˝Vemo, da je stalni dostop do zanesljivih novic in informacij, ki jim zaupate, za vas ključnega pomena, zato se na tem mestu obvezujemo: karkoli naj se zgodi, mi bomo tu za vas!˝ Nekaj podobnega je ob začetku širjenja koronavirusa v Evropi objavilo več kot šestdeset časopisov v Združenem kraljestvu, pa tudi drugod. Kaj kmalu jim je načrte prekrižala ena izmed večjih ironij trenutnega duha časa. Ukrepi za zajezitev širjenja virusa so dosegli lokalne medijske hiše, številni časopisi so se preoblikovali in celo prenehali z delovanjem, ničkoliko novinarjev je bilo odpuščenih ali poslanih na čakanje. Verjetno najodmevnejša novica po koncu druge svetovne vojne je torej povzročila zaton podjetij, ki se ukvarjajo z novicami. 

Sila razmer nas je prisilila, da javno življenje oklestimo na krog gospodinjstva, vse informacije o dogajanju v družbi pa sprejemamo z ekranov, le tisti trdovratnejši mogoče še vedno s papirja. Lokalni mediji so v takih okoliščinah lahko najuspešnejši, saj širijo informacije, ki nosijo konkretno vrednost za realne skupnosti. Resnična skupnost tukaj nastopa kot protipomenka teoriji zamišljene skupnosti - primer zamišljene skupnosti v praksi je narod. V resnični skupnosti tako lahko potencialno poznamo in sovplivamo na življenje vseh članov skupnosti, medtem ko v zamišljeni skupnosti to ni mogoče.

Medtem ko svetovni časopisi zaradi zasičenosti s COVID-om poročajo le o virusu in njegovih posledicah, novice lokalnih medijev lahko prerastejo korono in spremljajo ostalo družbeno-politično dogajanje. Poleg tega so njihovi sponzorji v veliki meri lokalna podjetja, torej prav tako sooblikovalci skupnosti, in praviloma podpirajo tudi vsebinski del razvoja časopisa.

Kot kaže, bi v kakšnih drugačnih časih koronakriza mogoče celo pomagala razvoju lokalnega časopisja, a se slednje že dalj časa sooča s preoblikovanjem medijske krajine. V veliki meri je na to vplival pojav novih medijskih platform, torej spletnih medijev. To je povzročilo hiper razrast oglaševalskega financiranja novičarskih platform, za kar seveda ni odločilen zgolj nov medijski prostor, temveč tudi globalna uredniška politika - vsa čast izjemam. Časopisi in drugi mediji so v internetni dobi začeli ponujati vse več avtorske vsebine brezplačno, izpad dobička od prodaje vsebin pa so nadomestili z oglaševalskim financiranjem. Na kratko, cene za novinarske informacije več ne plačujejo bralci, poslušalci ali gledalci, temveč podjetja, ki potrebujejo oglaševalni prostor. To seveda ni vplivalo le na obliko in krčenje novičarskih vsebin, temveč tudi na porazdelitev denarja med ustvarjalce medija. Oblikovalci in ekonomsko propagandna služba so postali pomembnejši in zato bolje plačani od novinarjev in ostalih piscev.

Lokalni časopisi, radii in televizije izgubljajo status najbolj ekskluzivnih poročevalcev o lokalnem dogajanju, saj ga prevzemajo najnovejše medijske platforme - socialna omrežja. Slednja omogočajo še večjo proizvodnjo in dostopnost novic. A lokalni mediji imajo as v rokavu, kljub temu da nas raznorazni facebooki in instagrami prepričujejo, da je novinar lahko vsak z osnovnim znanjem obvladovanja pametnih telefonov. Prednost lokalnih medijev je, da se njihovi novinarji z lokalnimi novicami ukvarjajo profesionalno - to seveda zahteva tako finančno kot tudi ostale oblike podpore javnosti.

Medtem ko lokalno časopisje plava med raznovrstnejšim naborom novic kot širši mediji in zanesljivejšimi podatki kot socialna omrežja, je njihova najpomembnejša značilnost v tem trenutku ravno soodvisnost med njimi in skupnostjo. Tako kot se je v 19. stoletju z izdatno pomočjo časopisov, kot so Lublanske novice ali Krajnska čbelica, vzpostavil slovenski narod, enako se emancipirajo manjše skupnosti prek branja lokalnih, svojih časopisov. Na to, da jih bralci vzamejo za svoje, ključno vpliva oprijemljivost medija, saj na ta način postanejo tudi fizični identifikator skupnosti. Rešitev gospodarstva majhnih medijev, ki se že nekaj časa kaže v digitalizaciji, po koronakrizi še toliko bolj, v tem oziru torej ni učinkovita - sčasoma se identiteta skupnosti, kot jo poznamo, preoblikuje v digitalni format in se preseli na splet. To seveda ni samo po sebi slabo, a dejstvo je, da z digitalizacijo časopisi več niso lokalni in ekskluzivni za svoje skupnosti. 

Zagotovo je, da bo po koncu ukrepov za omejevanje gibanja - to je omejevanje širjenja novega koronavirusa - eden izmed ključnih dejavnikov, ki bodo pomagali prebroditi ekonomsko krizo, moč skupnosti. Slednje bodo morale organizirano vlagati v tekoči promet lokalnega gospodarstva, kar bo brez lokalnih časopisov veliko težje. Časopisi namreč poleg tega, da razvijajo čut za skupnostno solidarnost, predstavljajo tudi platformo za oglaševanje in s tem - ekonomski liberalci naj si zatisnejo ušesa - usmerjanje gospodarstva. Podobno vlogo bi lahko za zamišljeno skupnost, ki ji rečemo Republika Slovenija, igrali nacionalni mediji - tako državni kot javni in zasebni - če le ne bi vladna Ivanova stranka takoj po prevzemu vlade odprla fronte proti vsem medijem, v katerih nima svojih lovk. Medtem največja parlamentarna stranka seveda skrbi za povezovanje skupnosti enako mislečih. Na svetovnem spletu in socialnih omrežjih se je v dobi Ivanovega opozicionizma razrasla mreža medijskih portalov, ki objavljajo hvalospeve slovenskim pomladnikom in se krčevito borijo proti vsem drugim medijem. Poleg televizije Nova24, Demokracije, Domovine in v zadnjih dneh zelo priljubljenega Siola strankarske cilje poveličujejo tudi številni lokalni spletni portali.

Vrnitev lokalnih časopisov na stare tirnice je po šoku, ki se jim trenutno dogaja, vse manj verjetna. Tudi zato, ker so bile stare tirnice zelo zarjavele. Uredniki so morali že do sedaj kolebati med ožanjem obsega avtorske vsebine in večanjem obsega oglasov, hkrati pa razvijati strategijo digitalizacije. A upanje, da bo na pepelu starih časopisov vzniknila nova generacija skupnostnih medijev, vseeno ostaja - vsaj za romantične duše.

Da besedilo ne bo zletelo iz desnega ušesa prej, kot je pristalo v levem, je avtor v sodelovanju z ostalo - ne tako mlado - metliško mladino poskrbel za materializacijo lokalnega časopisa že pred dobrim letom in pol. Delno zin, delno časopis pod naslovom Ruzanc - metliške cajtinge povezuje metliško skupnost na več načinov - če ne drugače, ponuja vsaj izhodišče za gostilniške pogovore. Za zaključek si sposodimo uvodni nagovor edine digitalne številke metliških cajtingov: 

Virant