravnoteženi? Jasno, težaki. Kdor ni težak, je ali v sebi tako zelo votel, da tehtnico komaj kaj zamaje, ali pa od tehtnice proč kar sam beži, češ da on pa že ne bo jeziček na tehtnici, ker se to za nekoga objektivnega ne spodobi.
Težak pa teži. K ravnotežju. In teži vedno in povsod. In vsem. Predvsem pa tistim, ki mu sploh nič nočejo. Vsem teži prav toliko, kolikor si to zaslužijo.
Najprej težak teži levici. Z malo in veliko. Teži ji, ker so lepi citati Marxa in Kosovela ob praksi strankokracije in ne le nesposobnosti resnega ljudskega samoorganiziranja, ampak celo njegovem zatiranju, še slabši kakor tišina. Tišina vsaj pušča prostor potencialnosti novega.
Zatem pridejo na vrsto liberali. Težak jim teži zaradi njihovega govoričenja o človekovih pravicah, ki se konča takoj, ko slišijo za begunca na južni meji.
Šele na koncu teži desnim. Toda tega, da so desni, jim ne očita, kot to počnejo votleži, ki vkup na tehtnici ne odtehtajo enega težaka. Teži jim zato, ker so po svoji vsebini enaki ostalim. Zato, ker se ne znajo drugače razlikovati kakor v formi svojih retoričnih figur.
Zato je vsak poskus težaka, da bi sebi in svetu dopovedal, kako močno sovraži tiste, ki sovražijo njega, obsojen na propad. Celo v trenutkih, ko bi moral nasprotovati enemu in edinemu, tega ne zmore, saj je proti vsem in za nikogar.
Čeprav se zdi, da je bil za Radio na razpisu ministrstva za kulturo usoden manko uravnoteženosti, je resnica obratna. Pokopala ga je notranja uravnoteženost sama.
Lahko je bit’ votel kričač, težko pa je bit’ gromek težak.
Dodaj komentar
Komentiraj