Je za strankarske in parlamentarne veljake sploh kaj hujša žalitev, kakor da jih kdo proglasi za populiste? Gotovo je, a je vse to hujše neizrekljivo, ker bi porušilo ozko zamejeno slovnico realpolitičnega. Dosledno realpolitično so vendar vsi politiki populisti, če to pomeni, da radi blebetajo, da bi si pridobili čim večjo naklonjenost volivcev. In prav zato, ker vsi tudi so populisti - v tem sprevrženem pomenu besede -, lahko drug drugemu povsem utemeljeno populizem tudi očitajo. In čeprav samo očitanje predpostavlja, da tisti, ki obtožbe izreka, v lastnih očeh ni populist, se - če ne prej, ravno v manevru očitanja - ne more izkazati kot karkoli drugega. Kot bi se gibali v obliki krožnice, pred seboj potiskali radirko, za seboj pa vlekli svinčnik.

Toda, prvič, zakaj preprosto tržno logiko strankarskih parlamentarnih igric imenujemo populizem? Zakaj ji ne rečemo po domače kar prodajanje prazne slame ali pa, kar je seveda še bolj strupeno, prodajanje vsak dan bolj rasističnih pravljic? Zakaj, drugič, imamo vtis, da tukaj pravzaprav gre za dobrikanje a populō, za dobrikanje ljudstvu? So mar volivci ljudstvo? So potrošniki strankarskega blaga ljudstvo?

Pristanek na zgoraj orisano rabo besede populizem, da je to namreč poceni in zaničevanja vredno prilizovanje volivcem, si predstavljajmo kot radirko. Radirko, ki bi karseda hitro in učinkovito hotela izbrisati večtisočletno tradicijo ideje ljudstva. Raba besede populizem pač ni arbitrarna, proizvedena je v in hkrati konstituira naše mišljenje o ljudstvu. Če je populizem žaljivka, ljudstvo ne more biti nič dobrega. Nasprotno, tega, da bi postali ljudstvo, se moramo najbolj bati, še bolj kakor plemen, ki se ne menijo za naše panelne ograje. Kajti ljudstvo je pleme, pleme je kolektiv, kolektiv pa stalinizem, nacizem in barbarstvo v enem. Naš strah pred plemeni z juga in vzhoda je v resnici strah, da bi nam vsilili njihov kolektivizem in bi mi sami postali pleme, torej ljudstvo, in končno ne bi smeli skrbeti le vsak za lastno rit, kakor je edino lepo in prav. Kakor je vsak svojega vrta gospodar, tako smo na svoji zemlji mi gospodar.

Iz tovrstnega mitološkega blejanja moramo izstopiti: iskanje podpore pri - tu že vsakršne vsebine izpraznjenjem - ljudstvu, je lahko razumljeno kot po sebi zavržno dejanje, ker nasprotuje radikalno zasebni naravi sodobnega človeka, jemlje mu njegovo “svobodo”. Kako lahko vseeno vsi to počnejo? Ker imajo tudi svinčnik, ki zatem, ko radirka vedno znova briše nikdar zares uničljive obrise ljudstva, na njegovo mesto nariše najprej narod, nato družbo, zatem posameznika, množico in nazadnje spet množico posameznikov - volivcev.

Resda ni mogoče univerzalno soditi o pravem pojmu ljudstva, ni mogoče univerzalno postaviti demosa, populusa, nationa ali delavskega razreda, kar svojčas tudi ni bilo brez podlage, za edina prava udejanjenja ideje ljudstva. Tega se zavedajo tisti, ki se zavzemajo za “levi populizem”, češ naj levičarski voditelji začnejo tudi sami konstruirati ljudstvo in naj ne prepustijo tega desnici. Ne vprašajo pa se, ali ima ljudstvo lahko voditelja in še zmeraj ostane ljudstvo. Ne razlikujejo med resnično rabo pojma, ki nam ljudstvo razkriva v njegovem bistvu, namreč skupnem delovanju svobodnih - nikakor podrejenih volji drugega, volji voditelja - članov skupnosti, državljanov, in rabami pojma, ki sicer lahko vsakodnevno nastopajo na izbrisanem mestu ljudstva, a nikdar ne bodo mogle sprejeti in omogočiti česarkoli skupnega, ampak le uniformno. Drugače, hkrati s tem, ko raba besede populizem priča o zaničevanju vsakršne kolektivnosti, nam sama beseda prikriva to, da mešetarjenje strankarskih in parlamentarnih karieristov ne naslavlja ali konstruira ničesar podobnega ljudstvu. Sama beseda nam zakriva, da na mestu ljudstva sedaj stoji množica posameznikov, ki so tako zelo zatopljeni v skrb za svojo zasebnost, da niso več zmožni vzpostaviti niti razrednega odnosa - in s tem razredne kolektivnosti -, kaj šele, da bi konstituirali ljudstvo enakovrednih in svobodnih.

Kar loči pojem ljudstva od vseh drugih oblik povezav med ljudmi, je vedno nekaj skupnega, kar je otipljivo zunaj posameznikov in njihovih značilnosti, naj bo to skupen prostor, skupna zgodovina ali skupno dobro. Množica je po drugi strani sestavljena iz posameznikov, ki so tako izolirani, da ne poznajo ničesar vrednega skrbi in truda, kar bi bilo zunaj njih samih. Šele tako množico lahko tako imenovani populisti spoznajo kot homogenost, katere del so tudi sami - in pri tem sploh ne gre nujno za pretvarjanje, kajti sami “populisti” so del množice, so celo njena glava, najranljivejši del telesa, in nikakršna elita, ki bi bila nad vsemi in imuna na običajne bolezni svojega časa. Izolirani zasebniki - volitve so zgolj formalizacija te anonimizirane izoliranosti - lahko tako brez težav tvorijo narod, vendar ne na način ljudstva. Lahko smo namreč popolni “Slovenci” “po duši”, “po krvi” ali kakšni drugi individualni lastnosti, ne da bi sploh živeli v Republiki Sloveniji ali bili njeni državljani.

Ker raba besede populizem več skrije, kakor razkrije, je biti deležen obtožbe populizma celo zaželeno. Raje naj me imenujejo za populista, kakor da bi mi rekli to, kar dejansko sem, rasist in seksist na eni strani, tržni fundamentalist na drugi ali pa preprosto mali liberalni oportunist. Neredko kar vse v enem.