V soboto, 20. januarja, je okoli dvajset zamaskiranih pripadnikov italijanskega neofašističnega gibanja CasaPound na Trgu Evrope med Gorico in Novo Gorico razvilo transparent z napisom »1916–2025 Gorizia capitale di italianità.« V prevodu: »Gorica, prestolnica italijanstva.« Letnici sta simbolični. Avgusta 1916 je italijanska vojska po petih neuspešnih bitkah na Soči končno vkorakala v Gorico, prvo večje mesto na zadnji etapi Risorgimenta, ki je starorimsko X. regijo za dobrih dvajset let pripojil Italiji. Leta 2025, torej prihodnje leto, bosta Gorica in Nova Gorica skupaj gostili Evropsko prestolnico kulture.

Politika na obeh straneh je gostovanje Evropske prestolnice kulture v združeni Gorici večkrat uporabila za dokazovanje izginjanja mej v združeni Evropi in povezanosti prebivalcev obeh mest. Toda v primeru neofašistične provokacije se je ta ista politika, sicer z redkimi izjemami, zavila v nenavaden molk. Visokih politikov ni zmotilo niti gostovanje nekaterih udeležencev provokacije skupaj s člani vojaške veteranske organizacije X Mas na dogodku pri goriškemu županu Rodolfu Ziberni istega dne. Predsednik slovenske vlade Robert Golob, ki je celo življenje živel v neposredni bližini Nove Gorice, je tiho. Tatjana Rojc, edina slovenska senatorka v italijanskem senatu, je tiho. Tiho je tudi evropski poslanec Matjaž Nemec, ki se je v govoru na Dražgošah teden dni pred tem zavzel za upor proti nacifašizmu in v začetku meseca obsodil fašistično salutiranje istega gibanja CasaPound v Rimu. Prav tako je tiho ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon, ki se je na dan provokacije udeležila srečanja Slovencev Videmske pokrajine in Posočja v Kobaridu.

Provokacijo je sicer obsodilo nekaj politikov na nižji ravni, denimo novogoriški župan Samo Turel iz Gibanja Svoboda in državni sekretar na Ministrstvu za kulturo, Marko Rusjan iz Levice. Preko podmladka, ki že standardno poudarja antifašizem, od tega pa sami stranki ostaja le še barva, so se odzvali tudi Socialni demokrati. Stranke, ki imajo navadno najbolj polna usta domoljubja, so še enkrat dokazale, da postavljajo ideološke simpatije nad dejansko skrb za Slovence onkraj meje.

Glavno sporočilo gibanja CasaPound, zavito v simbolne letnice, je nasprotovanje povezovanju obeh Goric, tako v simbolnem kot v dejanskem smislu. To potrjuje tudi izbira lokacije Trga Evrope, ki ga obe mesti tržita kot nekakšen simbol izginjanja meja in dokaz združene Evrope.

Toda le tristo metrov od Trga Evrope stoji mejni prehod, na katerem je italijanska policija zaradi poostrenega nadzora na notranji schengenski meji namestila mobilno pisarno. Pred njo z izgovorom povečanega tveganja teroristične dejavnosti ustavlja in pregleduje osebne dokumente tistih, ki želijo vstopiti na italijansko stran somestja. Dodatno ironijo k provokaciji doda dejstvo, da so morali člani CasaPound na poti od občinske zgradbe do trga prečkati ulico, ki vodi do omenjenega mejnega prehoda. Tako povezanost obeh Goric in držav poleg kulturniških projektov, ki hlinijo univerzalnost evropskih vrednot, dejansko poteka na področju nadzora nad mejami. Mešane slovensko-italijanske policijske patrulje na meji, v tem primeru namenjeni predvsem nadzoru nad tujci, dokazujejo povezanost v novih evropskih nacionalističnih in rasističnih vrednotah.

Transparent gibanja CasaPound kaže še na drugo, bolj klasično fašistično željo goriških neofašistov, to je zmanjšanje pravic zamejskih Slovencev. Toda tudi v tem primeru je realno stanje drugačno od predstav skrajne desnice. Italija namreč še vedno, 49 let po podpisu, ni popolnoma uresničila vseh delov Osimskih sporazumov. Slovenska manjšina ima zagotovljeno politično predstavništvo le na deželni ravni.

Da bo skrajno desna vlada Giorgie Meloni na področju spoštovanja sporazumov in zagotavljanja manjšinskih pravic storila korak naprej, je nerealno pričakovati. Ker na državni in lokalni ravni v Italiji vlada desnica, na prvi pogled čudi tudi gostovanje neofašistov pri županu mesta z nemajhno slovensko manjšino. Desne oblasti tako ali tako, sicer z omiljeno retoriko in v omiljeni obliki, izpolnjujejo politike gibanja CasaPound. Iz vsega povedanega lahko sklepamo, da na državni ravni onkraj simboličnih projektov ni veliko interesa za čezmejno povezovanje. Obe mesti izkoriščata v evropskem prostoru poseben pojav čezmejnega somestja v promocijske namene. Ob nazadovalnih korakih višjih instanc, kakor je nadzor na meji, ki ruši celoten koncept povezovanja, na katerem naj bi mesti gradili, pa ponižno ubogata.

Vir fotografije: facebook