Podrimo zidove, zgradimo mostove!

Podrimo zidove, zgradimo mostove!

Mnenje, kolumna ali komentar
HK01 (HK newspaper)
16. 7. 2019 - 16.00

Medije, še v večji meri pa družbena omrežja zadnje mesece polnijo slike mirnih protestnikov, ki se v kolonah vijejo po ulicah Hongkonga, ali manj mirnih protestnikov, ki se na taistih ulicah spopadajo s silami reda in miru. Hongkong v zadnjem desetletju sicer vsakih nekaj let pretresejo množični protesti, vendar so letošnji po trditvah organizatorjev največji v zgodovini te nekdanje britanske kolonije. 16. junija naj bi se zbralo kar dva milijona protestnikov, kar je za sedemmilijonsko mesto neverjetno veliko število. 

Množični protesti se sporadično nadaljujejo že od 31. marca letos, besni, predvsem mladi Hongkonžani pa se poslužujejo vseh mogočih metod izražanja nezadovoljstva. Prevladujejo sicer precej običajne in splošno priljubljene; poleg sprevodov navadnih smrtnikov tudi množični sprehod pravnikov v tišini, sprehod novinarjev v tišini, sit-in mater protestnikov, pisanje protestniških sporočil in besedil pesmi Beatlov po zidovih, širjenje protikitajske propagande po internetu, gladovna stavka ter množično prepevanje tele protestne pesmi:

V posnetku.

So pa tudi radikalnejši protestniki. Ti so, kot odgovor na policijsko nasilje, obkolili policijsko poveljstvo, pri čemer je bilo poškodovanih več angelov v modrem, vdrli v zakonodajni svet in med vandalizmom mahali z britansko zastavo, štirje pa so se v znak protesta z vrhov stolpnic pahnili v smrt. 

A čemu vse to, se utegnete vprašati? Vzrok se zdi dokaj neznaten: hongkonška vlada je po umoru Hongkonžanke na Tajvanu želela sprejeti sporazum, ki bi omogočal medsebojno izročanje osumljencev, poleg Tajvana pa bi vključeval še Macau in Ljudsko republiko Kitajsko. S slednjima namreč Hongkong nima urejenega sporazuma, čeprav so formalno gledano ista država. 

Dve kratki zgodbi hongkongške pisateljice Dorothy Tse
 / 24. 2. 2019

A zakaj bi ta na videz povsem neproblematičen predlog tako razburil vrle državljane Hongkonga? Odgovor tiči v zgodovini tega otočka. Po tem, ko je v začetku 19. stoletja Združeno kraljestvo kitajsko prebivalstvo navleklo na opij, da bi z masovnim uvozom te dobrine pokrilo stroške svojega apetita po kitajskem čaju, je kitajski monarh postal mnenja, da opij ni stvar, za katero bi si želel, da se jo množično uvaža v državo. Nestrinjanje o koristnosti opija je vodilo v dve opijski vojni z britanskim imperijem, med katerima je Britanija zasedla Hongkong kot svojo vojaško in trgovsko bazo. Zmago je v obeh vojnah slavil kolonialni imperij in kitajska monarhija je bila prisiljena otok in okoliško ozemlje za 99 let oddati Veliki Britaniji. 

Britanci so, ne bodi leni, pričeli otočane spreobračati v pravo vero in izobrazili nekaj študentov, ki so leta 1911 uspešno izvedli kitajsko revolucijo ter monarhijo spremenili v republiko. Po nekoliko kasnejši komunistični revoluciji je Hongkong postal varno zavetje svobode in kapitalizma. A glej ga zlomka, 99-letna pogodba se je konec stoletja začela iztekati in kitajska komunistična partija je ni želela podaljšati, zlati časi britanskega imperija pa so že davno minili in vojska njenega veličanstva ni imela nobenega namena končati na meniju kitajske Rdeče armade. Takratna premierka Margaret Thatcher je tako ob koncu osemdesetih let s svojim tovarišem v neoliberalizmu in vodjo Kitajske Dengom Šiaopingom podpisala sporazum, po katerem je teritorij Hongkonga ob poteku pogodbe leta 1997 pripadel Kitajski. Vendar pa je Britanija uspela izposlovati poseben pogoj: Hongkong je tako del Kitajske, a ima vse do leta 2047 pravico do popolne notranje avtonomije in uživanja vseh svoboščin liberalnega Zahoda. Po tako imenovani doktrini “ene države, dveh sistemov”, ki jo poleg Hongkonga uživa bivša portugalska kolonija Macau, ima Hongkong pravico do političnega režima, ki ga zahodni politični komentatorji imenujejo demokratičen, vladavine prostega trga in ideološke nastrojenosti proti kitajskemu totalitarizmu. 

Demokracija v Hongkongu je resda sila nenavadna. Ljudstvo voli le 40 predstavnikov v zakonodajnem svetu, ostalih trideset pa izberejo zastopniki industrije in kapitala. Ironično, velika večina teh tridesetih predstavnikov kapitala je močno naklonjena kitajski komunistični partiji. Tudi političnega voditelja Hongkonga ne izbira ljudstvo, temveč razmeroma majhen svet, izbiro pa mora potrditi celinska Kitajska. Kljub temu, da na vsakih volitvah od leta 1997 dalje zmago slavijo liberalne, razmeroma antikitajske prodemokratične sile, imajo torej v parlamentu večino prokitajske stranke. 

Javlja se Matej Kavčič
Anonymous
 / 2. 7. 2018

Svobodoljubni Hongkonžani nostalgično sanjarijo o časih svobode in demokracije, ki so jih preživeli pod britansko kolonialno oblastjo, in z grozo pričakujejo leto 2047, ko se bo 50-letno zagotovilo avtonomije izteklo in bodo na milost in nemilost pripojeni matični domovini. Vsako dejanje neizvoljene oblasti, ki bi potencialno lahko privedlo do manjšanja avtonomije, je sprejeto s paničnim gnevom nad “komunizmom” in z bojem za obrambo človekovih pravic, svobode govora in svobode vere.

Sporazum o izročanju osumljencev bi tako po mnenju opozicije lahko omogočil Kitajski, da bi zaprla disidente iz Hongkonga. Čeprav se je voditeljica Hongkonga Carrie Lam opravičila in sporočila, da do sporazuma za zdaj ne bo prišlo, protestniki zahtevajo njen odstop, umik sporazuma ter izpustitev zaprtih protestnikov. 

Seveda se je ves svobodni svet, od Donalda Trumpa do organizacije Amnesty International, že postavil na stran protestnikov, nekdanja kolonialna lastnica Hongkonga, Velika Britanija, je Kitajski že sporočila, da je upoštevanje avtonomije Hongkonga vitalnega pomena, zunanji minister in pretendent za mesto premierja Jeremy Hunt pa je sporočil, da so dobri odnosi med državama odvisni od medsebojnega spoštovanja in, kakor je opazil kitajski veleposlanik v Londonu Liu Šiaoming, pri tem očitno pozabil, da Hongkong ni več v lasti Velike Britanije. 

Betonski zid z bodečo žico, ki je Hongkong varoval pred Kitajsko, je vse bolj porozen. Meja se v zadnjih letih vse bolj briše in gradnja mostu, ki otok povezuje s celino, je liberalno javnost navdala s paničnim strahom, da kani totalitarna Kitajska že pred letom 2047 končati vladavino demokracije. Kitajska tako za razliko od Evrope ali Amerike dejansko briše meje, podira zidove in gradi mostove - torej izpolnjuje parole evropske in ameriške liberalne levice, pri čemer prav ta vse prepogosto pozablja, da je pripojitev Hongkonga matični domovini del antikolonialnega boja. Pa ne le Hongkonga - zlasti samostojnost bivše kolonije Formoza, danes Tajvana, priča o zgodovini kolonializma in brutalnih zločinov zahodnih kapitalističnih sil ter njihovih lakajev nad kitajskim kmetstvom in delavstvom. Le zakaj bi bila Ljudska republika Kitajska dolžna spoštovati zahteve bivše lastnice kolonije, namesto da bi z odprtimi rokami sprejela rojake nazaj v svoje naročje?

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Everything I don't like is neoliberalism.

V resnici ne maram tudi mnogih drugih stvari.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.