Na zadnji novembrski ponedeljek v tem letu, torej 25. novembra, smo že petindvajseto leto zapored obeleževali mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, ki ga simbolizira bela pentlja. Ta novembrski dan je namreč temu še kako perečemu družbenemu problemu posvečen vse od leta 1999, ko ga je Organizacija združenih narodov razglasila v spomin na sestre Mirabal. Te tri sorojenke so bile politične aktivistke iz Dominikanske republike, ki jih je tamkajšnji režim, ki mu je dirigiral Rafael Trujillo, na ta dan leta 1960 dal brutalno umoriti. Prihodnji dnevi bodo v znamenju dogodkov, katerih glavni namen bo osveščanje širše javnosti o resnosti problematike nasilja nad ženskami, strategijah za čim hitrejše prepoznavanje in ukrepanje ob sumu na katero izmed številnih pojavnih oblik nasilja nad ženskami. Akcija, ki pod taktirko civilno-družbenih organizacij na globalni ravni poteka vse od leta 1991, bo tokrat izpeljana pod geslom Vsakih deset minut je ubita ena ženska. #Brez izgovora. Združimo se in končajmo nasilje nad ženskami. Akcija bo, kot veleva dosedanja praksa, potekala vse do 10. dne zadnjega meseca v letu, ki je v koledarju vse od leta 1948 in takratnega podpisa Splošne deklaracije o človekovih pravicah zapisan kot svetovni dan človekovih pravic.   

Začnimo najprej s slovarsko definicijo nasilja nad ženskami, ki jo uporabljajo Združeni narodi. Po njihovem je kot nasilje nad ženskami obravnavano vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico, fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru. Sem poleg partnerskega nasilja, ki v najskrajnejši obliki privede do zločina femicida, med drugim spadajo tudi trgovina z ljudmi, otroške poroke in mutilacija ženskih genitalij. 

Že same številke o prijavljenih primerih nasilja so več kot zgovorne. Po podatkih Združenih narodov so bili v kar 60 odstotkih primerov od skupno 85.000 dokumentiranih zločinov femicida v lanskem letu storilci (bivši) partnerji oziroma družinski člani žrtve. Pri tem je potrebno izpostaviti, da so te številke močno podcenjene, ker ne vključujejo na tisoče pozabljenih žrtev, katerih obupan klic na pomoč ne bo nikoli (u)slišan. Če nadaljujemo s potenciranjem učinka šoka, ki bi jih očitno družba potrebovala še kar nekaj, da bi dejansko naredila nekaj bolj konkretnih korakov k izkoreninjanju tovrstnih zločinskih dejanj, Združeni narodi navajajo še, da v povprečju na dnevni ravni za posledicami nasilja na svetu umre 140 deklic in žensk. Z drugimi besedami; vsakih 10 minut na svetu umre ženska za posledicami poškodb, ki ji jih je prizadejal partner oziroma ožji družinski član.  

Tudi v slovenskem prostoru je stanje skrb vzbujajoče. Po poročanju Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bila vsaka druga ženska starejša od 15 let v Sloveniji že žrtev katere od oblik nasilja. Tudi v medijih, ki sicer tovrstna zločinska dejanja prepogosto izrabljajo za naslovnico, ki je rezervirana za najbolj udarne, senzacionalne novice, smo v zadnjih tednih zasledili primere femicida. Tako je v začetku novembra na Brniku žensko umoril njen nekdanji partner, konec septembra v Slovenj Gradcu pa je moški ustrelil nekdanjo partnerko in zatem še sebe.  

Ena izmed glavnih zmotnih predpostavk je, da so storilci zločinov nasilja nad ženskami in dekleti spolni predatorji, ki imajo zlahka prepoznaven in vsem viden obraz posiljevalca. S tem se zreducira možne storilce na posameznike, katerim je ta lastnost inherentna in se podeli alibi normalnim moškim, tistim povprečnežem, ki, če malo stereotipiziramo, imajo redno zaposlitev, solidno plačo in dva otroka, da se opogumijo ali nadaljujejo s svojim izprijenim početjem. Zadnje čase je v množičnih občilih zlasti odmeven primer 71-letne Francozinje Gisele Pelicot, ki jo je njen mož skoraj deset let omamljal z namenom organiziranja množičnih posilstev, ki se jih ona ni zavedala, ker je bila medtem nezavestna. Poleg njenega moža posiljevalca je bilo tekom sojenja, ki se je pričelo septembra, obtoženih še 50 moških, ki jim grozi do 20 let zapora. Močno bode v oči pretresljivo dejstvo, da so bili posiljevalci povsem običajni moški iz soseske. Od gasilcev, novinarjev, študentov, policistov, voznikov tovornjaka, paznikov v zaporih pa vse do zdravstvenih tehnikov.  

Prav na dan 25. novembra je francosko tožilstvo za Dominica Pelicota zahtevalo najvišjo možno, a glede na zločinskost dejanj, še vedno prenizko, 20-letno zaporno kazen. Pa vendar gre zgolj za simbolično dejanje, ki bo prineslo zgolj in samo nekakšno moralno zmago žrtvi. Vendar duševnih bolečin, trpljenja in travm, ki jo bodo spremljale do konca življenja, nobena, še tako visoka kazen, ne more izbrisati. Prav tako simboličnost dejanja, ki je bilo izrečeno prav na 25. dan tega meseca, ne bo prav nič pripomoglo k ozdravitvi pogosto neozdravljivih globokih duševnih bolečin, za katerimi trpijo žrtve nasilja. 

Kljub temu da obstajajo anonimne telefonske številke in možnost prijave nasilja policiji, kot že ničkolikokrat povedano, ženske zaradi stigme ali strahu ne zberejo moči prijaviti ali kako drugače izraziti, da moški nad njimi izvajajo nasilje. Pogosto je v ospredju bojazen, da jim družba ne bo verjela zaradi pomanjkanja vidnih, materialnih dokazov. Kot je v intervjuju za portal N1 izpostavila sociologinja Jasna Podreka, je ob tem še vedno vseprisotna miselnost, da nekatera dekleta in ženske iščejo te stvari, spodbujajo moške, jih izzivajo. 

Slovenska politična elita pod taktirko Poklukarjevega Ministrstva za notranje zadeve je, da bi spodobno obeležila včerajšnji 25. november, v prestolnici organizirala nacionalno konferenco o učinkovitosti ukrepov za zaščito žrtev intimno-partnerskega nasilja. Na njej je bilo slišati obilico močnih in obetavnih besed s strani članov trenutne vlade. Tako je Minister za družino in socialne zadeve, ex-koordinator Levice, Luka Mesec pihal na dušo vsem slušateljem, da v imenu vseh pristojnih institucij, od ministrstva, policije, varnih hiš pa vse do nevladnih organizacij sporoča, da smo na vaši strani, torej strani žrtev. 

Poleg tega prosto po Žižku nadaljuje, da bi morali začeti od začetka, s čimer cilja na vzgojo staršev, ki da mora temeljiti na privzgajanju čuta za sočloveka, ničelni toleranci do nasilja in problematiziranju spolne neenakosti, pri čemer naj bi starejši predstavljali zgled za mlajše generacije. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je bila vsaj nekoliko izvirnejša pri izbiri besed. Kot največji problem odnosa družbe do nasilja je izpostavila, da nojevsko potiskamo glavo v pesek ali da tovrstna dejanja celo poskušamo relativizirati. Izpostavila je tudi naraščajoči problem spletne mizoginije. Fajon je v svojem značilnem slogu izpostavila povsem spregledane zgodbe žensk na območjih, kjer vlada humanitarna kriza. A na žalost so tovrstni dogodki zgolj priložnost, da tisti, ki bi morali na sistemski ravni omogočiti doslednejšo prepoznavo in ustrezno podporo vsem žrtvam vsakršnih oblik nasilja, pokažejo tudi svojo človeško plat. Tovrstni dogodki se pod črto velikokrat sprevržejo v pravo tekmovanje med govorci v tem, kdo bo bolj slikovito in s kvazi pristnimi čustvi orisal problem in kateri govor bo bolj ganil poslušalce. 

Nezlomljivi vodja Slovenske demokratske stranke Janez Janša pa je ta dan, kako presenetljivo, obeležil z odmevno objavo na svojem najljubšem komunikacijskem kanalu Twitter, kjer je pritegnil pozornost vseh medijev, vključno z nacionalko, z zapisom nekaj seksističnih izjav, katerih tarča so, kot že neštetokrat poprej, slovenske sodnice. Te so povsem neupravičeno njegovi ekscelenci Janezu Janši, v zadnjem letu naložile kar sedem denarnih kazni in ga s tem postavile v hudo eksistenčno krizo. Zaradi slednje je bil primoran na dražbo dati svojo bojno opravo, ki jo je nosil v osamosvojitveni vojni, upa pa, da bodo nekaj centov, če ne drugega vsaj iz usmiljenja, ki ga dobrim Slovencem ne manjka, v njegovo prazno malho pristavili z nakupom njegove sveže izdane knjige Budnica, ki bo po znižani ceni na voljo na ta teden potekajočem knjižnem sejmu. 

Ta primer dobro odraža, kako javne osebnosti neke tradicionalne predstave o podrejenosti položaja žensk v odnosu do moških zgolj utrjujejo in s tem zgolj normalizirajo občasno potrebo po uporabi malo bolj ostrega pristopa, da bo ženska razumela. To še nadaljnjo spodbuja trend fenomena tradwife, ki ga v zadnjem času na družbenih omrežij propagirajo vplivnice. 

V splošni javnosti tako pojmovanje nasilja nad ženskami ostaja skrajno enoznačno; pogosto se kot edino pravo in s tem resnično obliko nasilja tretira zgolj fizično nasilje. S tem se zanika obstoj tistih pojavnih oblik nasilja, ki niso vidne navzven. Namreč, če ženska ali dekle nima vidne modrice na svojem telesu – žal je tudi za njihovo nerazkritje, moškim v prid, poskrbela lepotna industrija, ki na trg vseskozi pošilja nove in nove oblike pripravkov za zakrivanje nepravilnosti na koži – pogosto slišimo odzive, rekoč, da nima dokaza oziroma želi zgolj vzbujati pozornost. Ena izmed grobih kršenj ženskih pravic in s tem pojavnih oblik nasilja je onemogočanje odločanja vsake posameznice o lastnem telesu, ciljam na dostopnost do varnega splava. Po podatkih Inštituta 8. marec kar 20 milijonov žensk zgolj v Evropi nima dostopa do varnega splava, vsaj 39.000 žensk pa naj bi po njihovih navedbah umrlo na letni ravni zaradi pomanjkanja dostopa do varne oskrbe pri splavu.  

Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami tako ne bi smel biti le eden od dni v letu, ko politiki uporabljajo prazne floskule, ki jih spremljajo številke žrtev. Pri boju proti nasilju nad ženskami in hkratnem ozaveščanju o vseh oblikah nasilja bi morala biti vsakodnevno udeležena celotna družba.