Vlada je potrdila predlog izhodišč za davek na nepremičnine, s katerim želi spodbuditi oddajanje stanovanj. Prva nepremičnina, torej tista, v kateri lastnik dejansko živi, bi bila neobdavčena, da se ne zamerimo več ljudem, kot je treba. Vsaka naslednja nepremičnina pa bi bila obdavčena po 1,45-odstotni stopnji, za osnovo bi vzeli tržno vrednost nepremičnine. K oddajanju nepremičnin, ne na črno, ampak po najemni pogodbi, bi lastnike spodbudila olajšava davka na nepremičnino v vrednosti četrtine najemnine. Vlada pričakuje, da bo na ta način pobrala vsaj 600 milijonov letno.

Interesna skupina, ki jo sestavljajo nepremičninske agencije in ki ji javna radiotelevizija pravi stroka, je seveda proti davku na nepremičnine. Davčne ugodnosti ne bodo spodbudile oddajanja, pravijo, saj so lahko razlogi za neoddajanje čisto sentimentalni. Lastnik pač ne želi neznancem prepustiti sobe svojega otroštva. Kdor oddaja oziroma bo oddajal, bo davčno breme seveda preložil na najemnika. Obdavčitvi druge nepremičnine pa se bodo lastniki enostavno izognili tako, da jo bodo prepisali na sorodnika. Finančni minister Klemen Boštjančič se je med nastopom na javni televiziji na to napoved odzval rekoč, da je davčna optimizacija povsem normalna in da jo pozdravlja, tako kot pozdravlja prepise viška stanovanj z bogatih staršev na njihove otroke, saj to pomeni, da bodo mladi prej prišli do lastnih stanovanj.

Komični komentar finančnega ministra že izdaja, da z novim davkom ne bo nobene temeljne spremembe na nepremičninskem trgu. Otrokom bogatih staršev že zdaj iz istega razloga ni treba daleč v iskanju stanovanj. Prej bodo od očeta dobili še drugo nepremičnino, enako kot ostali sorodniki, da očetu ne bo treba plačevati davka za tretjo ali četrto. Ampak saj je Boštjančič davčno tako imenovano optimizacijo pozdravil kar pavšalno.

Argumente nepremičninarjev pravzaprav lahko sprejmemo tudi z nasprotne perspektive. Stanovanjsko krizo sedaj rešujemo znotraj omejitev, po katerih proti samim nepremičninarjem nikakor ne ukrepamo, ampak jim lahko le prijazno davčno namignemo, kaj naj s svojo lastnino počnejo. Če so glavni ali edini dohodek gatekeeperjev stanovanj, ideološko imenovanih stanodajalci, najemnine, potem jim vse, tudi plačevanje davkov, financirajo najemniki. Argumenti nepremičninskih agencij so zato povsem logični. Stanovanjsko krizo tako rešujemo na račun žrtev te krize, čeprav posredno prek obdavčitve lastnikov, ki jih s tem ne silimo v spremembe. Znotraj teh sistemskih in ideoloških omejitev je stanje lahko samo táko. Ne soočamo se z ekscesi sistema, ki bi jih lahko odpravili z regulacijami, to je sistem.

Namesto rahle predelave davčne politike, ki je, kot se kar strinjajmo s predstavniki kaste nepremičninarjev, neučinkovita, bi lahko uvedli neposredne ukrepe proti lastnikom. Lastnike nepremičnin zaenkrat smemo le z davčnimi olajšavami lepo prositi, za vse druge pa velja, da so, če ne izpolnijo kakršnihkoli drugih najmanjših pričakovanj države, deležni sankcij, tudi če samo v obliki vračanja štipendije. Ustava pravi, da je treba z lastnino ravnati tako, da je izpolnjena njena socialna funkcija. Namerno puščanje stanovanj praznih, da se s tem umetno ustvarja pomanjkanje in posledično višanje najemnin, ni izpolnjevanje njihove socialne funkcije. Naj država lastnike v oddajanje po zakonsko omejenih najemninah prisili s kaznimi. Svoboda je po načelu francoske revolucije omejena s svobodo drugega in s tem načelom so liberalci pripravljeni omejiti celó svobodo govora, zasebna lastnina pa je unikatno sveta, ne glede na to, kako vpliva na svobodo drugih.

Ampak državni diktat velikim in malim kapitalistom po reinterpretaciji obstoječih ustavnih okvirov še ni socializem. Tudi nadrejenega položaja lastnikov s tem v osnovi ne bi rušili, samo njihove fevdalne svoboščine, ki jih izvajajo nad drugimi in na račun drugih, bi malo omejili. Delegitimirati je treba pozicijo moči, s katero nastopajo pred najemniki, in v to pozicijo jih postavlja lastnina. Ko pride do vprašanja zasebne lastnine, si moramo iz glave izbiti pojem kraje, da sploh lahko začnemo razmišljati. Ne gre za vprašanje stanovanjske ali kake druge pravičnosti in ne gre za vprašanje, ali so si lastniki stanovanja zaslužili, ali podedovali, ali samo zadeli Jazbinškov tranzicijski loto. Lastnina ni razmerje med človekom in stvarjo, ampak razmerje med ljudmi. Eden ima od države dano svoboščino, da odreka drugemu dostop do nujnih sredstev preživetja, v tem primeru stanovanj, in nato za dostop postavlja pogoje glede na svoje koristi, drugi se mora temu podrediti. Vprašanje je zato v tem, kakšne družbene odnose hočemo. Če nam je zasebna lastnina svéta, potem nam je svet temelj naše lastne podrejenosti, enako kot je bila v absolutizmu oblast – in z njo na drugi strani podložništvo – dana od boga. Če ne bi radi vse življenje hodili po kolenih okrog raznih lastnikov, potem smo proti zasebni lastnini. V nasprotnem primeru smo hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni.

Seveda zveni nerealistično, da se bo katerakoli vlada v Sloveniji lotila kakršnihkoli drugih posegov v lastnino kot davčnih, revolucije pa tudi ni na vidiku. Vseeno je edini način, da dosežemo kakršnekoli spremembe, to, da zametki družbenih gibanj, kolikor v Sloveniji sploh obstajajo, začnejo uporabljati radikalnejšo retoriko. Megleno klicanje stanovanjske pravičnosti in pritoževanje nad nedostopnostjo stanovanj je resda sprejemljivo tudi za komercialne medije, dobi svoje mesto v javnem diskurzu in ga z lahkoto sprejme tudi liberalna vlada. Toda vse, kar mora vlada za zadovoljitev teh zahtev potem storiti, je, da uvede nepremičninski davek in upa, da se bo s tem na najemnem trgu pojavilo malo več stanovanj, ki bi bila po logiki ponudbe in povpraševanja zato malo cenejša. Tudi napovedi gradnje javnih stanovanj so potem vedno manj ambiciozne in odložene vse dlje v prihodnost. Drugih rešitev levo jamranje nad visokimi najemninami sploh ne narekuje.

Ko v imenu nekakšne stanovanjske pravičnosti v bistvu zahtevamo pravične gospodarje, smo že sprijaznjeni s tem, da gospodarje imamo. Buržoazija tako nima nobenega razloga, da bi se počutila ogroženo, in se ji ne bo zdelo vredno niti podkupiti podrejeni razred. Ni panike. Zato se bodo tudi samo s čisto socialdemokratskimi koncesijami po vzoru prehvaljenega dunajskega stanovanjskega modela buržuji in njihovi agenti v politiki odzvali šele na popolno delegitimacijo.