V tednu dni, od sobote do sobote, je slovensko strankarsko prizorišče razvilo dva dogodka,  ki sama po sebi nista prav nobeno presenečenje.  Zdi se celo, kot da smo lahko v zadnjih mesecih sporadično spremljali postopno genezo vsakega posebej do končne dovršitve.  Prvi in tisti, ki bo glede na obstoječa  razmerja  politične moči skoraj gotovo imel daljnosežne posledice, je bil izžvižgani govor predsednice Nove Slovenije Ljudmile Novak na pomladni budnici  desnih strank na Trgu Republike. Če smo lahko torej predpreteklo soboto opazovali shizmo na desnem polu, je to soboto sledil še pretres na levem, ko kongres Iniciative za demokratični socializem zaradi nesklepčnosti ni glasoval o možni združitvi treh partneric  Združene levice. Kakšna je resnica zadnjega dogodka, bo verjetno treba počakati nekaj časa, tu nas predvsem zanima nepresenetljivi rez v desnem polju in njegova medijska reprezentacija.

Prvo soboto tekočega meseca je v organizaciji Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke ter satelitov SDS – Zbora za republiko in Združenja za vrednote slovenske osamosvojitev, krajše VSO, na Trgu republike potekala manifestacija pod naslovom V obrambo Slovenije. Po Materi domovini hrepenečo publiko, ki je svoje znanilce pomladi pozdravila s plapolanjem absurdno velikega števila državnih zastav različnih velikosti, je prvi nagovoril član NSi Aleš Hojs, in sicer kot predsednik VSO. Od bivšega obrambnega ministra, ki odkrito vstopa v javne konfrontacije z vodstvom domače NSi, nismo slišali nič novega. Bolj kot ne sta bila tako Hojs kot Marko Zidanšek, predsednik SLS, ki je govoril kasneje, v svojem nastopu v vlogi napovedi govora predsednika SDS-a Janeza Janše, ki je besede svojih predhodnikov z blagoslovom potrdil. Kar je bilo moč slišati, je bil izčiščen modus operandi nastopanja SDS in njej ideološko sorodnih organizacij.

Preprost diskurzivni princip, ki zavoljo notranje konsolidacije skupnosti vztrajno gradi in plemeniti zunanjo točko, točko sovražnika ali še rajši točko zlobnih gospodarjev, ki v resnici stojijo za vidnim sovražnikom, ga organizirajo in vodijo. Tako so begunci organiziran napad ne zgolj na judovsko-krščansko tradicijo ali Evropo, ampak predstavljajo grožnjo celo slovenski strankarski pomladi in njeni dokončni vrnitvi na oblast slovenske države. Kot je bilo mogoče slišati iz ust predsednika največje opozicijske stranke, si lahko politični nasprotniki, nastavljeni s strani skrite elite, s priseljevanjem beguncev obetajo od 50 do 200.000 novih volilcev, ki kot bežoči Arabci niso deležni skrite narodne biti, katere prevodni glas je seveda lahko le SDS.

Begunci so stvar organizacije skritih mahinacij udbomafijske  mreže in ostalih kalilcev narodne enotnosti, ki takšne umazanije počnejo že od vekomaj. Podobno kot so  bili zagovorniki izenačitve istospolnih partnerskih skupnosti del komunistične zarote, saj je uničenje družine vendarle del načrta za uvedbo komunizma, zapisnega v Komunističnem manifestu. Za lepo bero cvetk je poskrbel še domnevni intelektualec Janko Kos. V trenutku, ko je nerodno poskušal utemeljiti stoletno tradicijo jugoslovanskega tlačenja slovenstva, mu je publika v potrditev začela skandirati vidno njemu neljubi izraz »udbomafija«, ki se je ponovil ob govoru Janeza Janša. Za razliko od prvega je bil slednji vsaj toliko iskren in ljudsko reakcijo užil kot svojo resnico. Za zaključek dogodka je poskrbel France Cukjati, ki je imenu Zbora za republiko prebral zaključno deklaracijo.

Množični izliv po Materi domovini je zmotil zgolj nagovor predsednice NSi Ljudmile Novak, ki se je navkljub apokaliptičnim napovedim previdno distancirala od izjav so-desničarjev in se zavzela za omejeno pomoč beguncem po navodilih papeža Frančiška. Pri tem je zaključila s potrebo po novi, bolj demokratični desnici, obenem pa dovolj implicitno izpostavila SDS kot krivca za desno krizo, da je podpornikom zavrela kri. Takšen posreden napad na glavno opozicijsko stranko pa je bil ravno dovolj, da so novinarji pograbili kost. Sledil je intervju v časniku Dnevnik in nato še oddaja Tarča. Pri tem sta oba imela dokaj transparenten cilj, da iz predsednice izvlečejo jasno artikulirano trditev, da se NSi tokrat malo bolj distancira od SDS in bo volilno bazo nagovarjala bolj samostojno.

Ta premik NSi od velikega brata bolj v smer tako imenovane sredine je bil povsem teatralično uprizorjen v oddaji nacionalne televzije Tarča pretekli teden. V njej je bilo moč opazovati pravo malo ponovitev geneze shizme NSi od na desnem polju dominirajočega SDS. Aleš Hojs, SDS-ov razkrinkani vohun v NSi, in Ljudmila Novak sta občinstvu ponudila zadržane govorne spopade, domnevni politični analitiki so v imenu nevtralne vednosti očrtili radikalnost SDS-ovega diskurza, generična matrona desne civilne družbe Angelca Likovič pa je na čelo desnice pozvala Aleša Primca, katerega življenjski cilj sta ohranitev arhetipov Matere Zemlje in Očeta Groma. Slednji je sicer povabilo v oddajo odklonil, prav tako, kot so to naredili predstavniki SDS.

Vrhunec je oddaja doživela v zadnjih petih minutah, po obveznem bloku reklam za najcenejšega piščanca v mestu. Zadnje vprašanje, zastavljeno govorcem, je bilo glede možnosti zmage desnice na naslednjih volitvah. Novakovi je sledilo podvprašanje, ki je nesporedno aludiralo na razkritje razmerja z velikim bratom, »ali boste na prihajajočih volitvah premagali SDS?« Odgovor je bil podoben tistim, ki jih daje Sanders okoli  Clintonove, da ohranja razmejitveno črto, četudi manj proniciljiv. Novak je odgovorila pritrdilo v smislu, da zmaga morda še ne bo tu čez dve leti, verjetneje pa se bo to zgodilo slej kot prej.

Uprizoritev takšnega razcepa znotraj desnice ni nič več kot uprizoritev domnevne politične raznolikosti domače parlamentarne scene, razvedrilo za od sveta naveličano gledalstvo. NSi-jeva samostojna pot se nakazuje že daljše obdobje in na uprizoritev političnega premika stran od SDS je bilo treba zgolj počakati. Če odgovorimo na zgornje vprašanje RTV voditeljice: v Sloveniji je desnica že na oblasti, desnica, ki namesto domovinskih izlivov patoloških rasežnosti zavija lastno politiko v podobo gospodarske in upravljavske tehnokracije. Desnica, ki se v času prihoda beguncev ni znala odkleniti fantazme varnosti in ki je nenazadnje močno pripomogla k trenutnemu stanju pri Idomeniju. Cerar in SMC sta v tem oziru sama odvrtek nacionalističnih in neoliberalnih tendenc, ki prevevajo tranzicijske politične igralce, ki se poimenujejo za tako imenovane pomladne stranke.