Za trenutek se je že zdelo, da bo prvi sin srbskega naroda, Novak Đoković, s svojim ozadjemim ozadjem vprašljive zdravstvene oskrbe in izmikanjem cepljenju brez težav prestopil avstralsko mejo. A ni bilo tako. Sporno ravnanje prvega tenisača sveta je zadnjih nekaj tednov polnilo strani medijev po vsem svetu, a medijska krajina je na žalost pozabila izpostaviti enega največjih problemov, ki ga država »tam spodaj« izvaja tako rekoč vsakodnevno.

Avstralija ima dolgo zgodovino drakonskih migrantskih zakonov; zadnji v vrsti je Operacija Suverene meje, ki poteka od leta 2013. Uradno gre za varnostno akcijo, ki jo koordinira avstralska vojska, njen namen pa je preprečevati tihotapljenje po morju. Ideja o tem je zrasla na zelniku Liberalne in Nacionalne stranke, ki sta leta 2013 v koaliciji z politikom Tonyjem Abbottom na čelu tudi dobili volitve. Begunci, ki si upajo pripluti v avstralske vode, so tako pavšalno označeni za kriminalce, ne glede na to, ali so bili predhodno obravnavani ali ne. Njihova usoda je običajno klavrna: ko jih najdejo avstralske oblasti, jih pošljejo nazaj v države, iz katerih so prišli, ali pa so premeščeni na katerega izmed otokov, ki jim Avstralija mastno plačuje, da migrante zadržujejo tudi po več let, dokler niso naposled obravnavani. Migranti pa tudi po potrjenem azilu ne smejo stopiti na avstralsko zemljo. ​

Dejstva, za katera vemo že več let, so prišla na površje po nesreči, in to šele takrat, ko so v Park Hotel pripeljali Novaka Đokovića. Situacijo pa so s pridom izkoristili politiki, ki nikoli ne zamudijo priložnosti za sebično promocijo in nabiranje političnih točk. V ospredje so seveda postavili svobodno izbiro, a pri tem pozabili na begunce, ki na razrešitev svojega statusa v azilnih centrih široko po Avstraliji in otoških državah čakajo več let.

Ravnanje avstralskih oblasti je bilo tako zaradi grobe obravnave Đokovića širši javnosti prvič predstavljeno kot kruto in nehumano – kot da institucije v tej državi tega ne počnejo že več let. Da bi bila situacija še absurdnejša, se je Srbija spustila v pravi geopolitični boj in početje Avstralije označila kot vsesplošni politični pregon, v katerem sodelujejo vsi, tudi avstralski premier, in se pretvarjajo, da pravila veljajo za vse.​ Ironično je seveda tudi to, da bi Srbija s svojo rasistično migrantsko politiko avstralsko ravnanje z begunci z velikim veseljem preslikala na svoje meje. V očeh srbskih voditeljev nastane težava samo takrat, kadar proces, kakršnega bi radi uzakonili tudi sami, prestaja njihov človek, ki je povrhu še izjemnega pomena za to, kako državo vidi mednarodna skupnost.

Da je celotna situacija magnet za desno politiko ter »borce za svobodo in individualne pravice«, je pokazal tudi angažma bivšega evropskega poslanca in člana populistične stranke UKIP, Nigla Faragea, ki je svojo skepso o cepivih vpeljal v zgodbo o Novaku Đokoviću. V tem času je celo obiskal Đokovićeve starše v Srbiji ter na Twitterju redno izkazoval svoj prezir do covidnih omejitev in hrepenenje po dobrih starih časih, ko se je lahko na Otoku še kadilo v zaprtih prostorih, tako kot v Srbiji. V vsem tem času sta celo izpuhtela njegovo navdušenje nad strogimi protibegunskimi zakoni in prezir do ljudi iz vzhodne Evrope, ki jih nikakor ni želel v Veliki Britaniji. Novaku je tako uspelo združiti vse vrste desnih populistov, ko so ti glasno podprli posameznika v položaju, v katerega so sami spravili tisoče migrantov. ​

Seveda morajo pravila veljati za vse, tako za Đokoviće tega sveta kot tudi za avstralsko vlado. Heroj srbskega naroda je imel za seboj najboljše odvetnike, osebni kapital, neomajno podporo države in pozornost svetovnih medijev. Begunci, ki skušajo priti v državo, so v popolnoma drugačnem položaju – brez znanja tujega jezika, brez denarja in mednarodne podpore. Mogoče bi bil čas, da svojo pozornost namenimo njim in okrutnim begunskim zakonom Avstralije, ki ljudi označuje za nezaželene in kriminalce zgolj zato, ker so prečkali morje v čolnih. To je namreč večja kršitev človekovih pravic kot pa to, da prvemu tenisaču sveta ne dovoli vstopa, ker ni cepljen.